Najlepša hvala, predsednica. Lep pozdrav vsem.

Včeraj na seji Odbora za zunanjo politiko, katerem so prisostvovali tudi nekateri ugledni mednarodni pravniki in nekdanji diplomati, je doktor Vasilka Sancin povedala nekaj zelo pomembnega: vsak trenutek od leta 1991 dalje je bil pravi trenutek za priznanje Palestine. S tem se v Levici močno strinjamo, in kot veste je tudi to naše dolgoletno oziroma desetletno stališče. Zakaj danes pravzaprav sploh priznanje? Mislim, da je razlog precej enostaven oziroma neposreden - zaradi trpljenja Palestink in Palestincev, ki ne traja od oktobra lani, ampak traja praktično od prvih poskusov iskanja neke rešitve za takratni palestinski mandat po koncu druge svetovne vojne. V tem času so Palestinke in Palestinci doživeli predvsem eno, in to je okupacijo in vedno bolj izrazit apartheid. Območja, na katerih živijo Palestinci, so območja, ki so zasedena, ki so z desetletji postajala vedno manjša zaradi tega, ker je država Izrael takrat, predvsem, ko so bili na oblasti ekstremno desne stranke, širili ozemlje Izraela s tako imenovanimi nezakonitimi naselbinami, prisilno izseljevali ljudi iz svojih domov, iz svojega ozemlja in na tak način aktivno onemogočali vzpostavitev tistega, kar je bil konsenz mednarodne skupnosti. To je rešitev dveh držav. Palestinsko ozemlje se krči iz dneva v dan, iz leta v leto, in zaradi tega je to že še enkrat ponavljam, že vsaj 20 če ne več let razlog zakaj bi bilo potrebno priznati palestinsko državo. Drugi razlog, seveda verjetno toliko bolj očiten v tem času in je vezan na 7. oktober je ta, da je Netanjahujev režim po 7. oktobru, verjetno se s tem lahko vsi strinjamo, nizkotnem napadu Hamasa odgovoril z verjetno nikoli videno ne proporcionalnostjo do sedaj, seveda so Palestinci bili navajeni nesorazmernih odgovorov s strani Izraela, ampak to, kar danes opazujemo na območju Gaze in tudi Zahodnega brega, to ne smemo pozabiti, je nekaj kar palestinsko ljudstvo že dolgo ali pa še nikoli ni videlo v takšnih razmerah. Tisto, kar opazujemo danes na območjih Gaze in na območju Zahodnega brega je izvajanje genocida, genocida, ki se odvija v obliki preprečevanja dostave humanitarnih pomoči, preprečevanja dostave hrane in vseh osnovnih potrebščin za življenje. Gre za aktivno politiko, ki je izraelski režim niti več ne skriva, ki ima en zelo jasen načrt, in to je to, da na teh območjih pač Palestinci več ne bi živeli. Tudi napad na sever Gaze in kasnejša navodila za umik na jug proti Rafi se danes vedno bolj izrisujejo kot jasen načrt za to, da se območje Gaze izprazni in ga seveda ob tem naredi popolnoma neprimernega za življenje, kar pomeni dejansko najhujšo obliko etničnega čiščenja, torej genocida. Mislim, da so to dovoljšni razlogi za to, da Republika Slovenija prizna Palestino, seveda so še ostali drugi razlogi, ki so prav tako pomembni, do njih pridem potem v naslednjem koraku. Tisto, s čimer smo se v zadnjem dnevu ali pa v zadnjih dveh dneh ukvarjali, predvsem je bilo to, da smo bili namesto, da bi bili soočeni z razpravo o razlogih in o namenih za priznanje Palestine, na žalost soočili z neko neverjetno situacijo, ko je ena od parlamentarnih strank vložila na sklep o priznanju Palestine zahtevo za posvetovalni referendum. Nekaj kar verjetno nihče ni pričakoval, nekaj, kar je zelo težko tudi razumeti in nekaj, kar se ne da drugače interpretirati kot legitimacijo nasilja, ki se dogaja nad Palestinci, kot legitimacijo okupacije, kot legitimacijo apartheida, kot legitimacijo genocida. Jaz drugega razloga ali pa druge interpretacije te poteze ne vidim. In pod črto je to tudi na nek način poteza, ki gre proti interesom Republike Slovenije, očitno v korist ali pa za interese Izraela. Priznanje ne glede na to kaj vse smo poslušali v vseh teh letih, ne samo danes in včeraj, ampak lahko rečemo, v zadnjem dobrem desetletju, ali pa od leta 2011, ko je zares pravzaprav se začela razprava o tem v tem Državnem zboru poslušali o tem, da priznanje nima nobenega učinka. Lahko rečemo, da seveda samo priznanje isti trenutek ali pa naslednji dan ali pa naslednji teden ali pa naslednji mesec ne bo imelo nobenega praktičnega učinka, ima pa zelo pomemben simbolni učinek in to je tudi nekaj, na kar opozarjajo sogovorniki iz palestinske strani. Palestina Palestina ima svojo vlado, ima palestinsko oblast, ki ta trenutek potrebuje samo nekaj, in to je priznanje, ne samo priznanje s strani 146 držav članic Združenih narodov, ampak priznanje s strani večjih ali pa pomembnih članic zahodnega sveta, predvsem Evrope in na koncu bodo manjkale seveda še Združene države Amerike. Ta val priznanj s strani evropskih držav se dogaja, jaz mislim, da je prav, da je Slovenija aktivna v tem, v tem valu in mislim, da je prav, da bo Slovenija tudi z našim priznanjem, nenazadnje smo nestalna članica Varnostnega sveta, prispevala k temu, da bo, da bodo Palestinci ne brezpravno ljudstvo, ki se bo tako ali drugače pogovarjalo z okupacijsko silo, ampak enakopraven partner, država, ki bo lahko enakopravno z okupacijsko silo tudi se pogajala.

To za naprej pomeni predvsem resno odgovornost Republike Slovenije, resno odgovornost na strani Vlade, na strani Ministrstva za zunanje zadeve, da v tem poldrugem letu, v katerem smo še nestalna članica, vloži vse napore v to, da se sproži mirovni proces in vloži vse napore, da se tudi upoštevajo tisto, kar so odločitve mednarodnih sodišč, tako ICC, kot ICJ.

Na koncu naj samo povem, da smo v Levici po eni strani ponosni zato, da smo del tega zgodovinskega trenutka, zato da smo del koalicije, ki je končno po vseh teh letih bila sposobna sprejeti ne samo odgovornost, ampak prepoznati trpljenje Palestink in Palestincev in se je tudi odločila za priznanje.

Na koncu bom tudi še izrazil osebno veselje, glede na to, da sem tudi zelo neposredno investiral v to vprašanje, da se ta trenutek danes odvija, je zgodovinski, je prelomen, predvsem za Palestinke in Palestince in je seveda odgovornost za vse nas, da skušamo tudi s tem korakom, tudi s to potezo, premakniti za vsaj en majhen korak naprej, mirovni proces na Bližnjem vzhodu.