Hvala za besedo. Spoštovani predsednik Vlade, člani in članice Vlade, kolegice in kolegi, državljanke in državljani.

Mineva dve leti, odkar je prisegla aktualna Vlada. To je nek formalni polčas mandata in običajno se ob takšnem polčasu delajo ocene, kaj od tistega, kar je bilo obljubljeno ob začetku ob prisegi Vlade, je realizirano, kaj ni realizirano, katere so težave in kakšen je pogled v drugo drugo mandata. Zdaj včeraj je potekala na to isto temo dolgo, dolga seja delovnega, pristojnega delovnega telesa; na koncu so poslanci vladne koalicije zavrnili priporočilo, ki smo ga predlagali, čeprav smo predlagali zgolj to, naj Vlada deluje v skladu z ustavno prisego, ki je bila izrečena ob začetku mandata. Zdaj kakršenkoli je že formalen ali pa vsebinski izgovor za to, da se glasuje proti takšnemu sklepu, je pač vseeno nenavadno, da nekdo glasuje proti temu, da bo deloval po svoji vesti in se trudil za blaginjo Slovenije. Mogoče je v tem simboličnem dejanju tudi nek lakmus, ki nam pove, zakaj je danes stanje takšno, kakršno je.

No, pa začnimo na začetku. Zdaj Vlada pod vodstvom doktor Roberta Goloba je v roke prevzela dobro makroekonomsko stanje. Slovenija je po pandemiji okrevala hitro, leta 2021 je imela Slovenija najvišjo gospodarsko rast v Evropski uniji, bili smo po mednarodnih ocenah med zmagovalci okrevanja na drugem mestu takoj za Dansko. Imeli smo nekaj težav z inflacijo, vendar je bila ta nižja od evropskega povprečja. Zaposlenost je bila visoka in makroekonomski trendi relativno ugodni; makroekonomski trendi so se nadaljevali tudi v zadnjih dveh letih. Poleg ugodnega makroekonomskega okolja je ta vladna koalicija oziroma ta Vlada imela v tem Državnem zboru vseskozi trdno večino, 53 glasov - sanjsko večino za izvedbo tudi težkih ukrepov. Pri ključnih stvareh tudi naklonjenost opozicije. Pomagali smo v času ujme v lanskem letu, pristali smo na dogovor glede zelo pomembnega vprašanja, glede energetske oskrbe in samozadostnosti Slovenije v prihodnje, glede posvetovalnega referenduma o izgradnji drugega bloka Nuklearne elektrarne. Pristali smo celo na to, da ta referendum ni hkrati z evropskimi volitvami, ker smo pač verjeli, da bo enako ravnala tudi vladna koalicija, ko gre za ostala vprašanja, ki so pa zdaj na posvetovalnih referendumih ravno v času evropskih volitev. Ko smo ob polčasu preverjali najprej zaveze, ki jih je ta vladna koalicija postavila sama sebi v koalicijski pogodbi, smo ugotovili, da je v dveh letih, se pravi. v praktično več kot polovici mandata bilo, gledano na zahtevnost, težo in pomen teh zavez, realiziranih slabih 14 odstotkov obljub, v dveh letih, se pravi, v več kot 50 odstotkih efektivnega časa, ki je Vladi na razpolago.

Vlada se je na samem začetku zaletela z nekaterimi z bombastičnimi obljubami, pa tudi z nekaterimi koraki, za katere je trdila, da bodo pomagali k temu, da bodo reforme uresničene v rekordnem času. Da se je potrebno najprej samoorganizirati, da je pri nekaterih vprašanjih potreben dodaten premislek in da je za to, da bo Vlada uspešna, seveda treba depolitizirati nacionalno televizijo. Ta tri vprašanja so bila potem tudi predmet referendumskega odločanja jeseni prvega leta mandata in vladna koalicija je na teh referendumih dobila podporo. Mi smo opozarjali na to, da rešitve, ki jih koalicija predlaga, niso najboljše, da bodo na koncu se izkazale kot slabe tudi za samo vladajočo koalicijo. In zdaj, po dveh letih, je popolnoma jasno, da je to tako.

Predsednik Vlade je trdil, da je nov moderen organizacijski pristop izvršilne oblasti to, da je resorjev čedalje več, da je tako lažje vladati. In naredili ste Vlado z 20 ministrstvi, v državi, ki ima nekaj več kot 2 milijona prebivalcev in 90 poslancev. Včeraj je nekdo rekel, če bomo šli po tem trendu, bomo imeli kmalu več ministrov v Sloveniji, kot je poslancev. In kaj je rezultat tega super modernega pristopa k boljši organizaciji izvršilne oblasti? Rezultat tega je, da se je v dobrem letu v državni administraciji nabralo za več kot tisoč novih birokratov; pa je bilo rečeno, da niti enega več ne bo. Več kot tisoč novih birokratov in tisoč več, zaposlenih jih je nekaj več kot 500. Ampak, zakaj? Zato, ker se je v tem času zmanjšalo število zaposlenih v Slovenski vojski in v Slovenski policiji za več kot 500 in na ta mesta se je zaposlila birokracija. To je bruto strošek na leto, če štejemo še vse birokratske zadeve, ki izhajajo iz večjega števila zaposlenih, in logika birokracije, tam 100 milijonov evrov; pa je bilo rečeno, da to ne bo stalo nič več. Saj ni minilo niti pol leta od tega, ko ste sprejeli oziroma uveljavili nov Zakon o vladi, ko je predsednik Vlade, ki je prej trdil, da je to glavni moderen organizacijski pristop, menedžerski pristop k vodenju izvršilne oblasti in upravljanju države, potem pogruntal, da to ni tako in da je treba Vlado zmanjšati; pa so ga potem koalicijski partnerji ustavili, ker so bili pač stolčki porazdeljeni pa nove zaposlitve že na poti.

Druga tema, ki je bila stvar referenduma, je bila preložitev Zakona o dolgotrajni oskrbi. Ko je bil ta zakon v našem mandatu sprejet po dolgih mukah, v predalu, smo dobili 127. varianto tega zakona. 127. varianto tega zakona, ki se je prej pisal leta in leta! Za študije o tem, kako to urediti, je bilo zapravljenih na desetine milijonov evrov, za razne nevladne in druge "kao" strokovne organizacije. In ko je bil ta zakon sprejet in bi se moral uveljaviti, je prišla ta Vlada in je rekla rabimo še eno leto časa za premislek, in ste to preložili. Pa je potem leto minilo, prišel 1. januar letošnjega leta, ko se mora zakon, bi se moral zakon uveljavljati, pa se ni zgodilo. Zdaj je 31. maj tega istega leta, pa zakon v veliki meri obstaja zgolj kot mrtva črka na papirju. Mi smo takrat rekli, če vam kaj ni všeč v zakonu, popravite ga, ne čakat še eno leto, ker bo to samo izguba časa za ljudi, ki jim te pravice pravzaprav pripadajo. In kaj se je zgodilo? Razen tega, da je ministrstvo, ki ima zdaj že mislim da 88 zaposlenih, na novo ali koliko(?), poslalo obvestilo, da zakon velja, kar je itak objavljeno v Uradnem listu, pa se je za to zapravilo še na 100 tisoče evrov davkoplačevalskega denarja, pač, nobenega učinka. No, in potem ste na veliko proslavili tudi depolitizacijo nacionalne televizije. Zdaj, ta hiša je tako depolitizirana, da po vrsti odstopajo člani uprave, da se ne ve, kdo pije in kdo plača in da jim zdaj iz proračuna zagotavljate sredstva za obratovanje. Trije veliki uspehi vladne koalicije v prvem letu so se pač spremenili v lastno nasprotje.

Zdaj, v zadnjih tednih ali pa lahko rečemo celo mesecih, je glavna tema vladne koalicije, zdaj, če seštejemo izjave, objave, aktivnosti, čas, ki je potrošen za neko stvar in naredimo neko, neko lestvico tega potrošenega časa in energije Vlade Republike Slovenije, kaj skoči na prvo mesto - Palestina, to je zdaj glavna tema in skuša se slovenska javnost prepričati, da bo zdaj Slovenija tam rešila vse te probleme, ob tem pa je doma na stotine problemov, s katerimi se nihče ne ukvarja, pa bi se pač moral, ne samo na splošno, ampak zelo konkretno.

Zdaj ni časa, da gremo po nekem vrstnem redu, bom pa najbolj takega vidnega omenil, glede na to, da pač je tukaj zelo veliko poslancev iz Ljubljane, da je vladna koalicija tukaj dobila daleč največjo podporo in da je ta vladna koalicija na začetku rekla, da je zdravstvena reforma oziroma ureditev stvari v zdravstvu, ključna prioriteta. No, namesto, da bi se stvari urejale, se je vedno dobivalo nove in nove obljube. Poleg tega, kar je bilo zapisano v koalicijski pogodbi, ste še vsi poslanci vladajoče koalicije potem podpisali zaveze, kjer so datumi, roki, večina tega je že vse minilo. Hkrati je pa vrsta odprtih problemov, ki bi se dali rešiti, pa se z njimi nihče ne ukvarja. Zdaj en tak očiten problem, ki je tukaj pred vašim nosom, je Univerzitetni klinični center v Ljubljani. To je daleč največja, verjetno tudi najpomembnejša zdravstvena ustanova v državi in tam je zdaj dve leti osmina kapacitet zaprtih, kjer naj bi se delala energetska sanacija. Velik denar, velika investicija, evropska sredstva in tako naprej, ampak se nič ne dela. Kapacitete so pač razbite, ne služijo svojemu namenu, bolniki ležijo na hodnikih, zdravstveno osebje mora delati v zasilnih prostorih, zdaj tam pa je naenkrat, potem, ko so se dela že začela, nekdo ugotovil, da je treba poleg proti, da je treba poleg energetske sanacije, stavbo sanirati tudi protipotresno in zdaj menda že mesece ne vedo ali bi to, kar so že naredili, porušili, pa še enkrat začeli oboje delati, ali bi to do konca naredili. Vodstvo kliničnega centra samo se ne upa odločiti, na Vladi se nihče s tem ne ukvarja, očitno, ministrica se ne pogaja niti s sindikati, ki stavkajo zgodovinsko dolgo. Veste kaj je bilo treba? Samo to, da pač predsednik vlade, ki je bil tam ţe ene petkrat, đestkrat ne izbere tiste, ki morajo tukaj sprejeti odločitev, pa mogoče posveti ˝ ure časa na račun Palestine, Kliničnemu centru v Ljubljani pa se to preseka. 100 tisoč evrov se menda plačuje penalov izvajalcu, ker ima tam kapacitete angaţirane, pogodbe so bile podpisane, se pa ne dela. In mislim, to je en tak drastičen primer, ki je tukaj v Ljubljani. Če greste po Sloveniji, je polno teh zadev, kjer se ne odloča in stvari stojijo. Zdaj, včeraj je bila obravnava ob drugi obletnici vlade, ki je vladna koalicija posvetila tudi novinarsko konferenco problemom, ki še niso rešeni na poplavnih območjih in predsednik Vlade je včeraj na nacionalni televiziji dejal: "Ja, seveda, birokratski postopki so dolgi." Ali veste koliko časa to traja? Veste kaj je bil eden od vaših prvih ukrepov? Sprejetje zakona s katerim ste razveljavili protibrokratski zakon, ki je bil v prejšnjem mandatu sprejet, pripravljen na podlagi Sveta za birokratizacijo pod vodstvom gospoda Simiča in ki je mnoge od teh postopkov skrajšal ali pa jih je odpravil, ker so se podvajale, še posebej, ko gre za umeščanje objektov v prostor. Vi ste to vse z enim famoznim zakonom - menda da ga je pripravila celo civilna družba - črtali in zdaj jamrate, da so postopki dolgi. Dajte nazaj, mogoče vam vse zdaj, ko imate že nekaj izkušenj v tem zakonu, ni všeč, ampak te stvari se vam pa verjetno zdijo zdaj koristne. Dajte jih nazaj, pa bodo ljudje dobili odločitev o tem ali lahko ostanejo v svojih hišah ali jih lahko obnavljajo ali se bodo morali preseliti ali ne, brez tega, da bi ena državna institucija prelagali odgovornost na drugo, ni pa tukaj nekega odločevalca, ki bi stvari presekal in odločil. Hvala lepa.