Predsednica, spoštovani poslanke in poslanci!

Danes stojim pred vami ponosno kot predsednik Vlade Republike Slovenije, ki je zmogla pogum in odločnost, da je izpeljala civilizacijsko zavezo, ki smo jo bili dolžni izvršiti že vsaj 32 let. 32 let, odkar je Palestina in njen narod priznala Slovenkam in Slovencem pravico do samoodločbe, pravico, za katero smo mi sanjali tisoč let, pa smo jo dočakali šele pred dobrimi 33 leti. Palestinski narod žal te pravice še ni dočakal. To pravico je v Združenih narodih Palestini priznalo 146 držav širom sveta. Slovenija se ji bo pridružila kot 147. Pa vendar ima naše priznanje bistveno večjo težo tudi v mednarodnem svetu, kot si lahko predstavljate. Težo ravno zaradi situacije, ki je danes, ki smo ji danes vsi priča v Gazi, zaradi vseh grozot, zaradi humanitarne katastrofe, zaradi neštevilnih in brez številnih žrtev med otroci, med ženami in tudi moškimi civilisti, večinoma nedolžnimi, v Gazi.

Pa vendar, preden grem na Gazo, bi rad opozoril na dejstvo, da je Palestina sestavljena iz dveh, ne entitet, ampak dveh ozemelj. Imamo Gazo, o kateri danes vsi vse vemo, in imamo Zahodni breg in Jeruzalem. Od 7. oktobra, ko je Hamas izvršil svoje gnusno teroristično dejanje, se je tudi na Zahodnem bregu znotraj nasilja, ki ga izvajajo, žal, judovske skupnosti, ekstremistične, je prišlo do več kot 500 žrtev. O njih se ne govori, pa vendar žal tudi na Zahodnem bregu izraelski ekstremisti kažejo svoj pravi obraz. In prav je, da obsodimo, tako kot smo jo obsodili v Združenih narodih, tudi to nasilje in izrazimo sočutje tudi tem žrtvam, čeprav jih žal na televizijskih ekranih zaradi grozot, ki se dogajajo v Gazi, ne vidimo. Naše priznanje niti približno ni stvar naključja, še manj stvar predvolilne aritmetike, kot bi nekateri želeli pokazati s svojimi manevri, ki jih izvajajo tu v Državnem zboru. In moram reči, da sem hvaležen, da ste se premislili in da ste zadnji manever, ki bi seveda enako spodletel kot vsi vaši manevri iz preteklosti, da ste sami zmogli dovolj treznosti in ste ga umaknili. Priznanje Palestine pod to Vlado se pripravlja najmanj - poudarjam najmanj - od februarja letos; februarja letos smo prve pogovore na to temo o mirovnih načrtih in o priznanju Palestine sprožili tako s strani zunanjega ministrstva kot tudi jaz sam na varnostni konferenci v Münchnu. O tem sem se pogovarjal z vsemi zavezniki od ameriških, evropskih pa tudi do arabskih in takrat je bilo skupno vseh sogovornikov, skupen zaključek samo eden: čas še ni dozorel. S pogovori smo nadaljevali v Bruslju marca ob evropskem svetu in takrat smo s podobno mislečimi državami - v skupini je bila Malta, bila je Irska, bila je Španija in Belgija - podpisali dogovor, da bomo šli v priznanje pred poletjem. Bili smo žal med redkimi evropskimi državami, ki smo takrat zmogli ta pogum, bili smo pa tudi s ponosom v tisti skupini evropskih držav, ki je ob vsaki priložnosti ostale voditelje Evrope opozarjala na to, da mi kot Evropa imamo civilizacijsko dolžnost, da ukrepamo in da ne moremo ostati tiho. In ko je prišlo do umika financiranja Unwre to je organizacija Združenih narodov, ki največ skrbi za humanitarno oskrbo Gaze, je bila Slovenija v Evropskem svetu ne samo najglasnejša, bila je ena tistih, ki je povečala svoj prispevek za financiranje te organizacije. In v naslednjih mesecih smo uspeli prepričati tako Evropsko komisijo kot tudi ostale evropske države večje da so obnovile financiranje ure, ki so ga vmes zamrznile zaradi obtožb izraelskih oblasti, da naj bi UNRWA bila pod vplivom Hamasa. Te obtožbe so se izkazale kot neresnične, nerelevantne in danes financiranje poteka ponovno skoraj tako kot je potekalo v preteklosti tudi zaradi tega, ker so države, kot je Slovenija, imele pogum in odločnost, da so o tem spregovorile brez dlake na jeziku in bile pri tem uspešne. Nastopil je april, obiskal nas je predsednik vlade Španije gospod Sanchez in nas nagovarjal, da priznamo Palestino še pred poletjem. Mi smo se maja, 9. maja odločili in prvi naznanili ta korak na Vladi še pred ostalimi iz prve skupine. Jasno smo povedali, da je naš namen ne, da smo v skupini ena, ampak da poskušamo s svojim delovanjem drugo skupino evropskih držav in tudi nekaterih arabskih pritegniti pri znanju čim hitreje. Čim hitreje je pomenilo, in bom zelo neposreden, tekom junija, poudarjam tekom junija. Zato nismo šli naprej na isti postopek kot so šle Španija, Irska in Norveška, ampak smo v resnici nagovarjali druge države. Ko je prišlo do ponovnega pokola ob napadu na Rafo, je bila odločitev na naši strani sorazmerno enostavna. Jaz sem opravil pogovore z drugo skupino; oni so se žal odločili, da bodo počakali s priznanjem do konca julija. Naš prvotni dogovor, da bomo to naredili po evropskih volitvah zato, da ne bi mešali, ne zaradi nas, zaradi njih, druga skupina držav ni hotela mešati volitev s priznanjem Palestine, ampak ko so to zamaknili v konec julija, je bilo meni popolnoma jasno, da mi ne moremo čakati, ker bi bilo to nedopustno do naših palestinskih prijateljev in do žrtev, ki smo jim bili priča vsak dan in smo jim žal še vedno. Zato smo se odločili, in ta odločitev je bila v koaliciji skupna, da zadeve uvrstimo na Vlado. Ta odločitev, zato da se izognem špekulacijam, je bila sprejeta v ponedeljek. V ponedeljek. Ta ponedeljek je bil dan, preden so ostale tri države sprovedle svoje postopke. Mi smo imeli ves čas na tem svetu, če bi to hoteli, da se skrijemo v to skupino, ampak to ni bil nikoli naš namen. Naš namen ni bil, da se skrijemo pod okrilje Španije, pod okrilje Norveške in pod okrilje Irske. Naš namen je bil od prvega dne, od februarja dalje, da smo suvereni v tem postopku priznanja, da vemo zakaj v to vstopamo in da ta postopek peljemo ponosno in samostojno in smo ga tudi izpeljali do konca, do današnjega dne, ko verjamem, da bo tudi potrjen. Če kaj, je Slovenija na tem področju odigrala suvereno svojo zunanjo politiko in mogoče komu v Državnem zboru to še ni jasno, ampak zunanjemu svetu je to, kar vam govorim, kristalno jasno najmanj od 9. maja. 10. maja sem imel sam intervju za CNN, ki ga nismo sprožili mi, ampak so ga sprožili sami, ker so želeli slišati, zakaj si Slovenija upa biti prva, ki govori o priznanju Palestine iz Evrope in po tistem intervjuju smo dobili nešteto pozitivnih sporočil s strani s celega sveta, ker smo naredili ta korak, danes ga zaključujemo. Jaz si želim, da bi danes ne bili ponosni samo na ta korak, ampak predvsem pogledali naprej. Vsi imamo polna usta rešitve dveh držav, ampak rešitev dveh držav pomeni pravica, najprej pravica do samoodločbe Izraelu in pravica do samoodločbe Palestini, šele potem se lahko taka rešitev začne izvajati. Šele, ko sta dva naroda enakopravno za pogajalsko mizo kot dve samostojni državi, šele takrat lahko pridemo do skupne rešitve. Dokler imamo na eni strani okupacijske sile, na drugi strani pa okupirani narod, ne more biti pogajanja o miroljubnih rešitvah dveh držav. To je vsakomur jasno, zato je današnje priznanje tako pomembno kot predpogoj, da se lahko mirovni načrti sploh začnejo izvajati. Jaz sem vesel, da so v tem času v zadnjem tednu, če hočete, čeprav imamo informacije že od prej, v zadnjem tednu tudi Američani razkrili svojo mirovno pobudo. Sam vem, da obstajajo vsaj še dve mirovni pobudi različnih akterjev in verjamem, da se bodo v naslednjih tednih vse te mirovne pobude zlile v eno, in tisto, kar lahko danes povem, je, da bo Slovenija kot nestalna članica Varnostnega sveta imela pri teh mirovnih pobudah, ki se bodo vse odvijale pod okriljem Združenih narodov, izjemno veliko vlogo, in verjamem, da se bodo besede generalnega sekretarja Združenih narodov gospoda Gutierreza, ki jih je izrekel na Evropskem svetu pred vsemi evropskimi voditelji, da sta Slovenija in Malta tisti dve evropski državi, ki rešujeta ugled Evrope, znova potrdili tudi v New Yorku. Jaz želim, da ste pri današnjem delu in pri tej točki polni sočutja, sočutja tako do talcev in njihovih svojcev kot tudi do vseh nedolžnih žrtev v Gazi, hkrati pa odločili, da s tem mirovnim procesom gremo korak naprej. Hvala lepa.