Hvala lepa za besedo.

Zdaj smo skoraj točno na polovici formalnega polčasa mandata. To je zdaj nek tak primeren čas, da se pač pogleda tudi v Državnem zboru kaj od tega, kar si je koalicija, ki ima večino in glasovalno moč, da sprejema odločitve, zakonodajo in druge akte, zastavila in kaj je bilo v tem času uresničeno. To je običajno razprava, ki jo bodisi predlaga opozicija, včasih tudi vlada sama ali pa vladna koalicija sama, ker si pač želi predstaviti dosežke. Seveda je pogled na to, kako naj bi upravljanje z državo teklo v tekočem mandatu, različen, glede na to, seveda, ali prihajaš iz opozicije ali prihajaš iz vladne koalicije. Kljub temu pa je v Sloveniji običaj, da vladna koalicija vedno na začetku podpiše koalicijsko pogodbo, kjer opredeli, svoje cilje. In ker imamo vedno koalicijske vlade, se velikokrat zgodi tudi to, da v koalicijsko pogodbo pride marsikaj, kar prej volivcem ni bilo predstavljeno. V veliki meri pa tukaj ni tako velikih razhajanj, tako je tudi v tem tekočem mandatu. Tako da mi najprej ocenjujemo to prvo formalno polovico mandata, vprašanje, če je to dejansko, ampak formalno prvo polovico mandata najprej na podlagi tega, kar je vladna koalicija obljubila sama in si zadala kot lasten cilj in šele potem na podlagi tega, kar mi mislimo, da bi bilo bolje in bolj koristno za državo narediti v teh dveh letih mandata, ki sta za nami. Zdaj, če pogledamo vašo koalicijsko pogodbo po vsebini in po teži zavez, ki si jih je koalicija sama zadala in to malo ponderiramo, pridemo nekje do 14 odstotkov uresničenega. Se pravi, koalicija je v dveh letih, se pravi v prvi polovici mandata, uresničila po vsebini slabih 14 odstotkov od tega, kar si je zadala. Po formi je bilo uresničenega nekoliko več. Se pravi tam, kjer gre za to, ustanovili bomo ta organ, to ministrstvo, to službo in tako dalje, ali pa ukinili bomo ta in ta ukrep prejšnje vlade. Tukaj je odstotek višji, vendar pa je veliko vprašanje je, koliko od tega, kar je bilo formalno uresničeno, ko gre za te formalne organizacijske ali pa birokratske zaveze, kaj od tega je dejansko koristilo tudi koaliciji sami. Zdaj pa, če začnemo pri tej famozni reorganizaciji, o kateri je, potem potekal celo referendum, ker je pač Vlada trdila, da rabi 20 ministrstev oziroma bistveno več kot jih je bilo prej, da to ne bo nič več stalo, da to ne bo predstavljalo novih zaposlitev in da bo učinkovitost večja. Predsednik Vlade je dejal, da je to nov, moderen menedžerski pristop k izvajanju izvršilne oblasti, sicer se je, potem premislil. Ampak ta reorganizacija je obstala tudi po referendumu in zdaj lahko pogledamo, niti ne po dveh letih, ker je do nje prišlo, pred dobrim letom. Zdaj, kakšni so rezultati? Zdaj, tukaj imam jaz podatke o številu zaposlenih v državni upravi. Na dan 1. 6. 2022, se pravi, na dan, ko je Golobova vlada prevzela mandat. In kakšno je stanje na dan 1. aprila letošnjega leta? Zdaj, glede na število zaposlenih vidimo, da pač jasno ta obljuba nova ministrstva ne bodo prinesla zahtevala novih zaposlitev, se bomo prerazporedili, je bila prazna. Saj to se je vedelo že na samem začetku. Zdaj kljub temu pa zdaj, ko smo ta teden zbirali te številke, absolutno bode v oči poleg teh, bom rekel, eksotičnih številk, v nekaterih posamičnih resorjih, o katerih kasneje, kumulativa splošni seštevek. Se pravi od 1. junija 2022, dobri dve leti nazaj do 1. aprila letošnjega leta se je skupno število zaposlenih v državni upravi, ki je neposredno pod Vlado, povečalo za 534. Ampak hkrati se je število slovenskih vojakov in policistov zmanjšalo za več kot 500 v tem času in namesto njih se je zapustila birokracija. Se pravi, je najbrž nihče ne misli, da bo Slovenija lahko v prihodnosti zagotavljala lastno varnost s tem, da bomo imeli 500 policistov manj kot dve leti nazaj ob situaciji, kakršno imamo, ali ob Slovenski vojski, ki šteje 6 tisoč 293 vojakov, to je to kot ena malo večja brigada v sestavi Nata. To je vsa naša oborožena sila. Skratka, rezultat te famozne reorganizacije, za katero je bilo rečeno, da ne bo nič stala, da bo izboljšala poslovanje in da ne bo zahtevala novih zaposlitev, je prinesla več kot tisoč novih zaposlitev v manj kot dveh letih v državni upravi. Zdaj, bruto strošek tisoč in še nekaj več zaposlenih, je tam blizu 100 milijonov. Poleg tega to kreira mnogo več birokratskih ovir, zdaj koliko je ta reorganizacija povečala učinkovitost sami vidite pri reševanju situacije, ki je nastala po poplavah lanskega avgusta, kjerkoli se pogovarjamo z župani, pa tudi s predstavniki Vlade, ki pač obiskujejo in se trudijo vsaj nekateri reševati to situacijo. Zdaj, prvi odgovor ali pa izgovor, zakaj stvari ne potekajo ali pa zakaj ne potekajo hitreje, so postopki. Postopki so predolgi, čaka se na odločitev tega in tega organa, stvari so neusklajene, en organ, da reče ja, drugi reče ne.

Zdaj, tukaj se je pač treba spomniti prvič, teh obljub, kako bo zdaj s to novo reorganizacijo vse šlo hitrejše. Drugič pa famoznega zakona, s katerim ste ukinili praktično cel paket protibrokratskih ukrepov, ki jih, ki je bil sprejet v prejšnjem mandatu na predlog Strateškega sveta za debirokratizacijo pod vodstvom gospoda Simiča. Takrat se je odpravilo veliko podvojenih postopkov. Ko ste ta zakon ukinili oziroma ko ste te rešitve ukinili, so se ti podvojeni postopki vrnili, in zdaj, ko je treba hitreje sanirati situacijo po poplavah, jamrate, da so postopki predolgi, so predolgi in so tudi predragi. Torej tisoč ljudi več v administraciji, tudi na račun zmanjšanja v sektorjih kjer pač najbrž se potrebe niso zmanjšale ampak obratno. Tako, da s tega vidika je tudi bolj jasno zakaj Vlada ni preveč žalostna, da je Ekonomsko-socialni svet razpadel. Jaz mislim, da je te številke, teh tisoč, zelo težko pojasniti, braniti, pa razložiti gospodarstvu v okviru Ekonomsko-socialnega sveta, dvomim, da so tudi sindikati, ki tam zastopajo zaposlene v gospodarstvu, zadovoljni s tem povečanim stroškom, obratno, ker se zavedajo, da zaradi tega dodatnega stroška bodo plače delavcev, ki jih zastopajo v Ekonomsko-socialnem svetu, nižje. Ker na koncu se to vse, se to vse poračuna in mimogrede v času, ko, prejšnjega mandata, ko smo imeli Covid, pa smo vseeno sedeli s sindikati in predstavniki gospodarstva praktično dvakrat na mesec in usklajevali ukrepe, je bilo veliko očitkov, da socialni dialog ne poteka. Zdaj, koliko časa že Ekonomsko-socialni svet ne deluje? Ni nobenega problema, naenkrat je pa socialni dialog kar v redu. Zdaj, to se je pa treba vprašati, ali Ekonomsko-socialni svet rabimo samo, kadar ni leva vlada, ali je to nekaj, kar koristi pač, ne glede na barvo vlade.

Zdaj, prva prioriteta, o tem je bilo sicer včeraj oziroma v zadnjih dneh veliko govora in bomo to mogoče bolj pustili za kasneje ali pa za jutri za plenarno sejo, ampak prva prioriteta, ki je bila zaklinjana in ponavljana in celo še enkrat podpisana s strani vseh poslancev koalicije, je bila zdravstvena reforma. Zdaj, v tem ali pa v sosednjem prostoru je predstavnica mladih zdravnikov zadnjič lepo naštela teh deset obljub, ki so bile dane in podpisane in kaj se je dejansko zgodilo. Če gremo zdaj v koalicijsko pogodbo, pa v predvolilne obljube, skrajšanje čakalnih vrst, v 30 dneh do specialista, odprava dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, mislim, kje smo tukaj?

Zdaj, od celega paketa, ki ga je cela koalicija podpisala, je bilo mogoče realiziranih 6 procentov, če smo tako zelo, zelo dobronamerni, ko gre za težo posamičnih predlogov. Čakalne vrste so se podaljšale, sicer tukaj poslanci koalicije oziroma ena poslanka je rekla, da se ni podaljšala vrsta čakajočih bolnikov, ampak vrsta čakajočih napotnic. Verjetno se napotnice izdajajo za bolne ljudi, verjetno se ne izdajajo za Marsovce, tako da tukaj bi morala biti pač korelacija. In seveda, s takimi votlimi izgovori se dejanskega stanja ne da rešiti. Poteka zdravniška stavka, ki je najdaljša v zgodovini. Vlada, namesto da bi šla v nek odprt dialog, kot je to naredila Drnovškova Vlada, ko je bila na začetku podobna situacija, se pač trudi preko medijskega monopola diskreditirati zdravstvo, zdravnike. Predsednik Vlade, ki je troživka, jih imenuje za dvoživke, ne išče se pa dejanskih rešitev. Ob tem, da je Slovenija ena od članic Evropske unije, da imamo v Evropski uniji vsaj 56 držav, kjer je zdravstvo organizirano tako, da vzorno deluje, da ni treba izumljati tople vode, da je tukaj relativno enostavno možno doseči nacionalni konsenz glede rešitev, ki delujejo recimo v sosednji Avstriji ali pa še v kakšni državi. Ampak se enostavno ne gre v tej smeri. Govori se o krepitvi javnega zdravstva. Dejansko se predlagajo rešitve, ki sodijo v okvir državnega zdravstva. Govori se o tem, kako zasebno zdravstvo zažira javno zdravstvo, dejansko pa ti radikalni ukrepi, s katerimi se posega v državni zdravstveni sistem, krepijo ravno to zasebno zdravstvo, ker pač najboljši kadri odhajajo tja. Tukaj je pač Vlada naletela na uro resnice.

Odkar je Slovenija postala leta 2004 del enotnega evropskega trga, je pač potrebno pri mnogih stvareh, tudi pri plačnem sistemu v javnem sektorju, poleg notranje upoštevati tudi zunanjo konkurenčnost. So poklici, ki so konkurenčni znotraj, izključno v nacionalnem okviru, in te poklice mi šolamo na veliko. Marsikje vpisujemo petkrat več študentov v prve letnike, kot jih pa dejansko Slovenija potrebuje, zunaj pa so ti poklici nezaposljivi. Šolamo dovolj tudi deficitarnih poklicev, če bi ti ostali doma, ampak ti, seveda, glede na to, da so tudi zunanje konkurenčni, lahko gredo delat tudi kam drugam v Evropsko unijo, mnogi tudi kamorkoli po svetu. Tukaj ne gre samo zdravnike. Zdaj tisti, ki ste tu iz vladnih resorjev, mi povejte, ali lahko na razpisu za IT strokovnjaka danes dobite kvalificirano osebo za plačo, ki je razpisana. Ne morete dobiti IT strokovnjaka, niti za, bom rekel, najzahtevnejša dela v vladnih službah, niti po ministrstvih, ker ima študent prvega letnika informacijske tehnologije prosto na trgu na mesec večje prihodke kot vi. Lahko daste plačo nekomu s 30-letno prakso in znanjem, ampak, in potem se seveda najema usluge zunaj, kar prinaša takšna in drugačna tveganja.

Veliko stvari pa ni rešenih. Govorimo o digitalni preobrazbi. Brez ljudi, ki vedo, kaj to sploh je, pa ki se znajo s tem ukvarjati in ki so za to dostojno plačani, ne boste imeli nobene digitalne preobrazbe, boste imeli še naprej 10 tisoč računalnikov v skladišču v Logatcu, zaradi ministrice, ki sploh ne ve, kaj ta pojem pomeni.

Vlada se ukvarja na veliko v teh dveh letih s tako imenovano reformo plačnega sistema. Enoten plačni sistem se je poskusno uvajal leta 2008, zdaj, tisti, ki imate malo daljši spomin, veste, da je bilo takrat rečeno, da se ta enotni plačni sistem, ki je bil v veliki meri usklajen tudi v socialnem dialogu, za to je tudi zaživel, uporablja dve leti, na kar bo narejena analiza in bodo sprejeti popravki. Zdaj namesto te analize in teh popravkov je še posebej potem v tistem kaotičnem času levih vlad, v času ekonomske in gospodarske krize prišlo do situacije, ko so posamični deli javnega sektorja s stavkami silili anekse k svojim plačnim statusom in iz enotnega plačnega sistema je nastalo sračje gnezdo. Zdaj, to je ena stvar. Veliko vprašanje je sicer ali bi se dalo z enotnim plačnim sistemom tudi glede na dejstvo te zunanje konkurenčnosti, o kateri sem prej govoril priti do neke približno idealne rešitve. Jaz mislim, da ne glede na to kar se je vseeno poskušalo v okviru različnih mandatov. Kajti so dejavnosti in so sektorji znotraj javnega sektorja, ki so zelo kompleksni in kjer je mogoče 60 razredov premalo. So pa sektorji, ki so enostavni in lahko z 20 razredi urediš vse. Nemogoče pa je zelo natančno določiti pa tudi poimenovati opravila, pa čeprav gre za podobne stvari v enem ministrstvu z pač nekim delovnim mestom v drugem ministrstvu, brez tega, da bi se naredila manjša ali večja krivica nekomu. Torej, s tega vidika moram reči, da je na začetku ta Vlada izbrala pameten pristop. Ker je posebej pri sindikatih, pa ne vem, pri nekaterih malo bolj, bom rekel, ideološko omejenih kadrih, ki so se s tem ukvarjali, razbitje enotnega plačnega sistema oziroma plačni sistem, kjer bi imeli enoten sistem za administracijo, za storitveni del javnega sektorja pa ločene, ločene sisteme, kjer se je to ko zavračalo in se je naša Vlada obtoževala, da to ni pravi pristop. Ste rekli na začetku, ja seveda imeli bomo enotni plačni sistem, ki bo pa imel ločene stebre. Zdaj, jaz sem enkrat govoril z ministrico, ki je zdaj ni več na tem mestu in sem videl, da pač različno poimenuje isto stvar. In se je šlo nekaj časa v pravo smer, potem pa je to nekdo zabremzal in zdaj imate neka pogajanja, kjer roke odlagate iz meseca v mesec, do takrat se bomo zmenili, do takrat se bomo zmenili. Stavkajo vam upravne enote, del administracije, ki je v, bom rekel v prvih bojnih linijah na zelo važnih mestih. Od njihove hitrosti je v veliki meri odvisna hitrost razvoja, ker če se neke vloge hitreje rešujejo, se tudi projekti hitrejši realizirajo in ti projekti hitreje dajejo rezultate. So pa, zaradi vseh teh anomalij, ki so se dogajale v plačnem sistemu, pač ti ljudje v plačah zaostali. Na podobnih delih v upravnih enotah dobijo bistveno manjšo plačo kot ljudje na praktično enakih delovnih mestih po ministrstvih, kjer pa nimajo neposrednega dela s strankami in to povzroča dodatno nezadovoljstvo. In tukaj ne vem koliko časa že traja stavka, ampak zdaj ta stavka resno, resno vpliva na pravice ljudi, da v realnem času pridejo do servisa, ki ga plačujejo od države. Jaz ne vem, zakaj je slovensko gospodarstvo tako potrpežljivo, da tukaj ni nekega glasnejšega upora proti tej situaciji. Kamorkoli prideš, jamrajo, da zdaj se pač čaka in sredstva zamujajo, obresti se višajo, zato ker pač neke vloge nekje stojijo. Ampak kot da, kot da te stavke ni, stavka v bistvu, bi rekel, štabna enota Vlade, ljudje, ki so bom rekel, neposredno kontakt med izvršilno oblastjo in tistimi, ki se jim Vlada. Tako da, če bo v tej razpravi kdo iz vladne strani postregel z najnovejšo sliko pogajanj in stanja pri doseganju dogovora o novem plačnem sistemu brez tega, da bo glavna novica koliko bodo šle plače gor funkcionarjem, bi bili zelo veseli, ker, pač, tudi sami pravite, da je od tega odvisno kdaj se bo možno doseči dogovor s temi sektorji, ki stavkajo ali pa s tistimi, ki še stavko napovedujejo.

V prejšnjem mandatu je po dolgih mukah, mi smo dobili v predalu inačico zakona o dolgotrajni oskrbi, ki je imela tekočo številko 127, ta zakon bil vseeno sprejet. Malo smo računali, koliko se je dalo v prejšnjih letih za razne študije, kako urediti dolgotrajno oskrbo in pridete do nekaj 10 milijonov stroškov za te razne študije tudi v časih, ko se ni zgradil noben dom za starejše. No ampak ta zakon je bil sprejet, ta koalicija namesto, da če je mislila, da je kaj narobe v tem zakonu ali pa pomanjkljivo, da bi ga popravila, je preložila izvajanje za eno leto, češ rabimo dodaten čas. Zdaj so ti roki potekli. Izvajanje tega zakona pa poteka približno tako, kot da ga ne bi bilo. In kot bi rekel pokojni doktor Jože Pučnik: nikome ništa. Nobenih realnih razlogov za realne izgovore ni, če si je vladna koalicija vzela še eno leto premora za to, da stvari bolje pripravi. Ampak v tistem letu se je napisal samo nek dopis, ki se je potem poslal vsem in v katerem je pisalo, zakon je bil sprejet in imate pravice kot jih določa zakon, je super, saj zato imamo Uradne liste, ne rabite še 6 milijonov za stroške, da se to pošilja naokoli.

Dolgotrajna oskrba je zahteven projekt in dejansko apeliramo na tiste odgovorne, ki ste za to mizo, da se tega res ne postopite. Če se ne motim, je to novo ministrstvo, koliko že ima zaposlenih, 88 ali 90, mogoče že sto, glede na to, da so to podatki od 1. aprila. In teh sto ljudi, kaj dela?

Potem smo pri že prej omenjeni digitalni preobrazbi. Prvi problem, ki bi ga moralo to ministrstvo naprej reševati, ker nekaj smo naredili na začetku, ko se je ta sektor začel vzpostavljati, je kadrovski problem. Zagotoviti pogoje, da boste lahko na ministrstvu, ki je odgovorno za digitalno preobrazbo celotnega javnega sektorja zaposlili ljudi, ki nekaj znajo, katerih delo ima neke učinke, ki se ukvarjajo z realnimi problemi, ne pa ljudi, ki vam kupijo pol 13 tisoč starih računalnikov, od katerih se jih je - koliko razdelilo po enem letu in pol? - 10 procentov? Ne. 6 ali 7 procentov. Od tega so mogoče ti zaposleni. Zanimivo, da je številka teh, tega, kar se je razdelilo, zelo v korelaciji s številko, za katero se je povečala administracija v zadnjem letu.

Ti računalniki so en tak lakmus stanje na področju digitalne preobrazbe. Kako naj ljudje verjamejo, da je to novo ministrstvo sposobno digitalizirati slovensko javno upravo, če ni sposobno iz tistega skladišča v Logatcu zastonj razdeliti 13 tisoč računalnikov. Ne bi rekel, da je treba to prodati, je to mogoče bolj zahtevno, ampak da ne znaš zastonj razdeliti, to pa moraš biti mojster in to po vsem tem času in po interpelaciji in vsem, kar je bilo povedano.

Že prej sem dejal, da si je Vlada naredila sama sebi ali pa vladna koalicija, velik problem, s tem, ko je ukinila ukrepe iz protibrokratskega paketa, ki je bil sprejet v prejšnjem mandatu in to tako, bi rekel, pavšal, ad hoc, brez tega, da bi bila narejena kakršnakoli analiza, kaj deluje, kaj ne deluje in se zdaj ravno ti podvojeni ali pa predolgi postopki uporabljajo kot izgovor zakaj neka stvar ni narejena, še posebej tam kjer se, kjer se pač mudi. Zdaj, o protipoplavni obnovi, kjer se to najbolj pozna, je možno na veliko razpravljati. Zdaj, tukaj je verjetno vladi nemogoče odrekati neke dobre volje pa dobrega namena, da se stvari rešujejo, več od tega je pa treba že zelo z baterijo iskati. Je pa seveda tema potihnila, ni več kamer tam, kjer so problemi, ne vem, kdaj smo nazadnje videli na ekranih gospoda Šefica, ki koordinira to popoplavno obnovo. Zdaj, če bi bili kakšni veliki uspehi, verjetno bi vsak dan bil kdo na ekranu ali sploh še obstaja ta funkcija? Ne vemo, obstajajo pa problemi, saj, če greste na Koroško, v Zgornjo Savinjsko dolino, mnoge, številne kraje, boste videli, da poleg tega, da nekatere stvari so se uredile tam kjer, še posebej, ker se je, so se župani oziroma kjer se je lokalna samouprava samoiniciativno lotila stvari in pritiskala potem tudi na odločevalce na državni ravni, ko gre za razna soglasja in tako naprej, da pa tam, kjer so problemi težji, kjer se je treba odločiti, ali se bo selilo ali se ne bo selilo, kje so nadomestne lokacije, katera lokacija in tako naprej, tam pa, tam pa se cinca in tava in prihaja do lokalnih oblasti, ne z rešitvami, ampak z dilemami, pravi, štiri variante so, zdaj pa kaj bi vi izbrali, pa oni pravijo, ja, povejte kaj stroka pravi, kaj je v strokovnem smislu najboljša rešitev in odgovora ni. In zdaj smo konec maja, poletje bo minilo, bo še ena jesen in še ena zima, lahko so še kakšne poplave, denarja je bilo dovolj zagotovljenega, stvari bi morale potekati hitreje.

Zdaj, ena od zelo razglašenih prioritet v koalicijski pogodbi, pa tudi sicer v narativu vladajoče koalicije so bila stanovanja. Mladim bomo zagotovili stanovanja. Verjetno se vsi spomnite tiste novinarske konference, kjer so kar tekmovali v številkah, 3 tisoč, ne 5 tisoč, 30 tisoč, na koncu človek že ni vedel, kaj je bilo pravzaprav obljubljeno. Zdaj nič od tega ni, gradijo se stanovanja, ki so bila že prej v projektih, planirajo se tudi nova stanovanja v Ljubljani. Zdaj, graditi iz državnih sredstev, nova stanovanja v Ljubljani je nekaj, kar je po našem mnenju vprašljivo. Prvič, so še enkrat dražja kot v povprečju v Sloveniji, drugič, je Ljubljana itak v takšnih in drugačnih infrastrukturnih problemih, delamo dvojno škodo. Zdaj, kot ste prej videli, je veliko mojih kolegov sejo zamudilo, ker pač vsak dan stojimo v kolonah, ko se vozimo v Ljubljano, pa tudi drugi in zdaj se še, bom rekel, s to napačno usmerjeno stanovanjsko gradnjo trpa oziroma ta problem povečuje, ampak počasi so vseeno po dveh letih tistim, ki so sejali te silne obljube, stvari postale bolj jasne in zdaj, kaj imamo, mladim se namesto stanovanj, kar je dejanski problem mlade generacije, daleč največji, zdaj ponuja glasovanje o marihuani - se pravi, stanovanj ne bo, se boste pa lahko malo zadevali. Pa še tukaj se stvari očitno ne premislijo, preden se dajo na referendum. Včeraj je predsednik Vlade končno prišel na eno soočenje na nek medij, za katerega je mislil, da je dovolj depolitiziran. On je tam rekel, da ko gre za uživanje marihuane za rekreativne namene, da on ne ve, kako bi se odločil, zato ne bo glasoval. Mislim, vladna koalicija ljudem predlaga posvetovalni referendum zato, da bi se potem lažje odločila, potem pa šef te koalicije izjavi, "ja, tu se bom pa jaz vzdržal," ker ne bo ne za, ne proti. Mislim, koga vi potem farbate s temi posvetovalnimi referendumi? Stanovanj, skratka, ni, je pa vse drugo. Zakaj niste dali na referendum, recimo, stanovanjsko vprašanje, ali ste za to, da se tako ali drugače zagotovijo sredstva za, recimo, neko kreditno shemo, kot smo jo že predlagali, za mlade, zato da bodo dejansko lahko prišli v realnem času do stanovanj. Jaz mislim, da bi tukaj bila velika podpora, ne samo s strani mlade generacije, ampak tudi s strani starejših, ker pač vsi mladi imajo starše in te skrbi za svoje otroke in bi to vsi podprli. Ampak ne, tega vprašanja ni, pa seveda tudi stanovanj ni.

Eden od ključnih kazalcev, kakšna bo naša prihodnost, je demografija. V lanskem letu se je v Sloveniji rodilo več kot 5 tisoč otrok manj kot leto prej. Generacija rojenih danes v Sloveniji je praktično še enkrat manjša, kot je bila v času osamosvojitve. Prebivalstvo ne pada zaradi priseljevanja, ampak veliko vprašanje je zdaj, kaj iz Slovenije nastaja. Prejšnji teden je, mislim, da prisegla nova vlada sosednje Hrvaške, in glejte, ta vlada ima tudi Ministrstvo za demografijo. Ko je pred petimi leti bila oblikovana, zdaj še vedno Evropska komisija, ki ima še vedno mandat, je ena od podpredsednic Evropske komisije dobila portfelj za demografijo. Se pravi, Evropa se zaveda tega problema, sosedje se zavedajo tega problema, kaj pa mi? S težko muko smo v prejšnjem mandatu spravili skupaj stroko in ustanovili Urad za demografijo v Mariboru. Eden od prvih korakov te Vlade je bila ukinitev tega urada. Del sredstev ste iz tega urada prerazporedili na Urad za migracije in tudi del ljudi iz tega urada ste prerazporedili na Urad za migracije. Zdaj vse tiste besede o tem, kako se Vlada zaveda problemov, pa kako politika izenačevanja ilegalnih, ilegalnih migracij ni nekaj, kar bi bila uradna politika te Vlade, vsi ti izgovori padejo ob tem dejstvu. Poleg tega Vlada potem sprejme še ukrep, še sklep, za katerega je zdaj menda Upravno sodišče reklo, da itak ni izvršni, da je to samo usmeritev, se pravi, bo moral biti tak sklep najbrž še sprejet, da se ustanovita dva migrantska centra na južni meji. Ta odločitev je dvakrat kontradiktorna: prvič, zaradi tega, ker če pogledate kje druge države ustanavljajo migrantske centre, boste videli, da jih ustanavljajo tam, od koder je potem čim krajša pot iz države, ne pa na vstopnih točkah Pri nas se dela obratno in to brez tega, da bi se lokalne skupnosti sploh obvestilo, zato imate, za to imate te probleme. Jaz mislim, da se tega ne sme realizirati, ker to je poleg vsega ostalega tudi signal, Slovenija gradi nove migrantske centre, placa je kolikor hočeš, torej pojdimo tja. Glede na to, da imamo v Vladi nekatere mojstre, ki se streljajo v koleno, mislim na ministra za notranje zadeve, ki je parkrat dejal, da problem ilegalnih migracij za Slovenijo ni tako velik, kajti itak gredo vsi naprej v Italijo in je to veselo ponavljal, in je to bilo na veliko opaženo v sosednji Italiji in seveda tudi objavljeno in tako naprej, in je potem še Italija uvedla mejne kontrole. Odgovor slovenske Vlade je bil, aha, ker je Italija uvedla mejne kontrole, zdaj poleg Avstrije bomo še mi uvedli mejno kontrolo na prehodih s sosednjo Hrvaško. In prejšnji teden je slovenska vlada to kontrolo podaljšala še preko poletja, no in zdaj si predstavljajte to situacijo junija, julija, avgusta, tudi naprej, ko bodo ljudje z dokumenti, s potnimi listi v tranzitu, v tranzitu, pa milijon Slovencev, ki bo šel na dopust na hrvaško obalo, čakalo tam 5 minut, 10 minut pol ure, uro, 2 uri za to, da bodo tam lahko pokazali potni list. Zdaj, kakšen, kakšen boj proti ilegalnim migracijam je kontrola tistih, ki imajo dokumente? Kajti sto metrov stran po gozdni poti gre lahko skupina ilegalnih migrantov, vstopi v državo, naleti na policijsko patruljo, rečejo azil in odpeljani so v azilni dom, vložijo prošnjo, počakajo obravnavo ali pa gredo potem naprej. Ali ta kontrola na meji to kakorkoli preprečuje? Recimo, da je med, v tej koloni, kjer se čaka na vročem soncu tudi kombi z desetimi ilegalnimi migranti in pridejo do kontrole, policist pravi dokumenti, oni rečejo azil. Ali jih obrnejo nazaj? Ne. Slovenska policija se spremeni v taksi službo in odpeljejo jih v azilni dom. Torej, čemu potem ta kontrola na meji? Zafrkavamo na tisoče, na 1100. milijone ljudi in krademo milijone ur in prostega časa, krademo denar davkoplačevalcem ker to stane, učinka pa ni nobenega. In potem policija pravi, ne vem koliko sto smo jih pa zavrnili. A veste koga se zavrne? Zavrne se nekoga, ki je pozabil, da mu je potni list pretekel ali pa zavrne se kakega Filipinca, ki nima vize za cel schengenski prostor. Te se zavrne. Ne zavrne se nikogar, ki pravi, jaz pa hočem azil. S to mejno kontrolo se norčuje iz zdrave pameti in denarja davkoplačevalcev in se je to še podaljšalo zdaj v poletni čas brez kakršnegakoli učinka. Samo en primer mi povejte, ko je policija na meji zavrnila nekoga, ki je bil brez dokumentov, in ki je rekel azil. Ga ni. Včeraj predsednik Vlade dejal, da to ne bi bilo v skladu s pravili. Torej, če mu pol ta kontrola? To je možno samo v Sloveniji, kjer imamo pač osrednje medije, ki ne postavljajo logičnih vprašanj. In tukaj, zdaj če gremo k rešitvam, kaj najbolj pogrešamo. Pogrešamo neko iniciativo do sosednje Hrvaške, ki je zdaj prevzela odgovornost do schengenske meje, tudi nuditev pomoči. Neka evropska akcija se, zdaj se skače po celem svetu za to, da bi se priznali Palestino. Pa pojdite še enkrat v Zagreb pa mogoče v Sarajevo, pa naredite neko iniciativo, da se schengenska meja, ki je tudi pač naša zunanja meja Evropske unije zavaruje. Saj jaz dvomim, da sosednja Hrvaška pač je tako nedovzetna za ta problem? Pa končno imamo tukaj Frontex, imamo evropske institucije. Hvalite se kako je bil sprejet pakt, nov pakt o migracijah. Se kje kaj pozna? Je katerikoli od članov slovenske vlade v zadnjega pol leta, ko so se številke teh ilegalnih prehodov drastično povečale potoval v Zagreb? Je predsednik Vlade šel v Zagreb s ciljem, da se pogovori o tem in da zahteva od sosednje države, da se schengenska meja brani? Ker končno imamo številke, ki kažejo, da pač se to ne dogaja in seveda ponudi se pomoč. Saj te policijske sile, ki jih imamo mi tukaj za prevoz ilegalnih migrantov od meje do Viča, se končno lahko rotira na meji med Hrvaško in Bosno in Hercegovino pa se bo delalo po zakonu in po evropskih pravilih, ampak nič od tega. Tisočkrat več energije se vlaga v priznanje neke teroristične entitete, kot v reševanje tega problema, ki slovenske davkoplačevalce veliko stane. Glede na situacijo, ki zdaj nastaja - včeraj sem sicer videl, da so nekateri vladni predstavniki zaradi tega vseeno malo nervozni - se bo ta problem še povečal, kajti Italija bo ilegalne migrante vozila v Albanijo, kjer bodo čakali na procesiranje, zdaj tisti redki, ki bodo dobili azil, bodo pač, potem pripeljali nazaj v Italijo, vseh ostalih 25 odstotkov bo pa odšlo verjetno ne domov nazaj v Afganistan ali pa v Alžirijo ali pa v Maroko, Tunizijo, ampak bodo šli po balkanski poti proti Sloveniji. In v prihodnjih tednih in mesecih se bo ta val začel. Torej, resno opozarjamo na to, da se je treba tukaj angažirati in nekaj narediti. Je kar nekaj znakov, da nenazadnje verjetno je kdo med vami bral pismo teh 15 notranjih ministrov, se pravi, večine predstavnikov večine držav članic Evropske unije, ki trdi, da ta pakt o migracijah ni zadosten, da je treba sprejeti dodatne ukrepe in ukrepi, ki so tam predlagani, gredo v smer, kjer ni treba biti velik strokovnjak, da vidiš, da če bodo države začele to realizirati, bo Slovenija postala žep in potem bo prepozno zvoniti, zvoniti po toči.

Zdaj mogoče toliko dovolj za ta uvod. Kolegice in kolegi iz naše poslanske skupine bodo dodatno obrazložili še nekatere druge ocene. Zdaj, kot ste videli, mi ne predlagamo nekih sankcij zoper Vlado, zaradi tega, ker je pač uresničenih samo 14 odstotkov tega, kar je obljubljala in tako naprej. Predlagamo zgolj, da se naredi resna ocena in da se dela v skladu s prisego, ki jo je izrekel tako predsednik Vlade kot se ministrice in ministri.