Hvala lepa. Hvala lepa spoštovana predsednica.

Poslanke in poslanci Državnega zbora, državni sekretar, gospe in gospodje!

Hvala lepa, da se ukvarjate pravzaprav s tako pomembno temo, kot je vajeništvo.

Naj za začetek povem, da tukaj sedim ne kot predsednik Državnega sveta, tokrat v imenu Državnega sveta, niti ne komisije, ker te teme Državni svet še ni obravnaval, jo bo pa z veseljem, ko bo seveda gradivo prišlo na našo komisijo, ki jo vodi gospod Branimir Štrukelj, s katerim sva se tudi pogovarjala o tej temi ravnokar, ampak vendarle pa iz stališča, da zelo že od samega začetka intenzivno spremljam seveda vajeništvo in pa spremljam tudi nenazadnje sam potek izobraževanja vajencev v podjetjih.

Pa mi dovolite, da povem moje mnenje, in sicer za to uspešno izvajanje vajeništva v Sloveniji je ključno medsebojno sodelovanje seveda vseh partnerjev, vseh akterjev, ki so tukaj od ministrstev, izobraževalnih institucij, delodajalcev oziroma pač podjetij, da bo vajeništvo v praksi res se lahko izvajalo.

Pomembno je natančno določiti vse vloge in odgovornosti vseh sodelujočih, saj to zagotavlja jasnost in usklajenost pri izvajanju nalog ter omogoča učinkovito sodelovanje in določa odgovornost vsakega posameznika ali organizacije za dosego končnega cilja.

Da bo sistem vajeništva uspešen je pomembna tudi komunikacija s širšo javnostjo. Na državni ravni ni še jasno opredeljeno kdo naj bi bil nosilec promocije vajeništva. Trenutno to vlogo poskušata prevzeti obe zbornici, tako Obrtno podjetniška zbornica kot Gospodarska zbornica Slovenije, potem pa seveda v sodelovanju s posameznimi šolskimi centri oziroma šolami. Promocijo vajeništva bi morali urediti sistemsko in enotno, da bo jasno kaj storiti. Za promocijo in izvajanje vajeništva, bi bilo potrebno vzpostaviti tudi sistemsko financiranje, ki ne bi smelo biti omejeno na določeno programsko območje oziroma obdobje ali sam projekt, temveč bi pač potrebno organizirati to financiranje dolgoročno. Vajeniška oblika izobraževanja zahteva tesno sodelovanje med šolami in delodajalci, ne samo pri izvedbi izobraževanja in usposabljanja, temveč tudi pri oblikovanju učnih vsebin in načrtovanju samega poteka vajeništva. Tam, kjer je sodelovanje med šolo in delodajalci dobro tam je tudi večji interes in večji vpis v vajeniški sistem.

Prednosti vajeniškega sistema je zagotovo hitrejši in lažji prehod iz šole v sam delovni proces. Za podjetja vajeništvo predstavlja pa priložnost, da se aktivneje vključijo že v sam razvoj kadrov v zelo zgodnji fazi, takoj že po osnovni šoli. S tem lahko gospodarstvo pomembno vpliva na preseganje problematike pomanjkanja ustreznega kadra. In če dodam še problem severovzhodne Slovenije zaradi odhoda mladih v tujino, potem vidimo, da ima vajeniški sistem izredno pozitivne vplive tudi na celotno družbo.

Vajeniška oblika izobraževanja je primerna za večino poklicev in panog, zato bi ga bilo dobro razširiti tudi na nižje poklicno izobraževanje. Omogočiti bi ga morali povsod tam, kjer je izkazan interes tako delodajalcev kot seveda ostalih udeležencev.

Pri prenovi Zakona o vajeništvu pa bi podal štiri predloge. In sicer prvi je spodbujanje kroženja med podjetji v času vajeništva. S tem vajencem omogočimo pridobitev širšega pogleda, da, bom rekel, v nekem podjetju ne pridobijo samo znanje zelo specifično, ampak s tem ga bistveno lahko razširijo. Potem možnost prilagajanja programa vajeništva, da ta ne sme biti tog, saj potrebe so zelo raznolike. Prilagajanje časa trajanja vajeništva, in sicer krajše obdobje trajanja vajeništva v prvem letniku ter podaljšanje časa v zaključnem letniku. Verjetno se zavedamo, da neko prisotnost, 14-dnevna prisotnost zagotavlja oziroma ne zagotavlja, bom rekel, tistega kar želimo doseči z vajeništvom, ampak povzročena vseh straneh eno obilico dela, rezultata pa pač ni. In na koncu bi bilo smiselno opraviti tudi analizo vsakega poklica posebej, seveda pa tudi novih.

Velik doprinos bi pomenile nepovratne spodbude podjetjem, ki se ukvarjajo in se želijo ukvarjati z mladimi. Veliko pozornosti bo potrebno nameniti tudi mentorjem za in pa njegovemu prenosu izobraževanja. Mentorji so prisotni tako seveda v šolskem izobraževalnem sistemu, kot pa tudi v podjetjih. Okrepiti to znanje mentorjev s pedagoško andragoškim znanjem in pa uspeh vajeniškega načina izobraževanja je nedvomno odvisen od angažiranja vseh vpletenih strani, saj zahteva en skupen napor in predanost pri izvajanju ter stalno prilagajanje novim izzivom. Poleg tega je ključnega pomena tudi hitro odzivanje na spreminjajoče se razmere in situacije, saj se tako lahko zagotovi aktualnost in ustreznost vajeniških programov tako v družbi, v podjetjih in povsod, kjer rabimo. Tudi pridne in marljive roke. Hvala lepa za to priložnost.