Pozdravljeni!

(Tomaž Bromše, podpredsednik Okrožnega sodišča v Ljubljani.)

Torej, ZKP je predvsem moje orodje pri delu. In na vas je, da mi daste orodje, s katerim bom lahko delal. Kot je povedala kolegica z Vrhovnega sodišča pred mano, si želimo predvsem drugačnega orodja, takšnega, ki bo omogočalo učinkovito delo. Z vidika tako sodne uprave kot sodnika pa nismo mogli spregledati dveh stvari, predvsem dveh stvari. Najprej 4. člen, kjer se vriva v videokonferenčno poslovanje varen prenos podatkov. Jaz mislim, da smo v sodstvu že sedaj delovali na način varnega prenosa podatkov. Z vidika sodečega sodnika pa moram povedati, da ne vem, kaj ta dostavek pravzaprav pomeni in da kvečjemu lahko za sodnika predstavlja neko procesno oviro, ker ni dorečeno, kaj to je, ali to pomeni kakšen poseben certifikat, kaj drugega, kar imamo na voljo in kar nam zagotavlja Ministrstvo za pravosodje za opravljanje videokonferenčnih narokov ali sej. Torej, lahko nastane ovira in na to smo želeli opozoriti.

Druga stvar že izpostavljena pa seveda je lahko branje. Torej najprej iz besedila razumem, da se mi kot sodniku povsem tisto, kar je nedopustno, arbitrarno omogoča odločanje o tem ali bom izdal neko lahko obrazložitev ali ne. Vnašanje nekih novih institutov mora biti predvsem previdno. Moje mnenje je, da smo z obrazložitvami naših sodnih odločb tako ali tako šli predaleč. Odločbe morajo biti razumljive in enostavne, spremembe ZKP v kakšni drugi smeri bi morale sodniku to omogočiti, ne pa z lahkim branjem. Namreč, ne samo da lahko pride do podvajanja dela in nove obremenitve za sodnike, povsem se strinjam z mnenjem Zakonodajno-pravne službe, da lahko po moji oceni pride tako do kršitev enakega varstva pravic, torej, komu bomo zagotavljali in komu ne in zakaj potem ne vsem. In druga stvar, ki je, se moramo vprašati ali s tem, ko izdam lahko obrazložitev, pravzaprav priznavam stranki v postopku, da ne razume sodne odločbe, obrazložitve sodne odločbe in torej se postavlja vprašanje ali je taka oseba sploh zmožna uporabiti drugo ustavno sredstvo ali pravico, to je pravico do pravnega sredstva. S tem je povezano več vprašanj. Na drugi strani ta novota. Pade na redna sodišča. Postavlja se vprašanje, če je to neka vrednota ali cilj, ki ga zasledujemo v Evropski uniji ali v evropskem prostoru, da ne bi ta najprej morala biti preizkušena morda pri sodišču Evropske unije ali Evropskem sodišču za človekove pravice. Če je kdo prebral kdaj kakšno sodbo Sodišča Evropske unije, potem lahko vidi v kakšnem jeziku je napisana. In na drugi strani se je treba vprašati, kaj je potemtakem z našim Ustavnim sodiščem. Torej, treba je začeti, po moji oceni, kje drugje in ne z vpeljavo nekih teh novih institutov, ki kvečjemu lahko povzročajo še več nejasnosti, namesto manj. Hvala.