Hvala lepa za besedo.

Torej Zakonodajno-pravna služba je predlog zakona preučila z vidika svojih pristojnosti in dala pisno mnenje, ki ste ga prejeli 21. maja. V mnenju smo opozorili na več nejasnosti besedila predlaganih členov in tudi na nekatera neskladja z Ustavo in pravnim sistemom, kar bi bilo treba dodatno preučiti oziroma pojasniti.

V zvezi z našim mnenjem so koalicijske poslanske skupine vložile amandmaje k posameznim členom predloga zakona. Glede katerih lahko potrdim tudi sama, da so naše pripombe večinoma ustrezno upoštevane. No, Ministrstvo za pravosodje pa je kot predstavnik predlagatelja posredovalo tudi pisna pojasnila glede naših pripomb, ki niso zajete z vloženimi amandmaji, in ta pojasnila smo seveda natančno preučili. In ugotavljamo, da v nekaterih delih niso notranje skladna oziroma, da določene pomisleke še poglabljajo, zato bom v nadaljevanju podrobneje predstavila naše pripombe k predlagani ureditvi, glede katere kljub dodatnim pojasnilom predlagatelja še obstajajo pomisleki pravne narave.

Pri 1. členu smo v mnenju opozorili na notranje neskladje besedila, ker se za iste faze kazenskega postopka vzpostavlja tako neposredna kot smiselna uporaba pravil o uporabi svojega jezika v postopku. Gre za primerjavo med novim petim odstavkom 8. člena ZKP in predlagano dopolnitvijo dosedanjega osmega odstavka, ki naj bi postal deveti. Besedilo novega petega odstavka je samo po sebi povsem jasno. Izrecno namreč določa, da se tudi v predkazenskem in kazenskem postopku ustno tolmačenje v določenih primerih sme zagotoviti z videokonferenco. Vendar se izrecno pogojevanje uporabe te tehnične rešitve za konkretno predkazenski postopek pred policijo in predkazenski in kazenski postopek pred državnim tožilcem nadalje zamegli z uvedbo smiselne uporabe pravil uporabe svojega jezika iz celotnega 8. člena ZKP, kar je predvideno v spremenjenem devetem odstavku. Veljavna ureditev iz 8. člena ZKP se zaenkrat izrecno nanaša le na preiskovalna in druga sodna dejanja ali glavno obravnavo. Posebej je dopustna le možnost, torej iz tretjega odstavka tega člena, da sodišče na predlog oškodovanca, osumljenca ali obdolženca omogoči tolmačenje in prevajanje tudi drugega gradiva ali drugih dejanj, da se zagotovi uresničevanje jamstev in pravic v predkazenskem in kazenskem postopku. Tu je pomembno, da takšno širitev uporabe tolmačenja na te načine dovoli sodišče. Po novem petem odstavku pa obstoja pogoja, ali je tolmačenje z videokonferenco nujno potrebno za uspešno izvedbo tudi predkazenskega postopka, ne bo presojalo sodišče, temveč policija oziroma državni tožilec. Zaradi splošne določbe, da se v postopku pred policijo in državnim tožilcem določila 8. člena ZKP uporabljajo zgolj smiselno in novi peti odstavek o delu, ki zajema postopke pred policijo in državnim tožilcem je nejasen. V obrazložitvi člena je namreč posebej izpostavljen kot ključen pogoj, da se tudi z ustnim tolmačenjem preko videokonference zagotovi uresničevanje jamstev in pravic v predkazenskem in kazenskem postopku, kar zagotavlja, da mora biti tolmačenje tudi prek videokonference takšno, da v celoti omogoča uresničevanje posameznikovih pravic. No, in zaradi smiselne uporabe teh pravil, ki bodo zdaj le v domeni policije in tožilstva, je doseganje tega cilja vprašljivo. Nadalje. V zvezi z dodatnimi pojasnili predlagatelja omenjam še pripombe k 8. členu predloga zakona. Ta člen v zakon vpeljuje nov institut tako imenovane obrazložitve v lahkem branju oziroma poenostavljene obrazložitve. Glede tega smo najprej opozorili, da je pojmovanje novega instituta kot nadstandard sporno z vidika ustavnega načela oblasti, načela delitve oblasti, s čimer je povezano tudi izdajanje sodb v imenu ljudstva. Potem, načela pravne države in pravice do zagotavljanja enakega varstva pravic v postopku pred sodiščem iz 22. člena Ustave in pravice vsakogar do sodnega varstva po 23. členu Ustave. Posebej smo izpostavili nejasnosti besedila novega člena, tako glede kroga upravičencev ob kriteriju ranljivosti kot glede vrste odločitev, ki so s tem členom zajete in glede opredelitve obeh posebnih vrst obrazložitve in neobstoječih kriterijev za izbiro med njima, pa tudi glede diskrecijske pravice odločevalca, da se preloži lahko berljiva ali poenostavljena obrazložitev. Vloženi amandma za ta člen razrešuje samo en segment naših pripomb. In sicer naj bi bilo zdaj že iz zakona razvidno, da te posebne oblike obrazložitve niso pravno zavezujoče. Dodatna pojasnila predlagatelja ostalih pomislekov ne odpravljajo, jih pa do določene mere še zaostrujejo, ker si ta pojasnila notranje nasprotujejo. Po eni strani je namreč pojasnjeno, da nova rešitev ne izhaja iz predpostavke, da ranljiva oseba formalne obrazložitve ne razume. Vendar je po drugi strani v nadaljevanju izrecno navedeno, da je namen predlagane rešitve približati pravosodje ljudem, ter da se odločevalcem omogoči, da po lastni presoji lahko poenostavijo obrazložitev na način, da bo še lažje razumljiva ranljivi osebi in tudi, da to pomeni, da se ranljivi osebi na tak način olajša razumevanje odločbe. Iz omenjenih pojasnil predlagatelja je po naši oceni pač mogoče razbrati, da je prav ranljivost upravičenih oseb razlog za tako ureditev, sama lastnost upravičencev, da so ranljivi, pa ni ustrezno opredeljena. Očitek iz našega mnenja o vprašljivi ustavni skladnosti proste presoje odločevalcev o tem ali in komu naj se izdela taka vrsta obrazložitve zato ni odpravljen. Vprašanja, kako razumeti ranljivost upravičencev po novem členu, ni mogoče enostavno reševati z uporabo 18a člena ZKP o obravnavi ranljivih oseb, ker ta določba zavezuje državne organe in druge subjekte, ki odločajo ali sodelujejo pri odločanju o konkretni zadevi, čeprav gre za pravzaprav načelno določbo. Novi člen pa temelji na diskreciji odločevalca, ki v predlaganem besedilu ni pravno vezana. ZKP ima izdelan sistem obvestil, opozoril in poukov za stranke in druge udeležence, da bi lahko uporabili in izkoristili svoje pravice sebi v prid in se s tem izognili posledicam njihove opustitve, kar je seveda odraz zlasti 22. člena Ustave in njegove pravice do poštenega sojenja, ki zagotavlja pravico do izjavljanja, pravico do obrazložene sodne odločbe in pravico do enakopravnosti strank skupaj s prepovedjo arbitrarnega odstopanja od ustaljene sodne prakse in tudi prepovedjo sodniške samovolje pri odločanju nasploh. Sama seznanitev osebe z vsemi dejstvi in okoliščinami, ki so pomembni za uveljavljanje njenih pravic, izhaja iz spoštovanja človekovega dostojanstva, ki ga varuje 34. člen Ustave, zato je predlagani člen kljub temu, da nove oblike obrazložitve niso pravno zavezujoče, sporen, saj bo vprašanje ali je neka oseba ranljiva v smislu te določbe predmet proste presoje odločevalca. V pojasnilih je, tako kot že v obrazložitvi predloga zakona, ponovno omenjen primer Ustave Republike Slovenije, ki je na spletnih straneh Ustavnega sodišča objavljena v poenostavljenem besedilu; ob tem je torej treba pripomniti, da je ta različica Ustave dosegljiva vsem brez razlike, če le poiščejo to besedilo na spletu. Predlagani novi 143d člen zakona pa bo obrazložitev v lahkem branju ali poenostavljeno obrazložitev omogočil samo tistim upravičencem, ki jim bo odločevalec naklonjen. Taka rešitev, ki jo predlagatelj pojmuje kot nadstandard, je iz razlogov, ki smo jih navedli v mnenju, ustavno sporna ne zgolj glede osebnega dostojanstva prizadetih oseb temveč tudi z vidika položaja sodišča v okviru načela delitve oblasti in zato po našem mnenju zahteva dodaten razmislek.

Ostale naše pripombe so ustrezno upoštevane v vloženih amandmajih, kot sem povedala, in tudi teh dodatnih pojasnilih predlagatelja. Hvala lepa.