Najlepša hvala, gospod podpredsednik. Malo pozornosti prosim.

Torej, namen sklica današnje seje je nekaj, kar je po vsej verjetnosti tema, ki se veže predvsem ne samo evropskih podjetij, evropskih energetskih podjetij, tiče se slovenskih podjetij, slovenskih podjetnikov, slovenskega kmetijskega sektorja. Tema je, lahko bi rekel tako vpijajoča, da v več kot 70 obiskih, ki sem jih imel v zadnjem letu tudi kot predsednik Odbora za zadeve Evropske unije v slovenskih podjetjih, pa tudi širše v evropski industriji so me številni podjetniki prosili. Lahko malo prosim samo pozornosti. Da pripravimo neko sejo, kjer bodo državljani in državljanke lahko videli, lahko bi rekel, zeleno ideologijo, ki se širi po Evropi. Ki je prišla v zeleni ludizem, ki uničuje evropsko energetiko, ki uničuje evropsko gospodarstvo in ki uničuje evropsko kmetijstvo. Kazalce, ki jih bom pokazal so seveda uradni podatki Global Energy Monitor, številnih, lahko bi rekel inštitutov in vse ostalo kar temu sledi, tako da so viri, lahko bi rekel, tisti, ki so najbolj zaupanja vredni in dejansko kažejo, lahko bi rekel, zeleno ideologijo v največjem pomenu besede vse tisto, kar bodo ljudje lahko čutili, ko bodo plačevali položnice za elektriko, omrežnino in vse ostalo, kar bo posebej lahko, bi rekel vplivalo na njihovo konkurenčnost, nenazadnje pa tudi na blaginjo državljanov in državljank, ne samo Slovenije tudi Evropske unije. Torej evropski zeleni dogovor predstavlja novo in ambiciozno strategijo rasti, ki jo predlaga Evropska komisija za preoblikovanje torej Evropske unije v uspešno in odporno družbo, ki temelji na konkurenčnem gospodarstvu, učinkovitosti v smislu dodeljevanja virov v zelenem okolju. Mislim, da sama besedna zveza zeleni prehod, zeleni dogovor, lahko bi rekel, nima, je pisana v dobrobit. Mislim, da ni človeka, ki temu ne bi verjel. Problem pa je bila njena izvedba. Problem je bil tudi sestava Evropske komisije. Zeleni prehod kot takšen je vodil prvi podpredsednik Evropske komisije, ko je odstopil Frans Timmermans, s strani Socialistične delavske nizozemske stranke, lahko bi rekel, zaradi nacionalnih problemov na Nizozemskem, kjer so kasneje tudi izgubili volitve. Je nekako odstopil, šel na nacionalne volitve in seveda tudi tam pogorel. Slovenskim državljanom in državljankam moramo natočiti čistega vina, da bodo videli, kako se svet suče okrog Evrope in kako, kakšno škodo si je dela Evropa v zadnjih letih s tako imenovanim radikalnim ali ludističnim pristopom k zelenem prehodu. Evropa, kot vemo, si je postavila podnebne cilje, do podnebne nevtralnosti, do leta, 2050, da bo leta 2030 že zmanjšala neto emisije toplogrednih plinov za vsaj 55 odstotkov v primerjavi s torej letom 1990. Po podatkih Mednarodne agencije za energijo so se izpusti ogljikovega dioksida CO2 iz proizvodnje v letu 2023 na globalni ravni glede na leto prej povišali celo za 1,1 %. Tukaj imamo en izmed diagramov torej na 37,4 milijarde ton in znova dosegli rekordno raven. Globalne emisije iz CO2 iz fosilnih goriv so se od leta 1990 povečale za več kot 60 %. Samo v letu 2021 so se emisije narasle na približno 5 % medletno rast zaradi gospodarskega okrevanja po krizi covid 19 leta 2020. Slovenija ustvari 0,5 % vseh emisij toplogrednih plinov v Evropski uniji in od leta 2005 intenzivno zmanjšuje. Ogljična intenzivnost slovenskega gospodarstva se med letom 2005 in pa leto 2019 zmanjšala za 36 %, kar je več od povprečja same Evropske unije. Večina onesnaževanja s CO2 tako prihaja iz nekaj držav. EU je približno odgovorna za manj kot 8 % svetovnih emisij, medtem ko je Kitajska za približno 30 % vseh emisij. To vidite, na tem diagramu lahko vidite izpuste CO 2 v bilijonih ton. Kitajski indeks po letu 1985 eksponencialno narašča ob velikem izpustih Združenih držav Amerike, ki vidite, da v zadnjih desetih letih nekoliko pada. Izrazito narašča izpusti C02 Indije, pa nenazadnje tudi Brazilije. Vidite, da Nemčija, kot močna evropska industrijska država, so ti daleč pod enim milijonom ton, sama Kitajska pa ima torej že danes več kot 15, 13 milijonov ton. Torej govorimo o paradoksu. Medtem ko je Evropa šla popolnoma v radikalno zeleno politiko se je del proizvodnje zaradi višjih cen električne energije v Evropi, ki jih bom kasneje predstavil, torej se del evropske industrije proizvodnje kemične, avtomobilske industrije in ostalih seli na Kitajsko. Kitajska za svojo večino za električne energije uporablja še vedno premogovne elektrarne in tudi o tem bom nekaj povedal kasneje. Torej, emisije na Kitajskem so narasle na približno 565 milijard ton, kar je največje povečanje na globalni ravni. Kitajci so se tako v zadnjih 25 letih podvojili obseg CO2 izpustov, medtem ko je v Indiji močna gospodarska rast povzročila skok emisij za približno 900, 190 milijonov ton. Tako deluje svet okrog nas. In to so tudi največje onesnaževalke lahko bi rekel na svetovnem nivoju. Tukaj vidite onesnaženj na tem diagramu po procentih na svetovnem nivoju vidite, da ima Kitajska izpustov CO2 je za več kot 30 % vseh izpustov CO2 na svetovnem nivoju, za njimi so Združene države Amerike, ki imajo manj kot polovico torej 13,6 % izpustov, Indija ima 7,6 % izpustov, Rusija 4,4 %, Japonska 2,8 %, Indonezija kot izrazito premogovna država, ki izvaža ogromno premoga 2 %, Iran 1,9 %, Savdska Arabija 1,8 % in komaj prva velika industrijska ali pa najbolj industrijska država v Evropi pride komaj na približno osmo mesto, za 1,8 % svetovnih izpustov. Naslednji diagram nam prikazuje ponovno procentualno povečanje ali zmanjšanje, torej ogljikovega dioksida iz fosilnih goriv v industriji. Tukaj vidimo ponovno veliko rast Kitajske na približno, torej čez 30 %, še leta, recimo 1980 je Kitajska imela izpuste CO2 približno 7 %, danes je to daleč preko 30 %. Če je imela recimo Združene države Amerike leta 1980 recimo 25 % svetovnih izpustov C02 jih imajo danes približno 14, Indija jih je imela recimo leta 2000 še približno 3 %, danes se bliža ta številka že osmim ali devetim procentom. Evropska unija kot takšna je imela leta 1980 recimo 22 % izpustov vseh CO2, danes jih ima, kot sem napovedal, manj kot 8 %. Naslednja zadeva, ki je pomembna je zeleni prehod, torej v energetskem sektorju. Največji antropogeni vir toplogrednih plinov, tako v svetu kot v Sloveniji, je torej raba fosilnih goriv v Sloveniji je ta vir prispeva približno 80 % vseh izpustov, pri čemer največ prispeva ta sektor proizvodnje elektrike in toplote, torej cestni promet, bistveno manj pa goriv od industrije in ostalih sektorjev. Vsi ostali sektorji ustvarjajo približno 20 % emisij, od tega kmetijstvo samo okoli 10 %, industrijski procesi 7 % in odpadki približno 3 % emisij. Torej, v Evropski uniji je ena največjih onesnaževalk zraka Nemčija, čeprav imamo veliko sončnih elektrarn. Zelo pomembno je, da na idealen dan ima nemški elektroenergetski sistem z zaprtimi jedrskimi elektrarnami torej, ki so jih zapirali samo z obnovljivimi viri desetkrat večji negativni ogljični odtis kot francoski Jože P. Damijan, profesor P. Damijan v svojem blogu kot razlog temu navaja: Francoska jedrska energija povzroča sedemkrat manj izpustov CO2 na kilovat kot nemška sončna energija. 5 proti 35 procentov gramov CO2 na proizvedeno kilovatno uro torej. Nemški elektroenergetski sistem mora za zagotavljanje nadomestne energije, ko ni sonca za regulacijo sistema poganjati plinske elektrarne in elektrarne na premog, da omrežje ne pride v kolaps. To je paradoks tudi nemškega tako zvanega projekta Energiewende velike nemške tranzicije, kjer so mislili, da bodo vse lahko naredili z nestanovitnimi obnovljivimi viri, predvsem s soncem in seveda tudi z vetrom. Hidroenergijo ima Nemčija relativno malo v samem energetskem miksu in zaradi tega ker je cena plina narasla zaradi vojne v Ukrajini in ob tem, da je Nemčija zaprla torej število jedrske elektrarne, sedaj zaganja elektrarne na premog, kuri na veliko, premog se je ta povečal in trenutna proizvodnja kilovatne ure v Nemčiji, skupna proizvodnja znaša 400 gramov CO2 na proizvedeno kilovatno uro, kar je paradoks. Torej, Nemčija ima v energetiki večji izpust Co2, kot ga je imela približno pred desetimi leti pred samim projektom Energiewende ravno zaradi nestanovitnosti, zaradi, lahko govorimo tudi o kolapsu energetskega omrežja v Nemčiji. Nemčija je tudi, ko je slabo vreme, velika uvoznica električne energije, kar bom tudi v naslednjem diagramu nekako tudi predstavil.

Zdaj, kar se tiče premogovnih elektrarn lahko vidimo, da na svetovnem nivoju ponovno prednjači, kot sem povedal, Kitajska, torej poraba premoga v letu 2020 je že znašala več kot 53 procentov, to je ta diagram. V Ameriki 7 procentov, v Evropi približno samo 4,4 procente, kar je približno več kot desetkrat manj porabe premoga, cela Evropa napram Kitajski, v Indiji je ta narasel, torej sama Indija ima porabo premoga večjo več kot dvakrat kot sama Evropska unija, kaj šele Kitajska. Rusija ima približno takšen procent, nekoliko manjši kot cela Evropska unija, tudi Japonska ima še kar velik procent, torej 3 procente premogovnih elektrarn. Tukaj vidite tudi svetovni nivo premogovnih elektrarn, sama Kitajska, 47 procentov vseh premogovnih elektrarn je danes na Kitajskem, skoraj polovica, v Ameriki, 13 v Indiji, 11 procentov, v Rusiji, 2,7 na Japonskem, 2,3 cel svet skupaj z Evropo pa ima 24 procentni delež na tem področju. Tisto, kar je v zadnjih dnevih in v času tudi našega podnebnega načrta, ki ga pripravljamo, ki ga izvajamo, ki ga noveliramo, je ta zelo zanimiv ta radikalni zeleni prehod, je to paradoksalno stanje, ki se na koncu tudi seveda odraža s samo ceno električne energije. Danes je cena električne energije na Kitajskem približno 4 cente na kilovatno uro, v Združenih državah Amerike je bil prejšnji teden cena, povprečna cena električne energije 7,7 centa na kilovatno uro, v Evropi pa preko 20 centov na proizvedeno kilovatno uro. To je prinesla model, lahko bi rekel, predvsem nestanovitnosti obnovljivih virov energije, kjer plačujemo ceno najdražjega energenta v nacionalnem miksu, v tem primeru je to premog ali pa plin, torej tisti viri, tiste elektrarne, ki dovajajo elektriko takrat, ki jo proizvajajo takrat, ko te ne morejo delovati, torej, ko ne morejo delovati sončne elektrarne in tudi seveda vetrne elektrarne. To lahko vidimo z grafom. Nemčija od leta 2004, ko povečuje, torej delež obnovljivih virov energije, vendar s tem drastično, se je povečala cena električne energije za odjemalce in ima najvišje cene električne energije v Evropski uniji v tem trenutku. V Nemčiji kot industrijski državi je trenutna cena električne energije ravno zaradi tega zelo pred leti, lahko bi rekel, naprednega, pod narekovajih, energetskega prehoda, imajo 60 procentov višje cene tudi kot v Franciji. Torej Francija ima ogromno jedrskih elektrarn iz tega in tudi zelo nizki ogljični odtis, kar se tiče proizvodnje električne energije. Kot navaja tudi profesor Jože Pet. Damjan, na eni izmed svojih blogov je Nemčija na enega najbolj sončnih dni letošnjega leta recimo ob 13. uri s sončnimi elektrarnami sicer res proizvedla 63 procentov celotne dnevne nemške proizvodnje, pri čemer je pa moralo biti 45 procentov sončnih elektrarn celo izklopljenih. Torej, dogaja se zaradi prevelikega števila sončnih elektrarn v miksu, da morajo izklapljati najbolj sončnih sončne elektrarne, ponovno nek paradoks, zaradi tega, ker ne morejo več kontrolirati ne frekvenco, ne tisto napetost pri samem odjemalcu na nizkonapetostnem delu, tako da morajo izklapljati sončne elektrarne, ki bi lahko povzročile manjšim odjemalcem torej tudi okvare različnih aparatov in bi šle preko, lahko bi rekel tiste, tiste meje, ki jo mora zagotavljati torej sam distributer in tudi proizvajalec, torej 50 do 60 hercev frekvence in seveda trenutno je standard 230 voltov ali pa 400 voltov na tri fazni napetosti nizko energetske napetosti. Torej, tako je recimo ob 13. uri celotni nemški elektro sistem recimo na dan imitiral 186 gramov CO2, na kilovatno uro torej. Največja ironija pa je, da je Nemčija najbolj sončnih dni v letu energetsko rjava, rjava zaradi ogromno število termoelektrarn na premog, torej kot sem povedal, uraden podatek 410 gramov CO2 na kilovatno uro, Francija pa zelo zelena zaradi uporabe jedrskih elektrarn z 41 gramov, torej desetkrat manjši CO2 izpust proizvedeno kilovatno uro ima v tem trenutku Kitajske, torej v Franciji napram Nemčiji, ker ni izvedla tako imenovanega modela, ki ga ima Nemčija torej v energetskem zelenem prehodu. Torej, iz teh blogov, tudi diagramov, ki jih predstavljam, je razvidno, da morajo v Nemčiji zaradi sezonskega nihanja nezanesljivosti proizvodnje, torej iz obnovljivih virov v zimskih mesecih predvsem 50 procentov potrebne porabe zagotavljati torej z izključno fosilnimi gorivi. To pomeni, da potrebujejo te proizvodne kapacitete na fosilna goriva ne glede na vsa vlaganja v sončne panele. Podatek, približno 600 milijard evrov je do zdaj bilo vloženo v njihov energetski model, tako imenovane Energiewende in še približno 500 milijard potrebujejo vlaganja v samo omrežje in tudi v iskanje nekih stabilnosti sistema, torej nekih baterijskih sistemov, prečrpalnih elektrarn in vse ostalo kar bi lahko nekako uravnotežilo njihov energetski miks. In to, vse to, vsa ta vlaganja, vsi ti zagoni seveda pa dvigujejo, močno dvigujejo ceno električne energije. Kaj to pomeni? To pomeni za Nemčijo, za Evropo seveda skupno povprečno vrednost in seveda zmanjšano konkurenčnost za posebej delovno intenzivna podjetja. Danes vemo in tudi se zavedamo, da iz Nemčije bežijo celo kemična industrija, BAS se seli na Kitajsko zaradi nizke cene električne energije, seli se del avtomobilske industrije, na katerega bom kasneje prišel in torej ti pogledi nakazujejo da, tukaj je še ta diagram, kar se tiče deleža obnovljivih virov v proizvodnje v Nemčiji in Franciji, ki je zelo zanimiv, in pa seveda cene električne energije z vsemi davki, uraden podatek, torej vidite, v zadnjih letih, cena v Franciji in cena električne energije v Nemčiji. Torej problem za nemško gospodarstvo in kasneje tudi za evropsko je, da se cena regulira seveda na evropskih energetskih borzah, in da zaradi tega posledice čutimo seveda pa tudi v Republiki Sloveniji.

Ko ste prej govorili, da to ni tema, da to je predvolilna tema, to je tema že zadnjih dveh let ali pa leta pa pol od kar je velika cena električne energije in ki jemlje dodatno veter v jadra Tudi slovenski industriji. Slovenska industrija, delovno intenzivna, se seli in išče priložnost v državah, kjer je nizka cena električne energije. Paradoks, ponovni, tretji že, pa je, da se je recimo proizvodnja primarnega aluminija iz Kidričevega preselila danes na Kitajsko. Torej, na Kitajskem proizvajajo električno energijo, kot sem povedal, večinoma iz termoelektrarn na premog. Tukaj bomo pokazali kakšen je odstotek termoelektrarn na Kitajskem. Kitajska je samo v zadnjih 18 letih zgradila približno 2 tisoč termoelektrarn na premog, inštalirala je približno tisoč 300 gigavatov inštalirane moči, če to podelite za 0,6 gigavata, ki ga premore naša termoelektrarna v Šoštanju, pridemo na več kot 2 tisoč termoelektrarn na premog. Samo v lanskem letu, v letu 2023 je na novo inštalirala 106 termoelektrarn na premog in s tem dajala, lahko bi rekel, ponovno ta zagon o katerem sem govoril na začetku, torej ogljični odtis Kitajske, ki se je povečal na svetovnem merilu Kitajska dosega 31 procentov vseh svetovnih izpustov na svetovnem nivoju. To je paradoks tega zelenega prehoda. Torej mi z delovno intenzivno industrijo selimo v tretje države, kjer je pa proizvodnja električne energije, ima dosti večji, nekajkrat večji ogljični odtis, zaradi tega je tudi cenejša in posledično je onesnaženje celega planeta Zemlje, lahko bi rekel, večje, kot je bilo pred desetimi leti, ko Evropa ni začela zelenega prehoda. Torej, zaradi zelenega prehoda se zmanjšuje konkurenčnost, zdaj govorim samo izključno o energetiki. Zmanjšuje se posledično konkurenčnost v evropski industriji, tista, ki je delovno intenzivna, kovinsko predelovalna, kemična in tudi avtomobilska industrija. Te industrije se selijo na Kitajsko. V kitajskem energetskem miksu pa predstavlja največji delež, torej premogovne termoelektrarne, kot sem povedal, več kot 2 tisoč teh termoelektrarn, ki je bilo na novo inštalirane plus nekaj starih in približno še 300 termoelektrarn imajo v načrtovanju v prihodnjih letih. Zaradi tega, da lahko držijo stabilnost tega energetskega sistema in da imajo nizke cene električne energije. Po domače povedano, spoštovani kolegice in kolegi, škoda, da kolegov iz socialistov in zelenih, ki so takšne politike na veliko izvajali, in držali roke v Evropskem parlamentu danes ni z nami, da bi si te diagrame - viri je Eurostat -, če boste videli spodaj. To niso viri nekih radikalnih desničarskih struj po Evropi. To so viri, ki jih predstavljajo, lahko bi rekel, instituti, ki so zaupanja vredni, ki jih uporabljamo kot inženirji, ekonomisti za to, da lahko takšne zadeve predstavljamo. Torej danes. Imamo padec industrijske proizvodnje v Sloveniji več kot 10 %, podoben je tudi v Nemčiji, zato tudi gospodarska rast je temu primerna. Še največji problem tega pa je, da se zmanjšuje torej, zaradi velikih cen električne energije sama konkurenčnost evropskega gospodarstva, sama dobičkonosnost, nenazadnje pa je vezan, vsi ostali podsistemi. Torej, / nerazumljivo/ pokojninski sistem, javni zdravstveni sistem in vse ostalo, ki je primat Evrope, torej socialno tržnega gospodarskega sistema. To je ta velika napaka Evrope. Velika napaka tega radikalnega zelenega prehoda, ki v bistvu pelje v neko zeleno histerijo. V tej zeleni histeriji pa Evropejci pod neko indoktrinacijo medijev mislijo, da ima Evropa svojo atmosfero. Če bi Evropa imela svojo atmosfero, če bi živeli fiktivno v neki svoji atmosferi, potem bi se takšna radikalna zelena politika seveda splačala. Podnebne spremembe, kakorkoli je, ali je kdo proti ali ni ali verjame v njih - jaz verjamem, da se nekaj dogaja in tudi verjamem v neki znanosti nisem nekdo, ki bi nekatere stvari zanikal in to javno poudarjam -, pa moramo vedeti, tiste, ki se dogajajo, jih ni storila Evropa ali pa zelo malo, kot sem danes povedal, predvsem jih je storila Kitajska, Indonezija, Rusija, Južna in Severna Amerika in tako naprej. Te države nimajo nobenega programa velikega zelenega prehoda. Torej, spoštovani, te zadeve so zelo žalostne. Za nami je torej že velika energetska kriza, ki je odpeljala iz Evrope, pa tudi iz Slovenije nekih delovno intenzivnih panog, torej na Kitajsko, še bolj v neko okolje, kjer je to onesnaženje v procesu energetike zelo veliko.

Druga zadeva so motorji z notranjim izgorevanjem. Konkretno avtomobilska industrija, ki je bila v Evropski uniji, lahko bi rekel tista vodilna, z vodilnimi blagovnimi znamkami, ki so dajale evropskim delavcem, nenazadnje preko avtomobilskega grozda, pa tudi slovenskim, kvalitetna delovna mesta, socialno vzdržna in z relativno dobrimi dohodki. Več kot 120 let obstajajo patenti motorje z notranjim izgorevanjem, tako dizel motorja, avto motorja kot Wanklovega motorja, čeprav slednji se ni imel doživel večjega komercialnega uspeha v praksi. Ampak ti, torej ti motorji z notranjim izgorevanjem, ki so danes v fazi evra šest, v sprejemanje / nerazumljivo/, ki so izrazito čisti, si jih torej tudi avtomobilska industrija, torej tudi spet zelene politike Evropskega parlamenta želijo, da se do leta 2035 popolnoma ukinejo in da preidemo torej tudi na baterijska električna vozila. Tukaj pa ponovno nastopi še nekaj paradoksov. Ponovni paradoks 7, 8 ali pa devet bi jih lahko imenovali. Torej, prva zadeva so sami akumulatorske baterije, torej, ki se večinoma proizvajajo na Kitajskem. Kitajska, kot veste, je pred leti zasedla Afriko, predvsem na afriški Kongo, na področju, kjer iščejo, kjer ima, lahko bi rekel, največja nahajališča kobalta. Kobalt je superprevodnik, ki je v tistih baterijah, ki so najdražje, ki so najzmogljivejše, glede na težo in tudi velikost same baterije, zato je, lahko bi rekel, ima Kitajska primat na tem področju. Tudi cena akumulatorskih baterij na Kitajskem je seveda glede na Evropo in tudi na doseg vseh kritičnih materialov, lahko bi rekel, brez konkurence. Torej, Evropa se svojim tehnologijam odpoveduje, jih opušča. Motorjev, ki so izrazito čisti v zadnjih letih zelo čisti in preide na baterijska vozila. Pri tem moramo upoštevati, spoštovani kolegi, kompletni ogljični odtis. Kot je pred dnevi dejal glavni direktor razvoja v tovarni Fiat in tudi v Renaultu so to ugotavljali. Ugotavljali so, da ogljični odtis, ko začnejo kopati rudo, recimo nekje na Kitajskem ali pa tudi v Afriki vsakega buldožerja, bagerja, ko skopljejo tone rud za to, da dobijo približno 50 kilogramov nekega materiala, ki je kritičen, lahko bi rekel, za izdelavo akumulatorjev, do tega, da akumulatorske baterije, če so samo baterije, ne avtomobili, pripeljejo s kontejnerskimi ladjami. V Evropo, približno mesec dni potuje kontejnerska ladja, v Evropo, v evropska pristanišča. Zavedati se moramo, da kontejnerske ladje imajo porabo, nekateri celo 30 tisoč litrov mazuta na uro. Lahko si izračunate približno tudi ogljične odtise samega transporta. In kasneje prihajajo, torej te zadeve v Evropsko unijo. Evropska unija, ko se je odločala, da pušča motorje z notranjim izgorevanjem in tudi na evropskem, lahko bi rekel, / nerazumljivo/ tako imenovanih, kjer sem sam sodeloval, se ni zavedala, da tudi takšno veliko proizvodnjo, kot jih je sedaj imela avtomobilov v Evropi, torej z motorji z notranjim izgorevanjem, ne more narediti, ker nima dostopa do nekaterih specialnih kritičnih materialov. Zdaj ne govorim samo o akumulatorjih, govorimo tudi o posebnih feromagnetih, ki so pomembni za izdelavo elektromotorjev, posebnih zelo redkih rudnin zemlje, ki so pomembne za drugo izdelavo električnih avtomobilov, torej kot specialni materiali. Na tem področju je Evropa po vseh načrtih, ki jih je nekako sprejela na koncu ugotovila, da teh materialov nima. Recimo kot sem prej govoril za kobalt, 70 % svetovnih zalog ima afriški Kongo, v Afriki pa ima v Kongom, lahko bi rekel, primat in vse rudnike v rokah Kitajska. Torej, mi se začnemo, ko smo sprejeli vse vse dokumente, zelo ambiciozne, na koncu spraševati kje bomo dobili te materiale. Ugotavljamo, da smo popolnoma, tudi pri materialih odvisni od Kitajske. Ne da smo že nekonkurenčni s proizvodno ceno, s ceno delovne sile, ampak tudi Kitajska ima primat nad surovinami napram Evrope. Evropa je v zadnjih tednih celo želela, je odprla tudi na Evropski komisiji, lahko bi rekel, preiskavo glede dumping cen, torej združevanja in velike pomoči kitajski avtomobilski industriji, ki je zelo ekspanzivna, ki prihaja v Evropo, na tisoče avtomobilov prihaja s kitajskimi ladjami, govorim seveda o baterijskih vozilih, v Evropo in ugotavljajo ali bi začeli z nekaterimi carinami dodatnimi in tako naprej. Glede na to, da se poslužujejo nekaterih praks, ki niso torej, ki so vezane na nek veliki dumping. Torej, Kitajska je na to takoj odgovorila. Povedala je, v tistem trenutku je sprejela nekaj zakonodaje, kjer s posebnim dovoljenjem vlade se lahko s Kitajske nekateri kritični materiali začnejo izvažati. Prej tega ni bilo. Tako da smo popolnoma spet odvisni od Kitajske. Karkoli sprejmemo, Kitajska drži roko nad kritičnimi materiali. In Evropa, lahko bi rekel, teh materialov nima. Ni jih nikjer drugje na svetu ali pa z rudniki v tako malih količinah, da se jim niti sama eksploatacijo nekaterih rudnikov po svetu, kjer vse karkoli so delali v zadnjih 3, 4 letih so ugotovili, da se to ne splača. Tako da smo v enem odločilnem obdobju. Ne gre za našo industrijo, ne gre za našo konkurenčnost, gre za kratkovidnost nekaterih odločevalcev. Kot ste prej rekli, gospod podpredsednik, ko sem jaz vodil več kot 70 sej tega odbora in sem večkrat o teh zadevah razlagal so bili povabljeni vsi poslanci Evropskega parlamenta in niti en ni prišel, niti en poslanec iz Evropskega parlamenta ni prišel. In danes niso, ko danes govorimo o tem, smo povabili nekatere strokovnjake, nekateri so se opravičili, nekateri so danes z nami, in ti strokovnjaki bodo danes odgovorili tudi na zeleni prehod, jaz sem govoril zdaj o energetiki, nekaj še bom povedal o industriji, kasneje bomo lahko ugotovili kakšna je ta ideologija zelenega prehoda tudi v kmetijstvu. Glede na to, da so bili za nami velike demonstracije kmetov, ki jih nekateri približno nekako upoštevajo in govorijo, da takšnih demonstracij v sami zgodovini Evropske unije od njenega nastanka ni bilo nikoli, in da se lahko primerjajo še samo z demonstracijami v Evropi pred približno 400 in 500 leti, s kmečkimi upori. Torej, nekaj se mora hudo slabega dogajati in to ni povezano z volitvami, kot sem povedal, vsi so imeli možnost, na več kot 70 sej so bili povabljeni, lahko bi odprli to sejo, jaz sem o tem večkrat govoril, jih vabil in do danes jih ni bilo v slovenskem parlamentu. Nismo tu delali razlike. Vabljeni niso bili tudi ne poslanci, tisti, ki kandidirajo na listi SDS zato, ker je to izključno strokovna tema. Ekonomska, predvsem inženirska, ekonomska in tudi s strani kmetijstva je vezana na kmetijsko ekonomiko, vezana je na, vezana je tudi še na ostale, lahko bi rekel znanstvene discipline in z realnimi, torej pokazatelji in pomembno je, da ljudje, ki nas spremljajo, da se bodo zavedali, kako se zaradi radikalnih zelenih politik v Evropi popolnoma zmanjšuje njena konkurenčnost na številnih področjih, po drugi strani pa svet, ki se vrti okrog nas, tega v popolnosti ne upošteva, ne da ne upošteva, še več, gradi torej, kot sem prej govoril, premogovnik termoelektrarn, ki so največji vir onesnaženja v energetiki na svetu. To je resnica in to bi bila recimo tudi številnih slovenskih medijev, žal je bila, so bile vse ostale teme bolj pomembne kot so splavi in vse ostalo, to, od česa pa je Evropa živela, od česa imamo tako blaginjo, od česa imamo Bismarckov pokojninski sistem, od česa imamo javne zdravstvene blagajne in vse ostalo, kar nas nekako ločuje v kvaliteti življenja od vseh kontinentov in držav okrog nas, torej vsemu temu se mi odpovedujemo v prid neke bolane ideologije, ki je, lahko bi rekel, popolnoma zašla.

Nekako bom zaključil z zadnjimi rezultati, tudi kar se avtomobilske industrije tiče. Zadnji rezultati so takšni, da nemška avtomobilska industrija nekako je ustavila delno proizvodnjo baterijskih vozil. Skladišča so polna kitajskih električnih vozil, v Evropi se ne prodajajo, kljub temu, da so dobivali velike subvencije, so izredno tudi umazani, danes sem to povedal, približno na 100 tisoč kilometrov, od 100 tisoč kilometrov naprej je motor, povprečen motor z notranjim izgorevanjem, nekako enak kot je recimo en električni avtomobil, ki pride v Evropo, z vsemi, torej materiali, z vsemi ogljičnimi odtisi, transportom, ko pride v Evropo, se nekako izenačita na približno 100 tisoč kilometrov. Po 100 tisoč kilometrih nekako električni avtomobil nekako je nekoliko bolj zelen, kot bi temu rekli, kot je motor. z notranjim izgorevanjem, zaradi vsega ogljičnega odtisa, vseh materialov in vsega ostalega, kar se temu pritiče. To je podatek, uraden podatek predsednika razvoja tako Fiata, kot tudi družbe Renault, ki je velik proizvajalec francoskih osebnih vozil.

Zdaj, zadnji podatek, tudi, kar se tiče ukinjanja, je velika težava v naši soseščini, torej Magna Steyr. V Gradcu je odpustila pred kratkim 500 ljudi, razen zaradi presežnih proizvodnih kapacitet, tako da se ta zelena industrija, torej avtomobilska industrija že spopada z velikimi problemi, z velikimi težavami v najbližji soseščini. Torej, sam sem doma na Štajerskem, do Gradca je približno 45 kilometrov iz Maribora, tako da lahko vidite 500 slovenskih, večinoma slovenskih delavcev bo izgubilo službe ravno s področja tega, lahko bi rekel, radikalnega zelenega prehoda, ki je nekako ustavil, delno ustavil evropsko avtomobilsko industrijo. Evropska avtomobilska industrija, predvsem Volkswagen skupina Volkswagen, BMW in Mercedes, je v zadnjih mesecih nekako ustavljala delno proizvodnjo avtomobilskih baterijskih vozil in ponovno začela uvajati tako imenovane mild hibride, to pomeni še vseeno dizelska vozila z delno električno pomočjo, torej z manjšo baterijo, z zaganjalniki približno moči 15 kilovatov, za to da dosežejo norme euro 7, in da bodo ti avtomobili še ostali ključen, za nenazadnje za samo za ljudi v Evropi, za njihov vsakdanji prevoz in ugotavlja se, da je povpraševanje evropskih klubsov, kljub temu, da še vedno obstajajo subvencije, velike subvencije za električna vozila, da je povpraševanje po motorjih z notranjim izgorevanjem izredno veliko in se celo povečuje. Torej zmanjšuje se povpraševanje po električnih vozilih v tej razvojni stopnji in povečuje se povpraševanje po motorjih z notranjim izgorevanjem. Torej ponovno še eno stanje, paradoksalno, kjer trg, kjer ljudje dobesedno zahteva, da se ta, lahko bi rekel zeleni prehod v industriji nekako redefinira. Ne jaz, ne Slovenska demokratska stranka ne izvaja populizma in ne izvaja nekih kontra zelenih politik, opozarja pa, da bomo morali v Sloveniji in tudi v Evropi redefinirati ta zeleni prehod, da ga bomo morali spraviti nazaj v nek zeleni realizem, v tisto, da morajo biti to teme zelenih prehodov, zelenih politik, teme ki bi jih moral zasledovati, lahko bi rekel Organizacija združenih narodov na globalnem nivoju. Na globalnem nivoju bi se mi morali pogovarjati na takšen način, ne pa, da država, kontinent, ki ima najmanjše izpuste, lahko bi rekel vseh kontinentov, ki je vzor že danes vsem kontinentom, še posebej pa izven tega Slovenija, kot smo govorili, ima samo 0,5 procenta izpustov napram Evrope, Evropa pa ima približno dobrih 7 procentov izpusta na svetovnem nivoju, 0,5 procenta od 7 procentov. Lahko ugotovimo, koliko Slovenija prispeva v ta nivo. Torej Slovenija je popolnoma zelena. Je konkurenčna, je že danes vzor in ne potrebuje tudi nemškega energetskega modela s fotovoltaiko, s katero onesnažujemo celo zdaj naravo, zelene pašnike po slovenskih bregovih, uničujemo podobo slovenske krajine in tako naprej in seveda gospod Golob in njegovi prekupčevalci tudi, lahko bi rekel, sončnimi paneli, ker je to najlažji zaslužek večinoma danes s kitajskimi sončnimi paneli izvajajo torej tudi politike v podnebnem načrtu, ki so vezani predvsem na sončno energijo. Jaz opozarjam kot inženir, ne samo jaz, ampak kopica ljudi, inženirjev v Sloveniji, da je takšna pot, zasledovanje podobnega cilja kot ga je izvajala Nemčija lahko zelo zaskrbljujoča. Imeli bomo lahko velike probleme v slovenski energetiki v prihodnje in z nekaterimi baterijskimi sistemi, ki so izredno dragi in imajo relativno malo učinkovitost, malo kapaciteto napram potreb Slovenije, ne bodo morali, torej ne bodo zasledovali teh ciljev in cena električne energije v Sloveniji bo se še povečevala. Še posebej sedaj, ko nam sledi tudi poseben, poseben nov tarifni model omrežnine s 1. 7.. Jaz sem pred nekaj dnevi, podpredsednik in tudi javnost mora vedeti, poslal javno pismo na Agencijo za energijo in tudi poslansko pobudo, da se ta, po mojem mnenju zaskrbljujoč omrežninski model v štirih blokih, da se prestavi in zamrzne vsaj za dve leti, da se bodo ljudje lahko pripravili z različnimi tehnologijami, da bodo lahko svoje špice, svojo porabo v tistih najbolj neugodnih primerih nekako lažje uravnavali in bodo plačevali manj teh, lahko bi rekel, pavšalnih kazni kot da bodo presegli tisto določeno moč, ki jim zagotavlja elektrodistributer. To je novi problem in dodatni strošek, kolikor ga bodo uvedli za slovenska gospodinjstva in seveda tudi za slovensko industrijo.

Tako da, spoštovani zbrani, jaz bom na tem mestu, kar se tiče predstavitve same energetike na evropskem in tudi slovenskem primeru zaključil. Torej predstavil sem še nekaj zadev, kar se tiče avtomobilske industrije, povedal sem tudi nekaj o kemikalijah, o cementni in ostali industriji, ki se prav tako tudi umika iz Evrope, tudi cementna industrija gre na Kitajsko, kjer bo še bolj onesnaževala planet, kasneje gre na ladje, ki kurijo, kot sem danes povedal več kot 30 tisoč litrov mazuta ali nafte na uro, prihaja po mesecu dni vsa ta ti izdelki ali polizdelki v Evropo in imajo na tej poti torej nekajkrat večji ogljični odtis, kot če bi bili proizvedeni v tem trenutku v Evropi. Vse to kaže na ta velik svetovni fenomen, svetovni paradoks, kateri, torej da Evropa se odpoveduje nekaterim relativno ne več tako onesnaženim industrijam, jih spravlja na Kitajsko, kjer so pa, zaradi njihovega energetskega modela te industrije postanejo še bolj, lahko bi rekel, imajo več izpustov, več ogljičnih odtisov in ta narašča. Zato je pomembno o tem govoriti. In sedaj še prehajamo na tretjo temo, ki je pa po vsej verjetnosti še bolj pomembna, to pa je evropsko kmetijstvo. Kmetijstvo, glejte, je panoga, s katero se v Evropi približno redno dela, 20 milijonov ljudi imamo malo manj kot 10 milijonov registriranih kmetij, posredno pa dela v kompletnem kmetijskem sektorju skupaj s pridelavo 44 milijonov torej kreira 44 milijonov delovnih mest. Torej tudi evropsko kmetijstvo, ki se spopada torej tudi s številnimi zelenimi politikami, lahko bi rekel je pred zlomom in ga ne poznamo kot takšno. In cena hrane se bo tudi v Evropi lahko bi rekel začela, zaradi radikalnih zelenih politik nekako povečevati. Naj povem iz zgodovine, da je kmetijska politika ena ključnih politik Evropske unije. Pred desetletji je kmetijstvo predstavljalo več kot dve tretjini evropskega proračuna, danes dobro tretjino. In ne samo, da je ena od prvotnih točk okoli katerih je bila zgrajena predhodnica današnje Evropske unije, torej Evropska gospodarska skupnost, ampak obstaja tudi danes eden najpomembnejših temeljev evropskega gospodarstva. Na kmetijstvo kot panogo pa močno vplivajo vedno pogostejši ekstremni, torej vremenski pojavi, omejitve izhajajoče iz zelenega dogovora, zahteve po varni in kakovostni hrani za okoli 500 milijonov potrošnikov v Evropski uniji. Na kmetijstvo vplivajo tudi ostale slabe politike, demografske spremembe, torej ponovno dražji energenti, elektrika vpliva, dražja elektrika in plin vpliva seveda tudi na kmetijstvo, še posebej naftni derivati, na gnojila in tudi ostale surovine. Tako da je to panogo pa tudi seveda prizadela in tudi neka trgovinska vojna, ki se seje v Ukrajini in pa seveda tudi epidemija covida-19.

Kar se tiče standardov evropske kmetijske industrije, je že svetovni standard, lahko bi rekel Evropa ima svetovni standard glede varnosti, zanesljivosti, oskrbe, prehrane in seveda tudi kakovosti. Še posebej, izstopa pa tudi Slovenija. Lahko smo ponosni na slovensko hrano, na kvaliteto te hrane in lahko bi rekel, ta hrana predstavlja, lahko bi rekel vzor, ne samo v Evropi, ampak tudi na svetovnem nivoju. Ampak žal tudi na tem področju sveženj vključuje tudi novo zakonodajo o tleh, ki bo prispevala k zdravim tlom v Evropski uniji kot pravijo nekateri zeleni politiki, do leta 2050. Številne uredbe, o katerih sem govoril Uredbo o rastlinah proizvedenih z genomskimi tehnikami ter ukrepe za zmanjšanje odpadne hrane in tekstilnih odpadkov. Sprejete so številne, torej kmetijske politike, ki pa so zelo uničujoče do evropskega kmeta, ob dejstvu, da pa Evropa ogromno nekvalitetne ponarejene hrane in vse ostalo uvaža iz tretjih držav, ki pa takšnih standardov seveda nimajo.

Tako da jaz bom v tem delu nekako zaključil svoje izvajanje. Tukaj vidimo še samooskrbo. Z nekaterimi, lahko bi rekel, kategorijami v Sloveniji vidim, da imamo na žitih, lahko bi rekel skoraj 90 % samooskrbo, meso skoraj 100, gibamo se okoli številke 100, padlo nam je v zadnjih letih okoli 90, krompir je približno na dobrih 60 %, zelenjava pa daleč pod 40 %, sadje še manjše, sadje pa je manj kot 30 %. Na teh politikah kmetijskih samooskrbnih pa seveda moramo v Sloveniji delati tudi v prihodnosti. Simbolika te zadnje slike, kar se tiče evropske kmetijske politike, ludizma, lahko bi rekel odhoda v neke nerealne slike, je pa ta slika, v kateri vidite črve mokarje. Črve mokarje, Evropska komisija v lanskem letu uzakonila kot prehrano pri ljudeh. To je neka alternativa zelenih ljudistov za to, da se stalno manj zmanjšuje govedoreja v Evropi, zmanjšanje porabe mesa in ljudem, predvsem pa mladim ponujajo črve. Uzakonjeni so do tega trenutka veliki črvi mokarji, manjši črvi, mokarji, čriček in pa čričkov prah. To je zgodba zelenega prehoda za evropske državljane, za njihovo tradicijo, za njihovo svetovno gastronomijo in to je žalostna podoba kako daleč smo zašli s torej evropskim zelenim dogovorom in kam nas je pripeljal v tem, lahko bi rekel v prvem polčasu.

S tem bom jaz zaključil, gospod podpredsednik, in se vam zahvaljujem za poslušanje.