Hvala lepa.

Lep pozdrav vsem prisotnim!

Jaz bom v svojem razmišljanju pač naslovila tudi nekatere slabosti, ki nastajajo z vajeništvom. Predvsem bi pa na začetku še enkrat poudarila, da je vajeništvo le izvedbeni model srednjega poklicnega izobraževanja. Torej, ne gre za posebne programe, ampak gre samo za obliko izvedbe srednjega poklicnega izobraževanja in nimamo niti konkretnih rezultatov oziroma primerjav, ki bi govorili o tem, da je usposabljanje v vajeniški obliki boljše ali pa slabše od tako imenovane šolske oblike, ki tudi vključuje usposabljanje pri delodajalcih. Zato mogoče ne bi bilo slabo, da vemo, o čem govorimo, nekaj uvodnih besed da razčistimo tudi te pojme.

V Sloveniji je poklicno izobraževanje urejeno po dualnem sistemu v celoti. Dualni sistem je namreč vsak tisti izobraževalni sistem pri katerem je predvideno pri izvedbi programa sodelovanje šole in pa podjetja, torej tako šolska kot vajeniška oblika sodita v tako imenovane dualne sisteme. Za bolj objektivne primerjave je mogoče primerno pregledati končno poročilo, ki je bilo napisano v projektu ALGO v okviru strategije EU za alpsko regijo in ima naslov Dualni sistemi v regijah območja Alp, ki poleg Avstrije, ki je v raziskovalni nalogi pač predvsem poudarjena, so pač še pregled držav kot Francija, Nemčija, Italija, Liechtenstein, Švica in pa Slovenija. In tukaj notri je pač naslovljeno tudi vajeništvo v teh državah. In tudi iz tega poročila se vidi, da v določenih primerih, ko mi govorimo o šolski obliki, na primer pri usposabljanju mi v /nerazumljivo/, imamo v Avstriji recimo tudi v misih mogoče tako oni to pač obravnavajo kot vajeniško obliko in podobno. Torej take enostavne primerjave niso vedno čisto relevantne, če zadeve ne pogledamo širše.

Skratka, z zakonom je določeno za celotno srednje poklicno izobraževanje, da mora v poklicnem izobraževanju šola sodelovati s podjetjem oziroma z delodajalcem, z izobraževalnimi programi pa je potem določeno, da mora dijak opraviti najmanj 24 tednov praktičnega usposabljanja pri delodajalcu. Dijak, ki se praktično izobražuje pri delodajalcu ima lahko individualno učno pogodbo, s katero se lahko praktično izobraževanje podaljša do 52 tednov v treh letih, hkrati pa se zmanjša praktični pouk v šoli. Torej, ta izvedbeni model torej lahko variira za isti program. Dijaki in delodajalci pa se v praksi le v omejenem obsegu odločajo za sklepanje individualnih pogodb. Zakaj to poudarjam? Zato, ker premalo mogoče govorimo o tem, da število vajencev ni fiksno, tako kot je na začetku leta, ampak tudi številke, ki ste jih pravilno posredovali in smo jim mi dejansko, kot ministrstvo posredovali na vaše poslansko vprašanje, stalno varirajo. Torej, mi spodbujamo in omogočamo, da se tudi nekdo, ki se vpiše v šolsko obliko, v narekovajih, lahko med letom, če imamo soglasje delodajalca, če je pripravljenost, preide na vajeniško obliko in obratno. Vendar se za prehod v vajeniško obliko kljub spodbujanju tudi med šolskim letom odloča relativno malo dijakov, predvsem pa delodajalcev.

Če gremo še malo nazaj zato, ker velikokrat poslušamo tudi v javnosti v bistvu nekoč smo vajeništvo imeli in imamo nekako, skoraj malo za romantiko in nostalgijo se to vedno omenja. Je treba povedati, da v bistvu smo ga res imeli v letih od 1996 do 2006, vendar pa ni bilo interesa med mladimi, tudi med delodajalci ne veliko, predvsem pa se je takrat kot težavo pojavljalo pogosto neizpolnjevanje zakonskih obveznosti do vajencev s strani delodajalcev. Torej, to je bila tista ena osnovnih težav. Vzporedno s pripravo zakona, ki ga imamo danes, so za to s strani Ministrstva za vzgojo in izobraževanje potekala prizadevanja za podpis zaveze za vajeništvo, ki bi bila podpisana po zgledu evropskega zavezništva za vajeništvo med vsemi ključnimi deležniki pri izvajanju vajeništva, vendar ni prišlo do podpisa te zaveze. Torej, prave zaveze v bistvu ni bilo na strani vseh socialnih partnerjev.

Delovna skupina v katero so bili vključeni predstavniki delodajalcev, torej zbornice, sindikatov, ministrstev, pristojnih zbornic za področje izobraževanja, dela in gospodarstva, pa tudi Centra Republike Slovenije za poklicno izobraževanje je takrat pripravila Predlog Zakona o vajeništvu, ki ureja ključna vprašanja glede statusa vajenca, pravic in obveznosti delodajalcev, šol, delodajalskih organizacij ter ministrstev. Večina deležnikov je podpirala uvedbo vajeništva in sprejem zakona. Razhajanja pa so bila predvsem glede statusa vajenca, višine nagrade vajenca, zaščite vajenca pogojev, ki jih mora izpolnjevati oseba, ki bo mentor vajencev, predvidenih nosilcev stroškov vajeništva ter vloge šol in zbornic. Torej, zato morda tudi zakon z vsemi pomanjkljivostmi, ki jih danes omenjate in v bistvu ta ista vprašanja ostajajo tudi danes odprta. Izhodišče Ministrstva za vzgojo in izobraževanje, da bi imel vajenec status zaposlene osebe, kot ga ima v večini tistih držav, po katerih se zgledujemo in jih dajemo nekako kot tiste, ki bi se jim morali pač približati, ni dobilo podpore med socialnimi partnerji. Zato ima tudi pri nas v bistvu še vedno, predvsem se to potiska na šolsko področje, govorimo o dijakih vajencih. In tukaj smo šli v bistvu z zakonodajo na področju dela celo korak nazaj, ker v Zakonu o delovnem razmerju, ki je veljal do leta 2013, so bili urejeni tudi vajenci. V novem zakonu o delovnih razmerjih, torej v ZDR-1, pa so vajenci v celoti izpuščeni, razen v dveh členih, to je 191. pa 211. člen, kjer se predvsem v bistvu govori o zaščiti pa prepovedi opravljanja del, ker gre tukaj za mladoletne osebe in podobno. Torej, vse ostalo je pa bilo izpuščeno. Ministrstvo v bistvu za delo takrat ob pripravi Zakona o vajeništvu nekako ni bilo naklonjeno temu, da bi se Zakon o delovnem razmerju ponovno odpiral in da bi se ta status pač uredil drugače, zato je pač ostalo tako, kot je. Zbornice in Ministrstvo za gospodarstvo pa tudi takrat niso podprli v bistvu nekako ideje oziroma nekako pobude Ministrstva za vzgojo in izobraževanje, da bi lahko tudi medpodjetniški izobraževalni centri izvajali izobraževanje v vajeniški obliki, kot je to na primer urejeno prav v Avstriji. Namreč, v čem je v bistvu dodana vrednost medpodjetniških izobraževalnih centrov? Torej, pri nas so se, danes imamo 22 medpodjetniških izobraževalnih centrov, ki sicer so zelo raznoliki po obsegu, pa tudi po obsegu dejavnosti, vendar je kar nekaj takih, ki dejansko poustvarjajo oziroma dajejo možnost spoznati dijakom celotne delovne procese na nekaterih področjih. V njih so zaposleni mojstri, medpodjetniški izobraževalni centri, da sodelujejo v tesnih navezavah z gospodarstvom, torej, noter v bistvu lahko gre dijak skozi celoten delovni proces, vse faze, kar morda manjši delodajalci težko zagotovijo, kajne. Tako da v bistvu tudi to je eden od razlogov, zakaj je Ministrstvo za izobraževanje še danes naklonjeno temu, da bi se lahko izobraževanje v vajeniški obliki, torej z veliko več praktičnega usposabljanja izvajalo tudi v medpodjetniških izobraževalnih centrih. Zakon o vajeništvu je bil potem sprejet maja 2017, po res dolgotrajnem usklajevanju, in uvaja vajeniško obliko izobraževanja v srednjem poklicnem izobraževanju poleg šolske oblike. In pilotna generacija se je začela izobraževati s 1. septembrom 2017, torej v letu 2017/2018 smo imeli prve letnike tudi po vajeniškem sistemu. Center za poklicno izobraževanje je strokovno spremljal in usmerjal šole prve generacije vajencev, ki je izobraževanje zaključila potem septembra 2020, in je tudi pripravil evalvacijo izvajanja vajeništva. Poročilo je po predhodni obravnavi na Svetu za kakovost in evalvacije pri Ministrstvu za vzgojo in izobraževanje, ki je k poročilu podal pozitivno mnenje, februarja 2021 obravnaval Svet Republike Slovenije za poklicno in strokovno izobraževanje in ga je sprejel kot strokovno zelo dobro pripravljenega. Poročilo ugotavlja, da ima vajeništvo potencial, da se vzpostavi kot dodatna oblika izobraževanja, ki tesno povezuje sfero izobraževanja, sfero dela, to poročilo je tudi javno objavljeno na internetu. Tukaj bi zdaj omenila v bistvu še vlogo socialnega partnerstva, ker brez socialnega partnerstva v bistvu celotnega poklicnega in strokovnega izobraževanja ne bi imeli. Zato imamo tudi poseben zakon, ki ureja področje poklicnega in strokovnega izobraževanja, in je potem nekako v tej smeri pripravljen tudi Zakon o višjem strokovnem izobraževanju. Torej ločeno od recimo Zakona o gimnazijah, Zakon o osnovnih šolah, tistega, ki ureja splošno izobraževalni del našega sistema. Zdaj, v poklicnem in strokovnem izobraževanju to socialno partnerstvo dejansko uresničujemo v celotnem procesu tako pri načrtovanju. Torej, tukaj imamo različne področne odbore za pripravo poklicnih standardov za posamezno področje, kjer so vključeni strokovnjaki, ki jih predlagajo zbornice, delodajalska združenja, poklicna združenja, sindikati, neprofitne organizacije in pristojna ministrstva. Torej, že tukaj imamo vpete praktično vse predstavnike socialnih partnerjev, potem imamo programiranje na državni ravni. Torej tukaj gre za izobraževalne programe s področja poklicnega in strokovnega izobraževanja, ki se sprejemajo na strokovnem svetu, že omenjenem, Republike Slovenije za poklicno in strokovno izobraževanje, v katerem so zastopani predstavniki ravno tako vseh socialnih partnerjev, in potem imamo tudi to programiranje na lokalni ravni, kjer so predstavniki lokalnega gospodarstva vključeni vsaj v oblikovanje odprtega dela kurikula. To pomeni vsaj 20 procentov izobraževalnega programa. In potem seveda imamo tudi socialno partnerstvo v celoti uresničeno pri izvajanju poklicnega in strokovnega izobraževanja, kjer se del programa v vajeniški ali v šolski obliki izvede pri delodajalcih kot praktično usposabljanje dijakov oziroma kot praktično izobraževanje študentov višjega strokovnega izobraževanja. Gospodarstvu je z zakonoma, ki urejata poklicno in strokovno izobraževanje, torej na srednješolski in višješolski stopnji, omogočeno, da neposredno sodeluje v izvajanju izobraževalnega programa, in sicer tako pri določanju vsebin programa kot pri praktičnem usposabljanju dijakov z delom oziroma pri praktičnem izobraževanju študentov višjih strokovnih šol. Torej pri dijakih je v treh letih najmanj 24 tednov takega izobraževanja, pri študentu višjih strokovnih šol, torej v dvoletnih študijskih programih, pa 20 tednov v dveh letih. V vajeniški obliki izobraževanja se v bistvu zgodi to, da se vsaj polovica, torej 50 procentov do 60 procentov tudi izobraževalnega programa izvede kot praktično usposabljanje. Z delom torej pridemo na okvirno 53 tednov v treh letih, kar je v bistvu že nezanemarljiv del, vendar se pri tem stalno pojavljajo seveda tudi nekako pričakovanja po nekem, kot je bilo že rečeno, stalnem financiranju in različnih pogledih na to, kdo bi bil dolžan financirati to praktično usposabljanje z delom. Namreč, v prehodnem obdobju je bilo torej, in sicer to je bilo mislim, da do decembra 2021, je bilo sofinanciranje delodajalce nekako rešeno tako, da so te stroške pač krili obe ministrstvi, torej ministrstvo, pristojno za izobraževanje, in pa ministrstvo, pristojno za gospodarstvo, zdaj se je pa to prehodno obdobje izteklo. In kot pravim, po zgledu evropskih držav nekako se je pričakovalo, da prevzamejo določeno breme nase tukaj tudi delodajalci. Ta zadeva dejansko ni urejena sistemsko. Imamo pa... zato pač rešujemo v bistvu te zagate tudi preko evropskih sredstev, preko različnih projektov, kjer pa dejansko financiranje poteka. Nekaj podatkov imam tudi s sabo in imamo tudi v bistvu poznane tudi že podatke o novi evropski perspektivi, kako se bodo zadeve financirale za naprej.

Zdaj, kar se tiče pa izvajanja vajeništva, bi povedala pa samo to, da po obsežni prenovi izobraževalnih programov srednjega poklicnega izobraževanja v letih 2016 do 2022, ki je omogočala izvajanje tudi v vajeniški obliki, je vajeništvo omogočeno za vse izobraževalne programe srednjega poklicnega in strokovnega izobraževanja, torej vse programe, ki jih imamo, se lahko izvajajo poleg šolske tudi v vajeniški obliki. Zdaj, kot pravim, število vajencev se tudi med šolskimi leti spreminja, zaradi tega, ker je možen ta prehod tam, kjer šola pač omogoča oziroma so delodajalci pripravljeni tudi na sklepanje individualnih pogodb. Zdaj pa je pa res, da podatki tudi za večletno obdobje kažejo, da se širjenje vajeniških programov, torej mi jih razpisujemo od začetnih pet do zdaj že 21 programov, ki se izvajajo v vajeniški obliki. Torej, ti večletni podatki kažejo to zanimivo sliko, da kljub temu, da imamo vedno več programov, ki omogočajo pač izvedbo v tej obliki, nimamo višanja, tako velikega višanja števila dijakov, ki bi se odločali za tako obliko šolanja. Zdaj trenutno se teh 21 programov izvaja na 18 šolah, jih pa ne bi naštevala, ker mislim, da so bile tudi v gradivu, če se ne motim.

Mogoče še nekaj podatkov, kar se tiče komisije, ker je bila omenjena Komisija za spremljanje izvajanja vajeništva. Ministrstvo je imenovalo komisijo leta 2019, ki je na podlagi na podlagi pridobljenih poročil šol, pristojnih zbornic, vajencev, mentorjev in zaposlenih delavcev pri delodajalcih vsako leto pripravila poročilo o izvajanju vajeništva in ga potem predala ministrstvu. Obravnavala je tudi vprašanje v zvezi z izvajanjem določb Zakona o vajeništvu in oblikovala skupna stališča oziroma mnenja, ki imajo naravo priporočila za enotnejše in učinkovitejše izvajanje vajeništva ter dala pobudo za nove sistemske rešitve in predloge ukrepov na področju vajeništva, da komisija sestavljajo predstavniki Ministrstva za izobraževanje, Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve, predstavnika Gospodarske zbornice, Obrtno podjetniške zbornice Slovenije, predstavniki delodajalcev, predstavniki sindikatov, predstavniki srednjih šol, ki izvajajo vajeniško obliko izobraževanja. Tej komisiji je potekel mandat in je minister, naš minister, zato februarja letos pozval inštitucije k podaji predlogov za imenovanje novih članov v komisijo; imenovanje še ni bilo izvršeno, namreč čakamo še predstavnika delodajalcev, ki ga morata usklajeno imenovati obe zbornici. Vse ostale predloge smo že prejeli, torej čakamo še predlog zbornic, tako predvidevamo, da bomo pač ta predlog dobili čim prej in da bo že v tem mesecu ta komisija v novi sestavi imenovana in bo nadaljevala z delom.

Zdaj pa mogoče še o težavah, ki se nam pojavljajo na terenu. Trenutno je zanimanje za vajeništvo višje med delodajalci kot dijaki, vendar se pa ta slika stalno spreminja, odvisno na stanje pač v gospodarstvu in tudi na potrebe posameznih delodajalcev. Zdaj razlogi za nizko zanimanje dijakov, ki jih pač zaznava ministrstvo tudi po poročilih šol in podobno, je to, kar je na prvem mestu, to kar je že bilo omenjeno, vajenec je po statusu dijak, torej nima enakih pravic kot morda vajenci po drugih državah. Potem, višina vajeniške nagrade je prenizka in vajenec jo prejme samo za čas, ko se praktično usposablja z delom. Na primer v Avstriji, da ostanemo pri isti državi, vajenec prejema praktično celo leto, vsak mesec dohodek, prejme pa tudi 13. dostikrat tudi 14. plačo, torej, obravnavan je kot delavec. Poleg tega je pri nas še vedno v družbi žal nizek ugled nekaterih poklicev. Poklici, nekateri poklici pač imajo nizke plače, prepogosto se pa sliši tudi o kršenju pravic delavcev. In to so vsi elementi, ki nekako, kot opažamo, dijake odvračajo od tega, da bi se odločali recimo, kako bi rekel, bolj odločno že takoj po osnovni šoli za poklicno pot. Namreč, šolsko obliko nekako imajo, so bolj vpeti v šolsko delo in zato nekako imajo občutek varnosti, tudi v smislu možnosti, lažje možnosti nadaljevanja izobraževanja. Torej, formalno imajo vsi enako, ampak če si ti bolj vpet v šolsko delo, si običajno bolj v stiku s šolo. In to se nam dogaja, v bistvu je pojav zelo zanimiv, da se nam zelo malo tudi dijakov, ki gredo na poklicne šole zaposluje, ampak jih večina nadaljuje potem v programih poklicno tehniškega izobraževanja in potem celo naprej, v študiju. Zdaj, če lahko malo razširim, je težava mogoče ne samo v poklicnem izobraževanju, tudi v strokovnem izobraževanju. Tipičen primer, zdravstveni kader, ki ga primanjkuje. Stalno povečujemo število vpisnih mest, šole so polne, vendar se zaposluje le okrog 30 procentov v teh poklicih ali pa vsaj nadaljuje študij v teh istih smereh, vse ostalo gre pa v druge smeri. Torej, tukaj imamo zdaj seveda en tak, kako bi rekli, zelo, zelo zapleten moment: po eni strani si prizadevamo za čim višjo izobrazbo in čim več znanja in usmerjamo, spodbujamo dijake, da se čim več izobražujejo, čim dlje izobražujejo, po drugi strani, ja, se pa zavedamo, da nam pa manjka poklicev. Tako da tukaj v bistvu je zelo kompleksno vprašanje, kaj je zdaj prav, kaj je narobe, kaj je dobro, kaj ne.

Tu bi mogoče še omenila, da izsledki evalvacijskega poročila CPI, ki so nam podlaga za nadaljnje aktivnosti pri krepitvi vajeniškega modela, v bistvu jih nekako že izvajamo. In sicer, omenjen je bil osnutek predloga šele nacionalnega programa, ki je konceptualen dokument in ki v bistvu samo konceptualno postavlja nastavke oziroma sploh ni sprejet tako, bom rekla, ni bil še niti strokovno preučen, ampak naj bi postavljal nastavke, operacionalizacije in konkretni ukrepi pa naj bi bili postavljeni posebej. V bistvu tukaj bi omenila dva projekta, ki pa predstavljata že konkretne aktivnosti na tem področju. In sicer, najpomembnejši je nedvomno modernizacija poklicnega in strokovnega izobraževanja, ki vključuje tudi razvoj vajeniškega modela in se izvaja v okviru Načrta za okrevanje in odpornost do leta 2026. Eden izmed ciljev tega projekta, ki ga vodi Center za poklicno izobraževanje, je tudi priprava evalvacije sedanjega izvajanja vajeništva in tudi hkrati priprava predlogov sprememb. In ta dokument naj bi bil pripravljen že do konca tega leta, tako da v bistvu na Ministrstvu za vzgojo in izobraževanje pričakujemo ta dokument tudi kot osnovo potem za konkretizacijo ukrepov oziroma usmerjanje našega dela naprej na področju krepitve vajeništva. Se pa že zdaj kaže pri pripravi tega dokumenta, glede na to, da v bistvu strokovna skupina za modernizacijo deluje na ministrstvu in spremlja vse aktivnosti v okviru projekta, da v bistvu ključni ukrepi, ki bodo potrebni, če želimo vajeništvo nekako okrepiti, niso v domeni izobraževanja, ampak v bistvu se pojavljajo na delodajalski strani. In sicer ti pogoji so: privlačnejši pogoji dela, privlačnejši pogoji zaposlovanja, višje plače, dosledno spoštovanje delavske in pa tudi dosledno spoštovanje okoljevarstvene zakonodaje. Opaža se tudi, da mladi radi prisluhnejo uspešnim zgodbam, torej da največjo promocijo v bistvu naredijo tisti podjetniki in obrtniki, ki si pridobijo velik ugled, in s tem se nekako viša tudi ugled poklicev v družbi in s tem tudi med mladimi. Torej, zelo posredna promocija v bistvu ima pomembnejše posledice kot mogoče tista neposredna, bom rekla tako, malo karikirano, da stojimo na stojnicah pa delimo brošure.

Potem bi omenila tudi to, da imamo na šolskem ministrstvu ne vedno zelo dobre izkušnje z gospodarstvom glede zanesljivosti partnerja v poklicnem in strokovnem izobraževanju. Namreč, ko so v 90. letih prejšnjega stoletja pač propadle gradbena, tekstilna, orodjarska, kovinarsko predelovalna industrija in tako naprej, smo mi pač imeli kar nekaj generacij gradbenikov, tekstilcev, orodjarjev in tako naprej, tudi na pobudo delodajalcev, da morajo te šole ostati in tako naprej, in so ti dijaki, potem, ko so šolanje zaključili, prišli direktno med brezposelne, torej za njih dela ni bilo. Torej tukaj ne glede na to, da imamo neke zahteve, pritiske, pričakovanja, včasih ne moremo izpolnjevati teh pričakovanj, ker nam, če se mi v bistvu odgovorno odločamo, moramo vseeno pogledati kam kažejo trendi in tako naprej, in tukaj v bistvu se vedno bolj kaže, da naš izobraževalni sistem, če želimo odgovorno delovati v družbi, ne more mladih izobraževati samo za trenutne potrebe, medtem ko pri vajeništvu se nam kaže točno to, ko se pri delodajalcih pokažejo trenutne potrebe je pripravljen sprejeti vajenca, ko nima več potreb, če jih zaposli, potem pa ga težje pridobimo za to, da bi s tem vajeništvom torej s sodelovanjem nadaljeval. Tukaj bi poudarila tudi, da na letošnjem OECD vrhu o izobraževanju v Helsinkih ki je novembra bil 2023, sem se ga udeležila in se je govorilo predvsem o prekvalifikacijah in do kvalifikacijah, torej vseživljenjskem učenju, so tiste države, ki so nam zgled, torej Nemčija, Nizozemska in tako naprej, začele ugotavljati, da je bila ena največjih napak to, da so se programi poklicnih prekvalifikacij do kvalifikacij pripravljala predvsem po meri konkretnih podjetij v smislu, da se je delavce usposabljalo za točno določeno delovno mesto. Danes se ta delovna mesta tako zelo hitro spreminjajo, da v bistvu so, konkretno recimo Nizozemska pripravlja zdaj programe prekvalifikacij tako, da se 80 procentov usmerjajo na prečne prenosljive skupne kompetence, skupinsko delo, mehke veščine in tako naprej in 80 procentov programa samo oblikujejo delodajalci, zaradi tega, ker so spremembe na trgu dela prehitre, da bi nekoga usposabljali za konkretno delovno mesto v podjetjih in to isto velja seveda tudi za srednje izobraževanje, torej srednje poklicno izobraževanje za redne dijake, bo potrebno to upoštevati, torej tudi pri sistemu vajeništva, da če bomo krepili ta model, bo tudi delodajalec odgovoren za širša znanja dijakov in ne za usposabljanje za konkretno delovno mesto. Zdaj, mogoče mreža poklicnih in strokovnih šol na srednješolski in višješolski ravni zagotavlja vsem zainteresiranim dovolj vpisnih mest, torej veliko večjo ponudbo ministrstvo skrbi, kot je povpraševanje. Poklicne strokovne šole so zelo dobro opremljene za izvajanje praktičnega pouka, torej tudi za infrastrukturo, šolsko, skrbimo na ministrstvu. Preko vsakoletnih javnih razpisov. To je bilo že omenjeno, v okviru ukrepa spodbujanje delodajalcev za praktično usposabljanje za delo dijakov srednjega poklicnega izobraževanja in študentov višjih strokovnih šol, ki je potekalo preko javnega štipendijskega, razvojnega, invalidskega in preživninskega sklada, po naročilu našega ministrstva, smo finančno spodbujali delodajalce. Zdaj tukaj ne bom o zneskih, je pa res, da se je pač ta finančna perspektiva iztekla, se pripravlja nova. Brezplačno usposabljanje mentorjev v podjetjih je tudi v bistvu naloga, ki jo opravljamo na Ministrstvu o vzgoji in izobraževanju in ta projekt izvajamo, potem izvajajo šole skupaj z zbornicami. Tukaj moram popraviti gospoda Lotriča, ki je rekel, da samo zbornice skrbijo za promocijo vajeništva. To absolutno ne drži. Promocija poklicnega in strokovnega izobraževanja izvaja predvsem center za poklicno izobraževanje v sodelovanju z zbornicami, Center za poklicno izobraževanje pa seveda je zavod, katerega ustanovitelj je ministrstvo, tako da tudi njihova redna naloga je, ki jo financira ministrstvo, je prav promocija poklicnega in strokovnega izobraževanja izključno z vajeništvom. Naše ministrstvo je tudi naročnik več projektov v okviru katerih zagotavljamo brezplačna nadaljnja poklicna usposabljanja in izpopolnjevanja za zaposlene, prekvalifikacije, pridobitev srednje poklicne in srednje strokovne ali višje strokovne izobrazbe, vključno za mentorje vajencev, kot tudi za vajence. Tako da tukaj imamo ogromno programov razvitih in financiranih razvijamo tudi različne krajše javno veljavne programe nadaljnjega poklicnega usposabljanja in izpopolnjevanja, ki so aktualni tudi za vajence, ki zaključijo srednjo šolo v vajeniški obliki, in tukaj lahko rečem, da če zaključim s tem, da od leta 2008 dalje smo na Ministrstvu za vzgojo in izobraževanje na sistemski ravni razvijali različne ukrepe, ki so sofinancirani s sredstvi evropskih razvojnih finančnih instrumentov s ciljem dviga privlačnosti poklicnega in strokovnega izobraževanja za mlade. Še naprej bomo seveda podpirali vajeništvo in samo v okviru evropskih finančnih inštrumentov NOO in VFO so spodbude delodajalcem. načrtovane, torej 2400 evrov na vajenca, zbornicam tudi 450 evrov na vajenca, potem je še vedno naprej predvidena sredstva za brezplačno usposabljanje mentorjev v podjetjih za spremljanje in ocenjevanje napredka vajencev in pa tudi sredstva za promocijo vajeništva in poklicnega izobraževanja na splošno. Naše dosedanje aktivnosti so bile uspešne, kar dokazuje dejstvo, da je Slovenija med vodilnimi državami v Evropi po deležu mladih, ki se vpisujejo v srednje poklicno in srednje strokovno izobraževanje. Tukaj mislim, da je treba vseeno povedati, res da se dijaki ne odločajo za vajeniško obliko, vendar se nam stalno povečuje delež vpisanih v poklicno izobraževanje, torej v Evropi med največjimi. Imamo pa tukaj res zagato, da večina naših dijakov ali pa tudi pozitivno, večina naših dijakov nadaljuje s šolanjem.

Hvala lepa.