Hvala lepa.

Lepo pozdravljeni! Najprej samo kratko uvodno pojasnilo. Zakon o gimnazijah in Zakon o poklicnem in strokovnem izobraževanju sta dva krovna zakona, ki urejata področje srednješolskega izobraževanja. Dva zakona urejata to področje zato, ker splošno izobraževanje, torej gimnazijsko izobraževanje, izvajajo izključno šole, torej vzgojno-izobraževalni zavodi, medtem ko so izvajalci izobraževalnih programov na področju poklicnega in strokovnega izobraževanja šole in delodajalci. Torej, tudi delodajalci so izvajalci in seveda tu izhajajo določene obveznosti. V tistem splošnem delu v bistvu, ki ureja šolski del in pravice, sta zakona skorajda identična, medtem ko je Zakon o poklicnem in strokovnem izobraževanju, razširjen seveda še s členi, ki urejajo izobraževanje pri delodajalcu. Vse predlagane spremembe v obeh zakonih, torej pod to točko Zakon o gimnazijah in pa tudi pod naslednjo točko, torej pri Zakonu o poklicnem in strokovnem izobraževanju, so take narave, da ne posegajo v vsebinski koncept enega ali pa drugega zakona. Omenjam pa tukaj oba zakona zato, ker večina predlaganih sprememb je identičnih in bodo tukaj širše pojasnjene. Pa mogoče, da bom potem samo povedala, da gre za enako spremembo, če se strinjate. V redu, tako.

Torej, prva sprememba se nanaša na izobraževanje pod enakimi pogoji, to je 9. člen Zakona o gimnazijah oziroma 7. člen Zakona o poklicnem in strokovnem izobraževanju, in je sprememba, v bistvu, predlaga se sprememba zaradi čimprejšnjega izboljšanja uspešnosti dijakov tujcev. Obstoječa ureditev namreč govori o tem, da šola ob prvi vključitvi dijaka tujca v srednjo šolo v začetku šolskega leta organizira intenzivni tečaj slovenščine po ustreznem javno veljavnem programu. Ta je obvezen za dijake, katerih materni jezik ni slovenski, ali za dijake, ki niso končali osnovnošolskega izobraževanja v Republiki Sloveniji in niso uspešno opravili preizkusa znanja slovenščine po skupnem evropskem jezikovnem okviru na ravni A2. Tukaj se ta obveznost obiskovanja tega tečaja širi še na dijake, ki so se v Republiki Sloveniji prvič vključili v deveti razred. Namreč, praksa kaže, da tudi če se je nekdo šolal v devetem razredu, običajno njegovo znanje slovenščine ob vstopu v srednjo šolo ni dovoljšnje, da bi lahko uspešno nadaljeval, razen v primeru, če ni uspešno opravil preizkusa znanja slovenščine na ravni A2. To je pomembno tudi zaradi tega, ker isti člen že danes določa določene pravice in obveznosti, ki izhajajo pač iz poznavanja slovenščine, in sicer so to dodatne ure slovenščine, ki pripadajo tem tečajem, torej tem dijakom, šola jih mora organizirati, so pa prostovoljne za tiste dijake tujce, ki opravijo uspešno preizkus znanja na ravni A2, in obvezne torej v nadaljevanju izobraževanja za tiste dijake, ki ne opravijo uspešno preizkusa. Tako da tukaj gre dejansko, če povzamem, za širitev še na eno skupino dijakov tujcev, to so tisti, ki so se prvič šolali v devetem razredu. To je k 9. členu Zakona o gimnazijah.

Naslednja sprememba je preimenovanje in ureditev evidenc, ki jih vodi ministrstvo. In sicer gre za evidenco o prijavljenih kandidatih v srednje šole in pa evidenco prijavljenih vpisanih v dijaške domove. Tudi ta je enaka v obeh zakonih, to je 44.a člen Zakona o gimnazijah, in enak je 88. člen Zakona o poklicnem in strokovnem izobraževanju. Torej, ti dve evidenci sta v veljavnih zakonih že opredeljeni, uveljavljeni. V bistvu sprememba člena je potrebna predvsem zaradi preimenovanja določenih kategorij v Zakonu o osnovni šoli. Tukaj gre za kandidate za vpis, torej za tiste, ki so končali osnovno šolo. In v bistvu terminološko poenotenje je potrebno tudi zaradi jasnejših opredelitev virov, iz katerih se podatki črpajo.

Naslednja sprememba so merila za izbiro v primeru omejitve vpisa v začetni letnik srednje šole. Torej, tudi ta točka, ta sprememba je enaka v obeh zakonih, in sicer se nanaša na 15. člen Zakona o gimnazijah oziroma 30. člen Zakona o poklicnem in strokovnem izobraževanju.

Spremembe v bistvu se nanašajo, prvič, na nujne uskladitve z že veljavno spremembo Zakona o osnovni šoli glede obveznosti opravljanja nacionalnega preverjanja znanja, torej NPZ, za učence 3., 6. in 9. razreda, iz česar potem seveda sledi tudi možno upoštevanje rezultatov nacionalnega preverjanja znanja v 9. razredu kot merilo pri vpisu v tiste srednje šole in v tiste programe, kjer nastopi omejitev vpisa. V obeh zakonih je novost, so spremembe takšne, da se bodo v primeru omejitve vpisa lahko upoštevali učni uspeh v predhodnem izobraževanju, to so ocene 7., 8. in 9. razreda, potem dosežki na nacionalnem preverjanju znanja iz matematike in slovenščine oziroma italijanščine, madžarščine na narodnostno mešanem območju, če je to materni jezik, lahko pa tudi posebni vpisni pogoji, ki so določeni s posameznim izobraževalnim programom, to so pa tisti programi, ki zahtevajo določene dosežke ali pa izkaz neke nadarjenosti, znanja, spretnosti, psihofizičnih sposobnosti. Torej tam, kjer dijaki to opravljajo kot posebni vpisni pogoji v program, se seveda lahko to upošteva potem tudi kot selekcijsko merilo v primeru omejitve vpisa.

Potem imamo pa še eno točko, ki je pa tudi vezana na oba zakona, in sicer je to člen, ki govori o obremenitvi, nanaša se pa na obremenitev dijakov z urami pouka, po domače povedano. Torej, to je 33. člen Zakona o gimnazijah in 66. člen Zakona o poklicnem in strokovnem izobraževanju. Torej, ta člen dejansko omejuje število ur organiziranega vzgojno-izobraževalnega dela v šoli in časovno obremenitev se ob tej spremembi ne spreminja, torej enako ostaja, kot velja, kot že danes velja, največ 30 ur pouka brez športne vzgoje in največ 36 ur vseh oblik vzgojno-izobraževalnega dela. Torej, te obremenitve časovne ne spreminjamo, popravki pa so potrebni zato, ker so se sestavine izobraževalnih programov od uveljavitve zakonov spremenile. Na primer, v gimnazije in poklicne in strokovne šole so bile v tem času uvedene tako imenovane druge oblike vzgojno-izobraževalnega dela, ki jih zakon ne navaja. Pa predvsem poklicne strokovne šole so se uveljavili strokovni moduli, ki jih tudi Zakon o poklicnem strokovnem izobraževanju ne navaja. Tako da v bistvu gre predvsem za to, da se terminologija dejansko posodobi. Druga zadeva pa, opazili smo, da je bilo veliko težav glede obremenitev izhaja iz tega, ker je bil člen slabo zapisan. Namreč, poleg sestavin izobraževalnih programov so se navajale tudi izvedbene oblike, kot recimo samostojno delo, vaje, terensko delo in tako naprej, kar je, recimo, zapis se je glasil, največ toliko in toliko ur pouka, in vaje, vaje so v bistvu del pouka. Tako da tukaj je prihajalo do nerazumevanja in gre za odpravo teh anomalij.

Kar se tiče pa samo Zakona o gimnazijah, sta pa še dve spremembi, in sicer uvedba novega 9.a člena, ki govori o komisiji za kakovost. In sicer, področje kakovosti v gimnazijah je v preteklosti sicer bilo v zakonu, se je pa pred leti pač člen izločil, zaradi tega, ker je bil zapis enak kot v Zakonu o poklicnem in strokovnem izobraževanju, ker je kakovost usmerjena predvsem v sodelovanje z delodajalci in v neko poklicno kakovost, promocijo poklica in tako naprej. In seveda za gimnazije, v gimnazijah ta zadeva ni ustrezna. Tudi sama sestava komisije z delodajalci v gimnazijah se ni uveljavila, seveda zaradi same narave gimnazijskih programov. Tako da ta člen je sicer ostal v gimnazijskih aktih o ustanovitvah, tako da nekatere šole komisijo imajo, ampak ne deluje na enak način kot v poklicnih in strokovnih šolah, medtem ko druge pač so to področje nekako pustile ob strani. Sama stroka, pa tudi druge mednarodne primerjave kažejo, da se področje kakovosti, predvsem temelječe na samoevalvaciji in samo izboljševanju kakovosti, zelo razvija, zelo podpira in tudi daje rezultate. Zato je po našem mnenju pač potrebno kakovost uveljaviti tudi v gimnazijah. Zato smo predlagali uvedbo komisije za kakovosti. In sicer drugače, kot je to v poklicnem in strokovnem izobraževanju. Ker pa je v gimnazijah pred leti, ko je potekala prenova gimnazijskih programov, to je bilo v letih, projekt, mislim, da je trajal pet let, zaključil se je leta 2014, že deloval šolski razvojni tim, ki se je predvsem ukvarjal z izvrševanjem pedagoškega dela in v bistvu, bom rekla, izboljševanje kakovosti. Na področju kolegialnega podpiranja učiteljev se tukaj pač predlaga strokovni tim, to pomeni tim strokovnih delavcev.

Druga sprememba, ki se navezuje samo na Zakon o gimnazijah, pa je sprememba pri terminologiji v 44.c členu. V trenutno veljavnem Zakonu o gimnazijah je namreč komisija imenovana pritožbena komisija, medtem ko imamo v Zakonu o poklicnem in strokovnem izobraževanju komisijo za varstvo pravic, njuna funkcija je pa popolnoma identična. Zdaj mi predlagamo, da se tudi v Zakonu o gimnazijah uveljavi ime iz Zakona o poklicnem in strokovnem izobraževanju, predvsem zaradi težav, ki nastajajo na terenu, na šolah, kjer izvajajo tako gimnazijske kot poklicne strokovne programe, gre praktično za komisijo z enakimi nalogami pa z različnim poimenovanjem in je, pač zato prihaja do zmede. Ugotovili smo pa tudi še eno, bom rekla, terminološko šibkost pri gimnazijah, in sicer v prvem stavku 1. člena v Zakonu o gimnazijah piše, citiram: "Komisija za varstvo pravic ima tri člane, od katerih vsaj eden ni strokovni delavec šole.", medtem ko v Zakonu o poklicnem in strokovnem izobraževanju piše: "Komisija za varstvo pravic ima tri člane, od katerih vsaj eden ni strokovni delavec te šole". To pomeni pač, seveda je lahko strokovni delavec druge šole, medtem ko v Zakonu o gimnazijah se da razumeti, da sploh ne sme biti nekdo, ki je strokovni delavec na šoli, kar dejansko nima smisla. Tako da tukaj predlagamo, bom tako rekla, popolno izenačitev tega člena z Zakonom o poklicnem in strokovnem izobraževanju.

Hvala lepa.