Najlepša hvala za besedo.

Lep pozdrav vsem! Veseli smo bili povabila na to sejo, zato da lahko tudi na tem mestu povemo tiste zadeve, s katerimi nenehno opozarjamo regulatorja in tudi financerja zdravstvenega varstva v Sloveniji, z upanjem, da bodo v novi zakonodaji te, bom rekla, anomalije odpravljene.

Prihajam iz Združenja zdravstvenih zavodov Slovenije, ki že 60 let spremlja delovanje zdravstvenega sistema v Sloveniji. Spremlja izvajalce javnega zdravstva, delujoče v javni zdravstveni mreži, ki so po obdobju po letu 1992 javni zdravstveni zavodi na eni strani in na drugi strani koncesionarji. Tretji deležnik v tem sistemu so seveda zasebniki, ampak ti nas ne zanimajo. Namreč, financirajo se direktno iz žepa samih prebivalcev države, torej niso predmet naše obravnave in naših analiz. Res pa je, da imamo v svojih vrstah kot članstvo ne samo vse javne zdravstvene zavode v Sloveniji, tudi predstavnike koncesionarjev obeh ravni, sekundarnega in primarnega nivoja zdravstvenega varstva. Zato neposredno poznamo njihove prednosti, slabosti, težave in seveda tudi predloge za spremembe, kot tudi seveda iz javno dostopnih informacij s portala Zavoda za zdravstveno zavarovanje, NIJZ in vseh deležnikov, ki delujejo v zdravstvu. Ko smo bili seznanjeni z izhodišči za pripravo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o zdravstveni dejavnosti, smo na eni strani to razumeli, da smo bili v določenih segmentih slišani. Namreč, najmanj dve leti oziroma bistveno več opozarjamo na temeljno anomalijo v javni zdravstveni mreži, kar se tiče izvajalcev. In sicer, imamo izvajalce dveh hitrosti, na eni strani javne zdravstvene zavode, na drugi strani koncesionarje, ki so v sistemu, bom rekla, imajo popolnoma ali pa zelo, zelo različne pogoje delovanja. In ta izhodišča nakazujejo v smer krepitve javne zdravstvene mreže na nivoju javnih zdravstvenih zavodov oziroma v smeri izenačevanja teh pogojev, na kar tudi opozarjamo. Do sedaj, do leta 2024, sta bila oba ta dva sektorja koncesionarjev in javnih zdravstvenih zavodov predvsem neenaka na segmentu oblikovanja odhodkov, prihodki sta za oba sektorja bili enaki. Način financiranja je določen prej s splošnim dogovorom, sedaj z uredbo. Definitivno so vsi pogoji pridobivanja prihodkov bili enaki, na nivoju odhodkov se seveda to bistveno spreminja. In sicer, če pogledamo samo to, da javni zdravstveni zavodi kot del javnega sektorja delujejo skladno z določili Zakona o javnih financah in njihovimi podzakonskimi akti, ki bistveno, bom rekla, vpliva na togost delovanja v smislu bolj zaostrenih pogojev upravljanja, medtem ko na drugi strani koncesionarji delujejo po principih Zakona o gospodarskih družbah, kar predstavlja seveda veliko bolj fleksibilno upravljanje teh zavodov, predvsem pa nagrajevanje svojih zaposlenih. Tudi pogoji zaposlovanja se v določeni meri razlikujejo, zato so neprimerno bolj fleksibilni in se lažje prilagajajo novostim, ki jih tudi uvaja sam sistem. Da je temu res tako, lahko povem samo tri primere, ki so aktualni zadnji dve leti. Prvi je bil ta stresni test, povečanje dostopnosti skrajševanja čakalnih dob, ko je prišel v sistem, 200 milijonov. Takrat se je prav zaradi te boljše fleksibilnosti na nivoju koncesionarjev zgodilo to, da je 14 procentov vseh izvajalcev v javni zdravstveni mreži pridobilo 36 procentov vseh razpoložljivih prihodkov, prav zaradi te fleksibilnosti. Mogoče nisem dovolj poudarila ali pa sploh nisem, absolutno nimam nobenih težav s tem, da so, da so boljši pogoji na nivoju koncesionarjev. Opozarjam samo na to, da je to izhodiščni problem, ki prinaša v javni zdravstveni mreži z istimi javnimi prihodki zdravstvo dveh hitrosti, in to seveda ni, bom rekla, sprejemljivo za sistem, zdravstveni sistem v Republiki Sloveniji, ker ima izjemno hude posledice in ima lahko seveda na dolgi rok, pa bom rekla, res hude posledice. O njih ste že vi zelo grobo govorili, tako da jih ne bi ponavljali.

Torej, če omenimo zakonodajo, je seveda posledica tega tudi motiv delovanja. Dejstvo je, da je motiv v javnih zdravstvenih zavodih predpisan z zakonodajo. Presežek prihodkov in odhodkov, izključno namen je predpisan in samo za razvoj dejavnosti se lahko porablja. Na drugi strani pri koncesionarjih seveda sami odločajo o tem, njihov motiv je dobiček. In če povem samo še primer, na tej strani, ko je bil uveden v lanskem letu sistem financiranja določenih storitev. Po realizaciji oziroma vseh storitev po realizaciji, je samo primer rentgenskih storitev oziroma diagnostike na področju magnetne resonance prikazal, da se je neprimerno, plačilo je seveda teh storitev za vse izvajalce enako, ta primer je pa pokazal to, da zaradi fleksibilnosti obnašanja, možnosti obnašanja koncesionarjev, so oni opravili neprimerno več manj kompleksnih teh preiskav in zato seveda več, s tem pridobili seveda večji prihodek, medtem ko so javni zdravstveni zavodi - in tukaj bi izpostavila oba klinična centra -, Onkološki inštitut, opravljali bistveno manj storitev, neprimerno večje, večje kompleksnosti. Še večji absurd je pa v tem, da je kalkulacija, kot sem že omenila, in plačilo enako, pri čemer je tako, da seveda ob zahtevnejših preiskavah, ki so tudi veliko bolj zahtevne z vidika stroškov, je tudi preostanek presežka prihodkov nad odhodki neprimerno drugačen kot pri manj kompleksnih. Torej, gre za dvakratno anomalijo na tem segmentu med obema sektorjema javnega sektorja in med obema sektorjema izvajalcev.

Naj pa omenim anomalijo, ki pa se, bom rekla, nakazuje oziroma se je začela s 1. 1. 2024, ko je bil v proceduralni parlamentarni proceduri uveljavljen amandma 44. člena Zakona o zdravstveni dejavnosti, ki predpisuje, da za izvajanje neprekinjenega zdravstvenega varstva so zadolženi javni zdravstveni zavodi, medtem ko se tej določbi ni prilagodil model financiranja vseh izvajalcev in je ostal enak. Kar pa pomeni, da ta model financiranja v storitvenem modelu vključuje tudi del za plačilo neprekinjenega zdravstvenega varstva, kar pomeni, da so enakovredno udeleženi pri tem tudi tisti izvajalci, ki ne izvajajo neprekinjenega zdravstvenega varstva. In to je zadnje opozorilo, ki smo ga prav danes posredovali regulatorju in seveda tudi plačniku. In seveda pričakujemo, da bo to tudi upoštevano.

Torej, Združenje zdravstvenih zavodov v izhodišču opozarja na neenakost delovanja izvajalcev javne zdravstvene službe v Republiki Sloveniji. Pričakujemo, podpiramo ta izhodišča, ker jih razumemo tako, da so usmerjena v pacienta, tako s prioritetami oziroma enakomernimi izenačevanji pogoji delovanja obeh, vseh izvajalcev javne zdravstvene službe in v smislu tem obeh sektorjev. Torej javnih zdravstvenih zavodov na eni strani in koncesionarjev na drugi strani. To ambicijo in to, bom rekla, pričakujemo ko bomo seznanjeni s predlogom zakona. Izkoriščamo pa to priložnost, ko so oblikovana izhodišča, ki so vendarle še v procedurah priprave na zakon, da izkoriščamo možnost, da regulatorja in plačnika oziroma vse deležnike v zdravstvenem sistemu opozarjamo na temeljne anomalije, ki pa bi lahko povzročile tudi tisto najhujšo grožnjo, kar pomeni razpad javnega zdravstvenega varstva, ki seveda si vsi želimo in tudi verjamemo, da se to ne bo zgodilo. Hvala lepa.