Hvala lepa.

Jaz bi rekla, da res ne smemo podcenjevati ljudi. To, da se pravzaprav negira, da je ta tema v Sloveniji že dolgo na mizi, ni pošteno, ker se o tem res že leta pogovarjamo. In da ljudje zdaj naenkrat ne bodo vedeli, o čem bodo odločali, se meni zdi poniževanje ljudi. Bi pa rekla, da seveda ne gre za uzakonitev smrti. Mislim, to je je izraz, ki se ga uporabi za to, da se ljudi straši. Gre za pravno ureditev svobodne odločitve o tem, da če se bo znašel, žal, v situaciji, ko bo zaradi neke neozdravljive bolezni tako zelo trpel in vsa sodobna dostopna paliativa ne bo mogla izničiti tvojih bolečin in trpljenja, da boš lahko imel to pravico in se v naši državi med svojimi ljudmi, med svojimi najbližjimi, z njimi ob strani lahko odločil, da boš to neznosno trpljenje prekinil, na svojo željo in takrat, ko boš ti želel. Seveda, pri tem so tudi drugi ljudje, ki bodo pri tem sodelovali, in ne brez svojih mnenj, pa vendar gre za izključno osebno odločitev trpečega človeka in nikogar drugega. In v tem smislu tudi jaz vidim obe možnosti, ki ju je zakon, o katerem smo govorili in zaradi katerega, pravzaprav zaradi želje ljudi, ki so želeli, da to uredimo, gremo zdaj na referendum, predvidel. In pomoč pri samousmrtitvi in pomoč pri evtanaziji je tista, ki jo jaz še najbolj razumem kot pomoč trpečemu, zares, ker lahko se zgodi komurkoli od nas, da bomo na koncu svojega življenja v tako slabem stanju, da ne bomo mogli niti popiti zdravila, ki je mogoče zadnje. In tu jaz vidim to kot pomoč in mislim, da tako razumejo tudi ljudje. Če pa ne bo priložnosti za to, je tudi čas pred referendumom, da se vsa ta različna stališča dajo na mizo in potem samo prosimo ljudi, naj pridejo in naj povedo, kaj želijo, ker to bo za nas potem tudi vodilo naprej, kako pravzaprav to stvar urediti. Hvala.