Spoštovani predsednik, spoštovani poslanke in poslanci, spoštovani vabljeni!

Dober dan tudi v mojem imenu!

Redno letno poročilo Zagovornika načela enakosti je priložnost, da se skupaj ozremo v preteklo leto in v delo, ki ga je ta institucija za sistemsko varstvo pred diskriminacijo v Sloveniji opravila in tudi ugotovitve do katerih je pri svojem delu prišla. Gre za neko širšo sliko problematike diskriminacije v Sloveniji. Ta slika pa predstavlja priložnost za premislek o tem, kaj nam to, kar kaže, govori in kaj lahko kot družba na teh področjih še spremenimo, izboljšamo. Zato je letno poročilo kompleksno, obsega 200 strani, vodi pa tudi na spletna mesta, kjer so posamezni primeri bolj natančno pojasnjeni. No, danes se bomo v tej predstavitvi dotaknili vrha ledene gore, nekaj izhodišč za diskusijo. In nekaj opažanj, ki smo jih s sodelavkami in sodelavci pri zagovorniku načela enakosti v do sedaj zaznali.

Na začetku dovolite, da zgolj na hitro ponovno predstavim mandat te institucije. Kaj zagovornik dela in kako lahko ljudem pomaga. Je tista 1. točka, na katero se lahko obrnejo, kadar so oziroma mislijo, da so in občutijo diskriminacijo. Lahko se na nas obrnejo po telefonu, preko emaila največkrat razložijo situacije, ali gre za delovno pravno vprašanje ali gre za kakšno drugo področje šolstva, zdravstva, kaj naj bi bila tista osebna okoliščina, zaradi katere so slabše obravnavani, je to spol, starost, morda invalidnost ali vera. V primerih, kjer ugotovimo, da gre zelo verjetno za prepovedano obliko diskriminacije jim svetujemo, da pri nas sprožijo postopek ugotavljanja diskriminacije. To je formaliziran upravni postopek, v katerem zbiramo dejstva, tako s strani prijavitelja kot tudi s strani domnevnega kršitelja. In po tem postopku v instituciji sodelavke in sodelavci, ki vodijo postopek, pripravijo odločitev, ali je šlo v danem ravnanju za prepovedano obliko diskriminacije ali ne. Ker pa se neenakopravnost ne krši samo z ravnanji, ampak lahko nastane kot posledica predpisov, je tukaj druga dimenzija zagovornikovega dela, to je analiza diskriminatornosti predpisov. Takrat institucija pripravi obsežno poročilo, tako imenovano oceno diskriminatornosti, na podlagi katere pripravi priporočila za spremembo predpisov, za katere domneva, da so vir diskriminacije. Lahko pa sporen predpis odda, tudi z zahtevo za presojo ustavnosti na ustavno sodišče, ki je edino pristojno, da poda dokončno mnenje o eventualni diskriminatornosti posameznega predpisa. In že prej omenjena priporočila so ena od pogostih oblik izdelkov naše institucije namreč spremljamo vso nastajajočo zakonodajo. In na njo podajamo priporočila v smislu, kako bi jo bilo potrebno spremeniti, da bi prispevala k vključevanju različnih ranljivih skupin k enakopravnemu vključevanju v družbo. In da ne bi ne namenoma povzročala diskriminacije.

Za razumevanje stanja na področju diskriminacije, ki je kompleksno, saj gre za mnoga družbena področja in za različne osebne okoliščine, ki so lahko vir diskriminacije, pa tudi pojavne oblike, ki so v zakonu zelo eksaktno definirane, je ključna dejavnost te institucije, raziskovanje pojavnosti diskriminacije pri nas mimo prej omenjenih postopkov in procesov. To pomeni, da se v posamezne družbene teme, ki so tisti trenutek seveda najbolj pereče in aktualne ali pa dolgotrajno zanemarjene, poglobimo z različnimi posebnimi poročili s pomočjo raziskav in analiz in drugih vrst načinov spremljanja. Tako smo tudi v preteklem letu kot boste videli, pripravili obsežno raziskavo o doživljanju diskriminacije v zdravstvu, pa tudi seveda o položaju invalidov v slovenski družbi.

Naj na koncu tega uvoda poudarim še to, da je za razliko od Varuha človekovih pravic, ki se ukvarja s širokim spektrom človekovih pravic, ampak predvsem v vprašanju, ali država posamezniku krši človekove pravice, zagovornik načela enakosti pristojen za obravnavo diskriminacije, tako v javnem kot tudi v zasebnem sektorju. To največkrat pomeni zasebne delodajalce, zasebne pravne osebe in pa ponudnike dobrin in storitev, ki so prav tako po evropskih direktivah in s tem tudi po naši zakonodaji zavezani k spoštovanju varstva pred diskriminacijo. Za razliko od Varuha človekovih pravic je naš mandat na področju diskriminacije globlji, saj poleg priporočil izdajamo tudi zavezujoče odločbe.

V kontekstu prve funkcije svetovanja in informiranja smo v lanskem letu skupno nudili podporo preko 600 posameznicam in posameznikom, ki so menili, da so bili diskriminirani. Gre za izjemno paleto različnih življenjskih situacij, največkrat stisk, ki jih ljudje prinesejo k nam in prosijo za pomoč. Tako dajem samo en primer svetovanja, ko se je na nas obrnila kandidatka, ki je bila v postopku izbire za delovno mesto v neki državni ustanovi javni, na razgovoru za službo so jo vprašali, ali ima in načrtuje družino in otroke. Menila je, da to vprašanje ni primerno za kontekst razgovora za službo na to je tudi opozorila, pa vendarle so pri vprašanju vztrajali. In v postopku ugotavljanja diskriminacije smo ugotovili, da ne drži, da je taka vprašanja možno zastavljati, če na primer delodajalec reče, da še ne gre za uradni del intervjuja, ampak da je vnašanje teh tem v kontekst katere koli interakcije ob službenem intervjuju predstavlja diskriminacijo tudi v skladu z zakonom o delovnih razmerjih. Torej, v tem primeru vidimo, kako posamezen primer lahko od preprostega svetovanja bi rekel, se spremeni v naš primer ugotavljanja. In sedaj bomo videli, ali bo inšpektorat, pristojen inšpektorat seveda v zvezi s tem izrekel globo ali opomin. Obstaja pa tudi možnost, da bi kandidatko zastopali v procesu civilnopravne narave.

O ugotavljanju diskriminacije, lansko leto smo zaključili 34 postopkov ugotavljanj. Postopki pri nas trajajo med pol in enim letom, so s tega stališča časovno zahtevni, saj so tista točka, katere rezultat je, da institucija, da državna institucija nedvomno izreče, da je neka pravna oseba ali morda država diskriminirala v nasprotju z zakonom posameznika. In v tem smislu so pač postopki zahtevni. Potreben je dovoljšen čas zato, da bi bilo čim manj seveda spornih vprašanj v zvezi s končno odločbo. Vsakič pa ima kršitelj ali prijavitelj možnost, da izzove našo odločbo na Upravnem sodišču, kar se tudi v posameznih primerih dogaja. Žal je tisti rok še daljši, tako da imamo kar nekaj primerov, ko se že več let vleče vprašanje ali so nekatere naše odločbe v smislu pravnega konteksta potrjene s stališča nadrejene sodne inštitucije, torej upravnega sodišča, ali ne. No, v lanskem letu smo od 34 primerov diskriminacijo potrdili v devetih zadevah in jih lahko na kratko opišemo takole. Imeli smo diskriminacijo dijakinje, ki je imela težave pri branju, in sicer pri opravljanju mature, saj niso dovolili uporabljati pripomočka, ki ga je cel čas šolanja uporabljala. Imeli smo diskrimer diskriminacije delavke zaradi njenih sindikalnih aktivnosti. Imeli smo diskriminacijo iskalke zaposlitve, ki je bila omenjena prej, ki je prejemala vprašanja o načrtovanju družine v času razgovora za službo. Potem smo zaznali in ugotovili diskriminacijo istospolno usmerjene ženske, ki ji je ginekologinja odrekla nadaljnjo zdravstveno obravnavo zaradi njene spolne usmerjenosti. Imeli smo ugotovljeno diskriminacijo pri oddaji nepremičnin na trgu in pri javnem razpisu. Imeli smo torej diskriminacijo tujca na upravni enoti zaradi državljanstva. In imeli smo diskriminacijo pri izbiri osebne zdravnice na podlagi kraja bivanja. Pa diskriminacije pri božičnicah, ki smo jih podrobneje obravnavali že v prejšnjih letih, ko delodajalci pravzaprav zmanjšujejo božično zaradi odsotnosti, zaradi nosečnosti ali zdravstvene odsotnosti in s tem prikrajšajo seveda delavke in delavce za njihove pravice.

V splošnem kontekstu sistemskega dela smo lani izdali 127 priporočil, bodisi zaradi ocene o diskriminatornosti predpisov ali pa z namenom preprečevanja diskriminacije v prihodnje. Kar 81 teh priporočil je bilo v zvezi z diskriminacijo oziroma preprečevanjem le-te za ljudi z invalidnostmi. To je seveda v povezavi tudi z na prejšnji seji predstavljenimi posebnimi poročili, ki osvetljujejo položaj ljudi z invalidnostmi, invalidov v Sloveniji v smislu dostopa do javnih površin javnega prometa. Namreč spomnimo le, da jim moramo kot družba zagotoviti ljudem ne glede na njihovo invalidnost prosto gibanje po prostoru, tako da imajo takšne pravice do sodelovanja v družbi, na trgu delovne sile, v šoli in v drugih aktivnosti, kot jih ima ostala družba, saj smo se temu zavezali s konvencijo že pred 15 leti in z zakonom o izenačevanju možnosti invalidov.

Če pa si podrobneje pogledamo prej navedenih devet primerov, je bil ključni seveda problem pri maturi dijakinje uporaba tako imenovane prozorne modre folije. Ta ji je tekom šolanja očitno izboljševala možnosti razumevanja teksta in na maturi ji pa uporaba take folije ni bila omogočena. Zagovornik je v tem prepoznal seveda popolnoma nedolžen pripomoček, ki nikogar ne postavlja v boljši položaj, njej pa pomeni, da lahko na primerljiv način kot njeni vrstniki razume tekst in ga na nek način procesira. Inštitucijam smo priporočili, da dijakom s takšnimi težavami v prihodnje dovoli uporabo pripomočkov pri maturi, saj jih razumemo kot razumno prilagoditev.

Sindikalna aktivnost je bilo vprašanje dela na domu. Delavke in delavci na primerljivih delovnih mestih so dobili odobritev dela na domu. Delavka, ki pa je bila intenzivno sindikalno aktivna, pa je bila taka možnost zavrnjena. Po preučitvi vseh ozadij smo ugotovili, da je bil to pravzaprav nek način kaznovanja delavke zaradi njenih sindikalnih aktivnosti. Tudi to je po Zakonu o varstvu po diskriminaciji prepovedana oblika diskriminacije.

Spolna usmerjenost. Na ginekologinjo se je obrnila ženska, ki je pri njej že enkrat vodila nosečnost in je že imela eno hčerko. Čeprav je postopek oploditve z biomedicinsko pomočjo opravila v tujini, vsaj za istospolno usmerjene, to pri nas še vedno ni mogoče, ker ko je pač prišla ponovno, saj je načrtovala drugega otroka, je ginekologinja povedala, da pa tokrat ona njene nosečnosti ne bo vodila. Razložila ji je, da bo uveljavila ugovor vesti, saj nasprotuje da bi istospolno usmerjeni uporabljali postopke z oploditvijo z biomedicinsko pomočjo. Šokirana gospa je pač na nas, se na nas obrnila z vprašanjem, ali je to dovoljeno in mogoče. In ko smo primer raziskali, smo vprašali tudi Zdravniško zbornico, ki nam je v zvezi s tem pojasnila, da tako selektivno uporabljanje ugovora vesti ni mogoče, da je mogoče sicer uporabljati ugovor vesti, vendar zdravnik ne sme ustvarjati kategorij po osebnih okoliščinah, za katere želi ta ugovor vesti uporabiti. Ali ga uporabi, potem ga za vse ali pa ga za nikogar. Tudi ta primer je z našega stališča končan, saj ni bila vložena pritožba na Upravno sodišče, je pravnomočen. Lahko pa povem, da nas je gospa obvestila, da je uspešno že mamica drugega otroka, pri drugi ginekologinji, seveda.

Diskriminacija pri izbiri osebnega zdravnika zaradi osebne okoliščine, kraja bivanja. Kot vemo, je bilo vprašanje primarne ravni zdravstva zelo pereče v zadnjem letu in veliko pacientov se je soočilo z odhodom njihovih osebnih zdravnikov. Tudi naš prijavitelj je ugotovil, da se je pravzaprav njegova dolgoletna zdravnica preselila v sosednjo občino, kar pomeni nedaleč stran in se je ob tem, ko je tam bil odprt razpis prijav k novi zdravnici, prijavil pač v ambulanto k njej naprej. Zdravstveni dom je to prijavo zavrnil, preprečil z utemeljitvijo, da ne prihaja iz občine v kateri zdravstveni dom deluje. Vendar pa zakonodaja predvideva, da so razlogi, zakaj se lahko odkloni pacienta bolj v naravi dela zdravnika. Če bi bil namreč predaleč, da bi zdravnik ne mogel prihajati v primerih, ko bi bilo to potrebno na obisk na domu, bi bile edino takšne zavrnitve smiselne. Vendar tukaj govorimo o radiu 10, 20 kilometrov, ki je popolnoma običajen za povprečje, ki imajo ljudje v Sloveniji osebnega zdravnika in ni predstavljal utemeljenega razloga. S tem smo želeli, mislim, primer smo seveda obravnavali, ker smo dobili prijavo, zdravstveni dom jo izpodbija na upravnem sodišču, tako da zadeva še ni pravnomočna. Želeli pa smo ob tem odpreti tudi širše vprašanje, kako nemočni so pacienti takrat, kadar pravzaprav zdravniki prehajajo v druge zdravstvene institucije, jih izgubljajo, hkrati pa tako rekoč ne smejo za njimi, pa čeprav so samo v sosednji občini. In kako pereča je ta problematika. Preko 100 tisoč ljudi nima, osebnega zdravnika. Namreč, v instituciji smo se ukvarjali s posebno raziskavo, tudi z odzivnostjo primarne ravni na splošno, kjer smo ugotovili, da obstajajo v Sloveniji zelo velike razlike v tem, kako lahko ljudje dostopijo do prvega kontakta s svojim osebnim zdravnikom in opozorili, da po zakonu mora biti ambulanta dostopna tako po elektronski pošti, telefonu, navadni pošti, kot tudi osebno. Vztrajali smo, da morajo zdravniki na primarni ravni ljudi sprejemati tudi v čakalnici, k čemur je potem naposled pritrdil tudi inšpektorat za zdravstvo in uvedel v zvezi s tem posebne postopke. Po naših raziskavah konec leta so se zaradi tega stvari potem začele izboljševati. Prav tako si pa prizadevamo, da bi morali seveda na klice, ki jih v ambulanti prejmejo, tudi odgovoriti. Ta sistem je še vedno, v Sloveniji poznamo zelo različne načine odzivanja. Nekateri portali, nekateri telefonsko. Zelo velika neenakost obstaja v dostopnosti do osebnih zdravnikov.

Potem pa stanovanjska problematika, tudi primer iz naše prakse. Stanovanjski sklad za oddajo stanovanj pri enostarševskih družinah z deljenim skrbništvom zahteval, da se eden od staršev odpove ugodnejši obravnavi pri drugih razpisih sklada z uveljavljanjem skrbi za otroka. Sklad nam ni utemeljil, zakaj takšna različna obravnava samo za te družine. Zagovornik je za to ugotovil diskriminacijo na podlagi osebne okoliščine družinskega statusa in pa drugi del stanovanjske problematike zelo pogost, oglasi za oddajo nepremičnin izključno namenjeni slovenskim družinam, v naprej odrečeno tistim ljudem, ki bodisi nimajo družine, bodisi so tujci. To je po direktivah in po zakonu prepovedano. In zato smo na posledico prijave sprožili postopek in ugotovili, da sta tako lastnik kot agencija, ki je za njega posredovala oglas na spletno stran, kršila prepoved diskriminacije. V tem primeru je tržni inšpektorat odreagiral in celo oglobil lastnika in nepremičninsko agencijo. Seveda je to pereča problematika, kajti veliko ljudi išče v Sloveniji stanovanja, tudi veliko tujcev, ki pridejo sem delat, in dostikrat smo soočeni s tem, da povedo po drugi strani lastniki stanovanj, da lahko stanovanja oddajo komurkoli hočejo, na koncu seveda drži, da se lastnik stanovanja odloči, komu bo to oddal. Ne more pa uporabljati javnih medijev. In celih oglasnih postopkov za to, da bi v bistvu segregiral in ustvarjal na nek način razlike med ponudniki, ki želijo najeti stanovanje. Takšne so pač direktive in tudi naša zakonodaja.

Potem se selimo naprej na vprašanje tujcev, narodnosti, rasizma. Imeli smo primer, ko je želela družina oddati vlogo za dovoljenje prebivanja družinskega člana slovenske državljanke, ki pa ni bil slovenski državljan. Uradnica je kar povedala, da vloge ne bo sprejela, ker misli, da je ta zakonska zveza fiktivna. Uradniki imajo možnost, da v primeru, da tako sumijo, sprožijo zelo jasen in določen postopek, postopek za preverjanje prisotnosti zakonske zveze. Tega pa uradnica ni naredila, ampak je kar čez palec presodila, da ne gre za resnično, ampak za fiktivno zakonsko zvezo.

Potem druga uslužbenka v istem primeru istemu tujcu ni izdala potrdila o prejeti vlogi za izdajo dovoljenja za prebivanje. Pri nas smo ugotovili v postopkih, da sta diskriminatorno ravnali obe. Posegli sta v pravico do svobode gibanja tujcev in pravico zakoncev do spoštovanja njunega družinskega življenja in zasebnosti samo zaradi narodnosti oziroma etničnega porekla stranke v postopku pred upravno enoto. Na našo odločbo je Ministrstvo za javno upravo oziroma upravna enota korektno odreagirala in upravnim enotam posredovala dodatna pojasnila, kakšne so dolžnosti uslužbencev, kaj pa pomeni prekoračitev teh dolžnosti.

In še diskriminacija pri božičnici. Višina nagrade za delovno uspešnost je bila vezana na prisotnost na delovnem mestu. To ni individualna uspešnost, to je delovna uspešnost in tisti, ki so pač bili odsotni z dela več kot 24 dni na leto, so prejeli nižjo bolnišnico, ne glede na to, ali je bila to bolniška, porodniška ali kaj drugega. To merilo, ki je na videz vse zaposlene obravnavalo enako, pa je dejansko v slabši položaj postavilo tiste, ki so bili recimo zaradi nosečnosti ali pa zaradi zdravstvenega stanja. To pa sta okoliščini in to je dober primer, zaščiteni osebni okoliščini, primer definicije posredne diskriminacije, ki jo Zakon o varstvu pred diskriminacijo pozna. Namreč, da navidezna pravila, ki veljajo za vse, ne samo za ranljive manjšine, pravzaprav veliko bolj prizadenejo prav ljudi z določeno osebno okoliščino.

Potem pa predpisi, v lanskem letu smo zaključili šest analiz predpisov v smislu, da smo v dveh predpisih izpostavili diskriminacijo. Po našem mnenju osebna asistenca za mlajše od 18 let in starejše od 65 v Sloveniji ni dostopna. In preverjali smo dopustnost razloga te različne obravnave ljudi z invalidnostjo glede na njihovo starost. Za odpravo diskriminacije smo ministrstvu posredovali tudi priporočila. Ta niso bila upoštevana in uresničena, zato smo glede teh vprašanj, menimo namreč, da bi tudi starejši od 65 let morali imeti pravico do kandidiranja za osebno asistenco in tudi tisti od 15 do 18 let. Zato smo za to vprašanje oceno, zahtevo za oceno ustavnosti posredovali na Ustavno sodišče, kjer je še v postopku. Tukaj pa so bili tudi pogoji, pravila in kriteriji za registriranje in kategoriziranje športnikov, ki so po naši oceni diskriminatorni. Namreč člani reprezentance v borilnih veščinah so nas opozorili, da ne morejo dobiti statusa registriranega športnika le zato, ker so starejši od 51 let. Ker pa nimajo statusa registriranega športnika, so prikrajšani pri zdravstvenih pregledih, prikrajšan pa je tudi klub v katerem deluje. Strokovni svet za šport ni podal utemeljenih pojasnil, da bi takšno razlikovanje med športniki lahko obravnavali kot eno od dopustnih izjem od prepovedi diskriminacije.

Na koncu še nekaj informacij o naših ostalih dejavnostih. V lanskem letu smo prvič lahko pripravili, saj je bilo leto 2023 za nas pomembno, Vlada in Državni zbor sta nam leto 2022 namenila nekaj dodatnih sredstev, tako da smo lahko izvajali tudi program v skladu z zakonom ozaveščanja in smo pripravili posebno ozaveščevalno kampanjo, tudi šest spotov, ki so bili predvajani po televizijah in po internetu. V njih smo opozorili tako na diskriminacijo invalidov zaradi spolne usmerjenosti, vere, starševstva, nosečnosti, etničnega porekla in starosti v povezavi s konkretnimi situacijami. Prejeli veliko odzivov in sprožili veliko debat v javnosti. Izdali smo tudi posebno brošuro v lahkem branju o pravicah ljudi z invalidnostmi, jo natisnili in razdelili vsem nevladnim organizacijam in ob dejstvu, da imamo v Sloveniji preko 120 tisoč ljudi z različnimi invalidnostmi, seveda prispevali k tudi njihovemu poznavanju protidiskriminacijske zakonodaje. Pa še eno področje smo pokrili, to je področje dela in zaposlovanja z dvema posebnima priročnikoma za delodajalce in za iskalce zaposlitve oziroma zaposlene, oba usmerjena v ti dve skupini v smislu, kako delodajalci lahko ustvarjajo okolje, v katerem je manj diskriminacije in več vključevanja. Tukaj smo se na koncu povezali tudi z Združenjem menedžer, pripravili okrogle mize slovenskim kadrovskim združenjem na njihovem kongresu predstavili in razdelili te priročnike, kot pa po drugi strani s sindikati v publikaciji za iskalce zaposlitve, delavce, s katerimi bomo še letos tudi pripravili poseben dogodek. Vse takšne publikacije, tiskovine, ozaveščanje so bile seveda možnost, ker smo lansko leto imeli sredstva za program, letos jih seveda nimamo. Ob tem smo pa skupaj s partnerji oddali prijavo na Evropsko komisijo in za AGRFT, v Skupnost občin Slovenije in Zavod Prizma iz Maribora ter nas kot organizatorjev projekta pridobili sredstva za poseben projekt, s katerim vedenje o diskriminaciji prenašamo na lokalno raven. Namreč izobražujemo uslužbence občin in različnih ciljnih skupin o tej ABC, da rečem diskriminacije. To je naletelo na zelo dober odziv po terenu, prav tako pa tudi kreativne predstave študentk in študentov, ki so posebno gledališko predstavo pripravili, kratke filme, ki črpajo iz naših prejšnjih poročil. Tako boste lahko na spletu na primer našli kratek film o diskriminaciji tujcev pri pogrebu njihovega svojca v Sloveniji, takrat ko taksisti niso želeli iz pokopališča do letališča odpeljati Sirijcev zato, ker pač se bojijo voziti ljudi drugačne rase, da ne bodo obtoženi, da so pač prevozniki migrantov. Potem je bil tukaj vprašanje, da je bila zavrnjena strežba v lokalu trem ljudem samo zato, ker so Romi. In ti filmi kreativni, mislim življenjski, srčen pristop študentk in študentov pač pokaže neko življenjsko izkušnjo diskriminacije, zato je bilo to sodelovanje za vse nas res posebna izkušnja in ostaja vedno na spletu. Ta projekt se z letom letos seveda izteka, tako da se takšne dejavnosti končujejo. O našem delu in informacijah in v ozadju vseh teh primerov je vse na spletni strani Zagovornik.si. S prenovljenim iskalnikom je mogoče najti podrobno po osebnih okoliščinah, po področjih diskriminacije in po oblikah in tudi seveda izsledke, natančneje vseh naših raziskav in ozaveščevalnih akcij. Ko sami zremo v letno poročilo, vsako leto, ko ga predstavljamo in se trudimo, da ga izboljšamo, da bi bil Državnemu zboru, ministrstvom, javnosti, novinarjem, civilni družbi in ljudem, ki se jih diskriminacija dotika tako ali drugače, dostope se vedno vprašamo kaj bi lahko naredili bolje in ali smo naredili dovolj dobro. In vodilo za to so nam seveda zakon po katerem moramo delovati, pa tudi mednarodni standardi in direktive. Namreč, vse delo, ki ga počnemo, je delano z ozirom na Svet Evrope, priporočila Sveta Evrope, in Evropske komisije. V zvezi s tem so bile letos predstavljene evropske direktive o standardih za sprejete, torej, prejšnji teden objavljene, po katerih bo dve leti sedaj čas za implementacijo, za tudi določene popravke naše zakonodaje, vendar menim, da že sedaj precej dobro opravljamo svoje delo. To nam je z obiskom na našem organu novembra lansko leto potrdila tudi evropska komisarka za naše področje, za področje diskriminacije in enakosti, ko je s sodelavci pregledala naše delovanje in nam v odzivu povedala, da smo eden boljših in uspešnih organov na tem področju, za kar smo bili seveda hvaležni.

Hvala lepa za vašo pozornost.