Hvala lepa za povabilo in za besedo na to, mislim, da zelo pomembno sejo, predvsem z vidika vsebine kar se tiče tudi prihodnosti prehranske varnosti, tako v Evropski uniji kot tudi v Republiki Sloveniji. Sam bom izpostavil predvsem prehransko varnost, tudi to je področje, ki ga strokovno sam pokrivam.

Torej slovenska veriga preskrbe s hrano ni tako nepomembna, kot se morda zdi po njenem prispevku k BDP. Vendarle slovenska veriga preskrbe s hrano zagotavlja skorajda 100 tisoč delovnih mest v Republiki Sloveniji, okrog 71 tisoč je zaposlenih samo v kmetijstvu, ostalo v živilskopredelovalnem sektorju, v logistiki, trgovini in tako naprej. Videli smo že grafe glede samooskrbe s hrano v naši državi. Menim, da vsaka država v Evropski uniji oziroma da je prehranska varnost Evropske unije praktično enaka prehranski varnosti v posamezni državi Evropske unije. Sam sem imel nalogo v času dveh zelo pomembnih kriz: covid in vojne v Ukrajini. Kot takratni minister skrbeti za prehransko varnost v naši državi lahko zagotovim, da ni bilo samo po sebi umevno, da bomo vedno dobili hrano iz kjerkoli drugje. In kot smo videli nekatere prakse v nekaterih drugih državah, tudi v Evropski uniji, so države z različnimi mehanizmi najprej poskrbele vedno za prehransko varnost v svoji državi, torej za svoje državljane, zato menim, da je tudi naloga slovenske kmetijske politike, da zagotavlja pogoje za to, da bomo lahko prehransko čim bolj samooskrbni, čim bolj varni. Zavedamo se, da zaradi naravnih danosti to verjetno povsem ni mogoče, ampak vendarle menim, da je pa potrebno narediti vse, da zagotavljamo čim večji delež hrane pridelane v Sloveniji.

Če gremo na zeleni prehod, če gremo na ohranjenost tudi slovenskega podeželja. Slovenija je zelena in je država z ohranjanjem okolja. Kmetje, slovenski kmetje so znali, znajo in še in bodo tudi v bodoče delovali, pridelovali hrano na način, da bodo varovali naravne vire. Če kdo, si kmetje želijo imeti čista tla, čisto vodo in čist zrak, za to, da lahko pridelamo varno in kakovostno hrano. Rezultat tega je, da je v Sloveniji kar 38 odstotkov vseh zemljišč vseh površin Republike Slovenije v Naturi 2000, torej kmetijskih gozda, ne samo kmetijskih površin. To je največji delež Nature 2000 med vsemi državami članicami v Evropski uniji. Da si je Evropa skorajda s prisilo dvigovala povprečje zavarovanih območij Natura 2000 z novimi članicami, lahko vidimo v letu 2004, ko je Slovenija vstopila v Evropsko unijo. Takrat je prišlo do jasnih pritiskov, da morajo nove države članice imeti bistveno višje deleže Nature 2000, kot so to imele stare. Pa si samo poglejmo odstotke: Slovenija 38, Hrvaška malo pod Slovenijo in tako naprej. Če pogledamo stare države, so tam odstotki 9, 10, 12 odstotkov v posamezni državi seveda v povprečju je danes temu toliko več. Slovenija je bogata z biodiverziteto. To biodiverziteto so ohranjali tisti, ki obvladujejo slovensko podeželje, kmetje in gozdarji. Slovenija je desetletja uporabljala manj mineralnih gnojil in fitofarmacevtskih sredstev, kot je to bilo povprečje v Evropski uniji. In kot sem že dejal in ponavljam, slovenski kmet je sedaj, varuje in bo tudi v bodoče varoval in ohranjal našo krajino. V Sloveniji se tudi povečuje delež površin z ekološkim kmetovanjem. Po podatkih, ki sem jih uspel pridobiti, smo nekje že kar krepko presegli mejo 10 odstotkov, kar je tudi nad povprečjem v Evropi. Seveda še nismo na koncu cilja, cilj je tudi v Sloveniji ta delež še povečati, se čim bolje približati 20 odstotkom na koncu tega programskega obdobja, ampak vendarle, pot je prava. Ponovno se v Sloveniji intenzivneje uvaja oziroma prideluje hrana na tako imenovani integriran način pridelave, ki ravno tako pomeni, bolj pametno kmetijstvo z manjšimi vnosi mineralnih gnojil oziroma z vnosi samo takrat in v količinah, ki jih kmetijska pridelava potrebuje in ravno tako tudi pri rabi sredstev za varstvo rastlin. Integrirana pridelava praktično zajema oziroma tudi zahteva tudi drugačne načine varstva rastlin, ne samo kemijske s fitofarmacevtskimi sredstvi. V Sloveniji je 75, 76 odstotkov vseh kmetijskih zemljišč v uporabi na območjih z omejenimi dejavniki. Tukaj zaradi naravnih danosti, nagiba, nadmorske višine in tako naprej prevladuje in bo verjetno tudi v bodoče prevladovala živinoreja pa če nam je to po godu ali ne. Če se želimo odpovedati živinoreji, travojedi živinoreji na teh območjih zelo verjetno tvegamo, da se nam bo v Sloveniji zaraslo v naslednjih desetletjih še dodatnih 200 tisoč hektarjev kmetijskih površin v uporabi, govorimo o vseh visokogorskih pašnikih, govorimo o vseh absolutnih travnikih in pašnikih, torej govorimo o tistih površinah, ki jih, zaradi naravnih danosti ni moč preorati in tam pridelovati hrano za ljudi, torej rastlinsko pridelavo. Slovenski kmetje želijo trajnostno kmetovati. Slovenski kmetje niso proti zelenemu prehodu, vendarle pa je prav, da se tukaj zavedamo, da slovensko kmetijstvo kot tudi evropsko kmetijstvo za zeleni prehod potrebuje čas in tudi resurse, tako finančne kot tudi znanje kot tudi nove izzive. Tudi sam kot bivši minister in tudi predsedujoči Svetu / nerazumljivo/ v obdobju slovenskega predsedovanja Svetu Evropske unije, sem vedno zagovarjal, da potrebuje kmetijstvo čas in resurse za to, da bomo lahko prilagodili kmetijski sektor novim zahtevam. Zgodilo se je tisto, česar smo se bali in tudi česar si ministri nismo želeli. V pogajanjih v trialogu, ko so se pogajala izhodišča za skupno kmetijsko politiko Evropske unije je prišlo do tega, da smo ministri v enem obdobju prekinili pogajanja, zato ker je Evropski parlament s svojimi zahtevami praktično presegel dejanske zmožnosti prilagajanja kmetijstva v Evropi na nove zahteve. No, po tej prekinitvi pogajanj je vendarle, potem prišlo do malo ohlajanja glav in smo potem pogajanja nadaljevali. In za časa portugalskega predsedovanja, potem tudi sprejeli neko kompromisno rešitev, za katero menim, da je, vsaj kar se tiče slovenskega kmetijstva, slaba, ampak kot vidimo, da je tudi v Evropi podobno. Kajti, Evropski parlament je na koncu izpogajal 25 odstotkov za omejitve prvega sredstev prvega stebra neposrednih plačil za okolijske ukrepe in 35 odstotkov drugega stebra vseh plačil drugega stebra torej programa razvoja podeželja, za okolijske ukrepe. To, da je bilo v drugem stebru že v preteklosti obvezna zamejitev teh ukrepov, za sredstev za okolijske ukrepe, tega smo bili že vajeni tudi v prejšnjem programskem obdobju. V prvem stebru je pa to novost. In zaradi tega, ker smo bili vsi ministri praktično prisiljeni v strateške načrte vnesti te zamejitve sredstev smo potem tudi v Sloveniji skupaj z deležniki seveda s cmokom v grlu, potem pripravljali ukrepe, tako imenovane SOPO ukrepe v prvem stebru. In v Sloveniji smo tudi uporabljali tako imenovano možnost rabata, kajti v drugem stebru v Sloveniji bistveno več vlagamo in smo že v preteklosti vlagali sredstev za prilagajanje na podnebne spremembe, za / nerazumljivo/, dobrobit živali v območju z omejenimi dejavniki in smo krepko presegli teh 35 odstotkov tudi že v preteklosti in smo uporabili tako imenovani rabat za prvi steber. Ampak še vedno imamo pri prvem stebru okoli 16 odstotkov obvezne zamejitve za okolijske ukrepe. Kaj to pomeni za kmete? Za kmete to pomeni, da imajo glede na subvencijsko kampanjo in tako naprej, izravnalna plačila manjša za teh 16 odstotkov, ne glede na to, da je sredstev za prvi steber praktično enako, kot jih je bilo v preteklosti. No, in ko so prvi kmetje v Evropi prejeli subvencijsko oziroma odločbe za subvencijsko kampanjo za leto 2023, torej že za novo programsko obdobje smo videli, kaj se je zgodilo po Evropi. Zdaj tukaj lahko rečem, da slovenski kmetje so to videli malo kasneje, zaradi prepoznih izplačil neposrednih plačil v Sloveniji v letošnjem letu. Ampak, ko so v Evropi videli kmetje, kjer je povprečje bistveno večje kot v Sloveniji - slovenski kmet ima v povprečju dobrih sedem hektarjev kmetijskih zemljišč v uporabi, evropski bistveno več. Torej, ko so ti kmetje videli, da so prejeli manj neposrednih plačil oziroma da morajo za enaka neposredna plačila, izravnalna plačila narediti bistveno več so enostavno dejali, da je to nemogoče in zato je tudi prišlo do velikih evropskih protestov. Nenazadnje na drugi strani so morali kmetje narediti več za enaka plačila kot je bilo to v preteklosti, po drugi strani jih je doletela še obvezna praha, torej še 4 odstotke zemljišč je bilo potrebno nameniti prahi, torej ne proizvodnim, izvzeti same proizvodnje. Kar pomeni, potrebno je bilo več vlaganj za enaka neposredna plačila, izravnalna plačila, na drugi strani so se pa prihodki zmanjševali zaradi obveznih praks. No in zato lahko zatrdim, da so evropski kmetje s svojimi protesti dosegli, vendarle prve spremembe skupne kmetijske politike na evropskem nivoju. In pozdravljam te spremembe, tako pri prahi kot pri debirokratizaciji, zlasti na manjših kmetijah. Ampak to se je zgodilo, zaradi evropskih kmetov, ki so bili na ulicah. Tukaj verjetno nobena Vlada ni prispevala k temu, k tem spremembam, ampak zaradi evropskih kmetov. Kot lahko ugotovimo, zlasti ko govorimo o slovenskem kmetijstvu, ko imamo zelo raznolike kmetije, praktično od nič hektarjev nekatere čebelarske kmetije na eni strani do največjih kmetij z nekaj tisoč hektarji ali pa kmetijskih gospodarstev z nekaj tisoč hektarji kmetijskih zemljišč v uporabi lahko ugotavljamo, da so ti ukrepi, da je ta kmetijska politika pripeljala do tega, da manjše slovenske kmetije in tudi v Evropi manjše kmetije ne morejo slediti tem zahtevam zelenega prehoda. Kajti te zahteve zelenega prehoda potrebujejo tudi nekatere investicije, ki si jih ne morejo privoščiti zaradi manjšega obsega same proizvodnje. Torej to pomeni seveda, da se pa bodo lahko prilagajale večje kmetije, večja kmetijska gospodarstva, ker so investicijsko sposobna in v tem primeru lahko zatrdimo, da po začetku izvajanja te nove skupne kmetijske politike ponovno izgubljajo manjše slovenske kmetije. Pa vendarle, poglejmo si tudi nekatere priložnosti, ki jih ta evropski zeleni dogovor prinaša. Zelo pogosto pa se pogovarjamo o drugačnih virih energije. Gospod Breznik je danes govoril o energetiki, tudi o fotovoltaiki, torej sončni energiji. Marsikatera slovenska kmetija bi postavila tudi sončne panele na svojo streho. Streh je veliko, primernih streh za to postavitev sončnih celic. Pa kaj ugotavljamo? Da tega ne morejo narediti oziroma je tudi že zamujena, zamujena priložnost tako imenovanega / nerazumljivo/, ki se je ob novem letu zaključila. Ta priložnost zaradi samega omrežja. Omrežje in transformatorske postaje tega niso omogočale in še vedno marsikje ne omogočajo na podeželju. Torej tam, kjer so, te priložnosti pač nimamo dovolj dobrih kapacitet, transformatorskih postaj in omrežja, da bi lahko kmetje, ki si želijo takšnih investicij, v to investirali. Govori se tudi o agrofotovoltaiki. Sam osebno menim, da tudi v Evropi so nekateri dobri primeri agrofotovoltaike, vendar upam, da tukaj ne bo prišlo do izrabe tega naziva. Da bomo še vedno ohranjali proizvodni potencial kmetijskih zemljišč in tudi proizvodnjo teh na teh zemljiščih. Torej, naslednja priložnost seveda, so investicijski razpisi za mehanizacijo, ki jo kmetijska gospodarstva potrebujejo za prilagajanje za zeleni prehod torej mehanizacijo, ki bo omogočala manj izpustov, za pametno gnojenje, za pametno rabo sredstev za varstvo rastlin, za gnojenje z organskimi gnojili za injiciranje gnojevke, gnojnice direktno v tla ali polivanje na tleh in tako naprej. To je priložnost, ki jo bi morali izkoristiti. Tudi zaradi tega smo v času nastajanja strateškega načrta dodali 300 milijonov dodatnih nacionalnih sredstev v strateški načrt za to, da bomo lahko tem zahtevam sledili. Torej, kmetijam je potrebno omogočiti za to, da bomo lahko sledili, da bodo kmetije lahko sledile zahtevam zelenega prehoda, je potrebno tem kmetijam omogočiti tudi ustrezne prihodke tudi izven kmetijstva, zlasti na slovenskih kmetijah, ki so majhne in poiskati nekatere priložnosti na debirokratizaciji. Kot sem že dejal, evropski kmetje so že dosegli, Evropska komisija je že naredila prve spremembe in tukaj lahko ugotovim, da je tudi slovenska vlada sprejela in vnesla te spremembe v slovenski pravni red, kar pozdravljam, torej prve ureditve za debirokratizacijo. Pa vendarle imamo še nekaj priložnosti. Kmetijska gospodarstva morajo iskati prihodke tudi izven kmetijstva, kot sem že dejal. In dajmo jim to omogočiti oziroma olajšati z raznimi drugimi načini obdavčitve, v mislih imam pavšalno obdavčitev, pa ne bom rekel, da ravno po vzoru Avstrije, ampak vendarle nekatere države v Evropi to znajo narediti. Odpravo tudi nekaterih davčnih blagajn s temi debirokratskimi rešitvami. Pa vendarle, poštenemu plačevanju davkov. Zelo pozdravljam idejo o odpravi obdavčitve za OMD plačil, ki jih je žal ta vlada obdavčila. Morda tudi odpravo prispevkov za dopolnilne dejavnosti, torej prispevkov za zdravstveno zavarovanje za dopolnilne dejavnosti kadar je nosilec dopolnilne dejavnosti že zavarovan nekje drugje, torej v službi. Zagotoviti tudi nekatere dodatne vire iz ne kmetijskih proračunov. Če pogledamo lepo slovensko državo ugotavljamo, da je Slovenija izjemno zanimiva tudi s področja turizma in, ker je obdelana, ker je lepa, ker je poseljena. Po mojih podatkih je Slovenija tudi še edina država znotraj Evropske unije, kjer več kot 50 odstotkov prebivalcev živi na podeželju. V vseh ostalih državah je več kot polovica prebivalcev že v mestih in to je tisto, kar daje priložnost tudi slovenskemu turizmu in lahko bi tudi ta del v enem delu pomagal ohraniti to slovensko podeželje takšno kot je. Zakaj omogočiti ustrezne prihodke za to, da bodo slovenske kmetije finančno sposobne za vlaganje v nove tehnologije? Kmetijska gospodarstva je potrebno opremiti tudi z znanjem. Z znanjem za to, da bodo kmetije razumele pomen zelenega prehoda. Da bodo kmetje in kmetice razumeli, zakaj je potrebno vlagati v morda drugačne prakse, v drugačne proizvodne načine. In zato bi tukaj poudaril potrebo po investicijah v raziskave, ki jih izvajajo tako slovenski kot mednarodni inštituti v investicije po iskanju alternativnih možnosti tudi za varovanje zdravja kmetijskih rastlin, za dobrobit živali. Torej, iščemo alternative. Menim, da bi bilo zelo pomembno tudi za slovensko kmetijstvo, da bi kmetijske poklice uvrstili med deficitarne poklice. S tem bi omogočili večje število kmetijsko izobraženih ljudi na podeželju in pa tudi menim, da je prav, da ohranjamo programe s področja naravovarstva za v srednjih in višjih šolah, s čimer bi ponovno lahko usposobili, opolnomočili znanje bodoče upravljavce slovenskega podeželja. Naj dodam še, da je za Slovenijo zelo pomembno tudi gozdarstvo, kar se tiče zelenega prehoda. Gozdarstvo predvsem v smislu ponorac CO2. Pa vendarle bi tukaj dodal, da če želimo, da bodo slovenski gozdovi ohranjali oziroma izpolnjevali ta cilj, je potrebno s slovenskimi gozdovi tudi intenzivno gospodariti. Slovenski gozdovi so po podatkih Zavoda za gozdove stari gozdovi s prestarimi posameznimi drevesi, ki so bistveno bolj občutljivi na podnebne spremembe, ki so bolj občutljivi na podlubnike in druge nevšečnosti v gozdovih, na viharje, na žledolome, na vetrolome in tako naprej in zato je potrebno intenzivno delo tudi v slovenskem gozdarstvu, pomladiti slovenske gozdove predvsem na način umnega gospodarjenja. In tukaj je priložnost. Že v času našega predsedovanja Svetu Evropske unije je Evropska komisija pripravila predlog za strategijo upravljanja z gozdovi v Evropi, kjer je zelo v ospredje postavila seveda socialno in ekološko funkcijo gozdov, premalo pa takrat in smo to tudi ministri jasno povedali, samo gospodarsko funkcijo. Torej, če želimo, da bodo slovenski gozdovi vir ponora C02 odvaja izpustov, potem bomo ali pa prostor ponora C02, potem moramo s temi gozdovi tudi primerno gospodariti in Slovenija si mora prizadevati tudi v Evropi, za to, da bomo imeli zadostno kvoto, za poseg v slovenskih gozdovih. Torej menim, da bi morali že ta trenutek pričeti s pogajanji na nivoju Evropske unije za novo programsko obdobje. Menim, da bi morale države, kot je Slovenija in še nekatere druge, zahtevati oziroma si izpogajati, da evropska komisija pri pripravi strateških načrtov upošteva tudi izhodiščna stanja. Ravno prej sem govoril o gozdarstvu, tukaj smo nekako uspeli izposlovati, izpogajati na nivoju Evrope, da pri upravljanju z gozdovi vendarle Evropa, Evropska komisija upošteva izhodiščna stanja. Kajti v Evropi smo pri tem bistveno drugačni, Slovenija, Finska, Avstrija z velikimi deleži gozdov, na drugi strani pa nekatere države, kot je recimo Nizozemska z izjemno majhnimi deleži gozdov. Včasih smo malo za šalo rekli celo, da tedaj je bila na Nizozemskem ministrica. Da, ministrica skorajda vsako drevo po imenu pozna, malo za šalo. Ampak vendarle tudi na pripravi za novo programsko obdobje menim, da je prav, da Republika Slovenija naredi vse, kar je v njeni moči za to, da se v pogajanja vključijo tudi izhodiščna stanja. Menim, da je za slovensko in evropsko kmetijstvo pomemben realen zeleni prehod. Zagotovo nihče ni proti zelenemu prehodu, ampak bodimo pri tem realni.

Pa vendarle zaključujem z zadnjo mislijo. V Evropi so zelo pomembni tudi trgovinski sporazumi z ostalim svetom. Menim, da Evropa potrebuje trgovinske sporazume, če želi ohranjati ta primat tudi v gospodarskem delu, vendar ti trgovinski sporazumi z ostalim delom sveta pogosto, so pogosto na področju kmetijstva premalo ambiciozni, na področju hrane premalo ambiciozni. Tudi sam sem vedno zagovarjal in tudi ministri v Evropski uniji smo vedno zagovarjali, da pri trgovinskih sporazumih, da je prav, da jih podpremo, vendar na področju hrane je prav, da zahtevamo, da vsa hrana, ki pride v evropski prostor, da je vsa hrana, ki pride v evropski prostor, pridelana na enak način, z enakimi standardi, kot to delamo v Evropi. Nič nam ne koristijo visoke ambicije zelenega prehoda, če na drugi strani v Evropo prihaja hrana iz Brazilije, ker vemo, da vsako leto posekajo pragozdov za pol ali celo več ali celo za celo Slovenijo, na drugi strani pa mi pogozdujemo ravninska, ravninska področja v Evropi.

Torej vemo, da v Evropo prihaja hrana tudi iz Amerike, kjer v živinoreji uporabljajo hormone za večjo mlečnost, hitrejšo prirejo mesa in tako naprej. Torej, v kolikor ne bodo evropski kupci, če hočete evropski davkoplačevalci in v nedeljo tudi evropski oziroma v nekaterih državah že zdaj evropski volivci, nagrajevali svojih velikih ambicij po zelenem prehodu tudi z nakupnim odločanjem dražje evropske hrane, potem na področju kmetijstva tega zelenega prehoda ne moremo narediti v taki ambiciji kot je v tem trenutku zapisan v nekaterih dokumentih Evropske unije. Zaključujem pa res z mislijo, danes je dan varne hrane. Dovolite mi samo eno iskreno hvalo, zahvalo vsem kmeticam, vsem kmetom, ker pridelujejo varno hrano, ker izvajajo ta plemenit poklic, torej pridelave hrane v Republiki Sloveniji. Hvala tudi vsej živilskopredelovalni industriji, zadrugam, ki to hrano marsikdaj pridelajo do tiste mere, ki je potem na koncu tudi primerna za uporabo.

Hvala lepa.