Ja, hvala lepa za besedo. Mogoče samo nekaj vprašanj, ki so povezane s temi poročili.

Zdaj, leta 2014 je moj nekdanji poslanski kolega Vinko Gorenak v eni razpravi povedal, da imajo v Avstriji 2,6 tožilca na 100000 prebivalcev, v Italiji 3,8, v Nemčiji 6,2, v Sloveniji 9. Zdaj imate v kadrovskem načrtu, ne vem, mislim, če sem prav videl, napisano, da rabite 268 tožilcev, kar pomeni, da bo ta številka prišla tam na približno 13 na 100000 prebivalcev. Zdaj, v Avstriji je en tožilec na letni ravni prejel 2800 zadev in spisal 353 obtožnih predlogov. V Sloveniji je v tistem času tožilec prejel 519 zadev in spisal 71 obtožnih predlogov. Jaz mislim, da kadar delate, bom rekel take kadrovske načrte oziroma projekcije kaj se rabi bi morda dali za podlago kakšno analizo z, bi rekel evropskim okoljem. Ker iz teh podatkov, se vidi na nek način, da je za tožilce v Sloveniji ali da bistveno odstopa število tožilcev v Sloveniji. In pa, da je učinkovitost tožilstva kar nižja kot je v državah.

Zdaj druga stvar, na katero bi opozoril, je ta problem gospodarske kriminalitete. Vi imate sicer to na strani 11 v tem uvodnem pojasnilu. To so tudi predmet Specializiranega državnega tožilstva. In jaz sem sicer vprašal Vlado 15. marca letos, koliko je bilo na področju postopkov odvzema premoženja nezakonitega izvora uvedenih in koliko osebam je bilo premoženje odvzeto. In Vlada je v odgovoru napisala, da je od uveljavitve zakona leta 2013 pa do skupaj 2024 do izdaje odgovora, to je bilo pa 16. aprila, bilo vloženih tožb 40 na tem področju, kar zadeva tožbe glede odvzema premoženja nezakonitega izvora in da je bilo v tem obdobju s temi tožbami izterjanih 2 milijona 116 tisoč evrov. Zdaj, pri nas govorimo, ne vem, o sumih korupcije v zdravstvu na ravni tam približno 10 do 15 odstotkov obsega sredstev zdravstvene blagajne, se pravi okrog 400 milijonih evrov predvsem pri dobavah raznega materiala. Zdaj tu bi opozoril, da je Vlada v tem času ukinila tudi Zakon o primerljivih cenah, ker bi se pač to primerjalno primerjalo z evropsko ravnjo, ampak kot vidimo kakšnih posebnih postopkov na tem področju ni. Podobno je pri javnih naročilih v zdravstvu, pri javnih naročilih pri investicijah. Govori se o velikih oškodovanjih, o velikih podražitvah. Kakšnih posebnih postopkov na ravni, ne vem, policije, tožilstva in posledično kazenskih postopkov pa očitno ni, ker je to, bi rekel v 12 letih strašno malo. Zdaj, če to izračunamo, to je 2 milijona na 12 let, je približno zaplenjenih, kaj pa vem, približno, ne vem, 100, 150 tisoč evrov na leto, kar je minoren znesek ob vseh teh številnih sumih, zgodbah, dogajanjih. Tako da je na tem področju pravzaprav, bi rekel aktivnost, vsaj iz podatkov, ki sem jih dobil, aktivnost precej nizka oziroma šibka. Zdaj, glavni poudarek ste v teh zadevah dali tem migrantskim zgodbam v 308. členu Kazenskega zakonika. Zdaj najbrž se ta politika odprtih vrat ne obrestuje: odstranitev ograje, ne vem, umik policije za mejo, slabše varovanje meje in tako naprej. To je podobno, kot če bi imel, ne vem, non-stop odprto hišo in bi potem ugotavljal koliko je teh kaznivih dejanj, vlomov, odtujevanja in tako naprej. V tem primeru je pač na nek drug način podobno. In zdaj, tu najbrž bi moralo biti tudi iz razprave in ugotovitev, ki se bodo oblikovale ob obravnavi teh poročil, najbrž tudi kakšno priporočilo kakšnemu organu glede urejanja odnosov na meji, ravnanja z migranti, z ilegalnimi migranti, da se razume, in tako naprej in tako naprej. Tu se strinjam z gospodom Furlanom, ki pravi, da so dosegljivi samo, bom rekel, šoferji oziroma kurirji tisti, ki to nosijo oziroma bom rekel, če vzamemo recimo primer drog dilerji, se pravi tisti najnižja raven izvajalca na tem področju in da je težko priti do jeder. Ampak najbrž obstajajo mehanizmi, najbrž obstajajo tudi možnosti uporabe posebnih prikritih ukrepov, da se do teh ljudi pride v hierarhiji. Zdaj, jaz upam, da ni to zdaj samo del tega poročila in jamranje koliko je tega in koliko se, koliko se zdaj tožilstvo s tem obremenjuje, ampak da bi moralo iz tega priti tudi še kakšen drug, še kakšno drugo priporočilo oziroma kakšno drugo napotilo tudi kakšnemu državnemu organu oziroma Vladi.

Zdaj, iz tega poročila tudi sledi, da je velika večina ovadb vloženih na predlog oškodovancev, se pravi, praktično 90 ali plus procentov, vsaj tako se vidi. Zdaj, glede na to, da gre za mnoge stvari, za velike probleme, o katerih sem prej govoril, je to pravzaprav malo, da policija pripravi, ne vem, manj kot 10 procentov ovadb, vse ostalo pa so na pobudo oškodovancev. To pomeni, da v bistvu presoja organa, ki je prvi tisti, ki obravnava neko kaznivo dejanje ali pa neko oškodovanje, pač ni ustrezna. Po moje, po mojem razumevanju bi moralo biti stopnja tega bistveno večja kar zadeva odločitev, da se sproži ovadba.

Pa še ena stvar. Zdaj, nekaj govora je tukaj tudi glede zavrženja na tožilski ravni. Zdaj, dobro je bilo povedati oziroma obrazložiti, kako to izgleda tudi na evropski ravni ali so tudi tam tožilci tako popolnoma neodvisni kot pri nas, da se odločijo o tem, kaj bodo sprocesirali in kaj ne. Ali je treba na tej stopnji uvesti tudi še kakšen nadzorstveni mehanizem.

Zdaj, na sodišču, če si tam, imaš možnost pritožbe, imaš možnost karkoli, na tej tožilski ravni, na tej ravni tožilstva, pa te pritožbene možnosti ni, nobene. Se pravi, ko se tožilec odloči, da stvar zavrže, jo zavrže in se nimaš kam prijaviti, kam. Tako, da bi mogoče, bi rekel, na teh nekaj stvari le dobili nekaj odgovorov.

Hvala lepa zaenkrat.