Hvala za besedo, predsedujoča.

Spoštovane kolegice, spoštovani kolegi!

Zakon, ki bi dokončno uredil področje dolgotrajne oskrbe, osebne asistence in zavarovanja za dolgotrajno oskrbo, je bil eden tistih, ki smo ga predolgo čakali. Več kot 20 let je trajalo, da je bil sprejet okvir za enotno ureditev dolgotrajne oskrbe. V prejšnji Vladi tako moramo priznati prvi korak k izboljšanju problematike za krepitev statusa starejših oziroma vseh, ki dolgotrajno oskrbo potrebujejo, a se je kljub temu izkazalo, da to ni bilo dovolj. Zakon, ki je bil sprejet v prejšnjem mandatu, ni bil dober in rešitve, ki so bile vanj vključene, niso bile dorečene ne le, da je pomanjkljivo uredil nekatera področja, ampak tudi ni predvideval dolgoročnega in stabilnega javnega financiranja dolgotrajne oskrbe. To je prepustil sprejemu posebnega Zakona o obveznem zavarovanju za dolgotrajno oskrbo, prav tako pa je bistveno posegel v organizacijo dela v institucijah.

Zakon o dolgotrajni oskrbi velikega dela zakonske materije ni urejal, poleg tega se je ob pripravi podzakonskih aktov in ostalih izvedbenih rešitev izkazalo, da so predlagane rešitve v praksi neizvedljive. Ker je bilo treba številne vidike zakona ponovno preučiti, smo predlagali podaljšanje prehodnega obdobja do začetka uporabe zakona. Ob tem naj poudarim, da je zakon še vedno v prehodnem obdobju in se bo začel izvajati leta 2026, zato ni prišlo do nikakršnih zamud pri izvajanju, kot to zmotno skuša prikazati predlagatelj tega sklepa. So pa težave pri izvajanju vsekakor pestile Zakon o dolgotrajni oskrbi, ki ga je sprejela prejšnja Vlada, nejasno določeni splošni pogoji za pridobitev pravic iz dolgotrajne oskrbe, zakonske nedoslednosti pri izvajanju institucionalnega varstva. Nepremostljivo težavo pri izvajanju so predstavljali tudi omejujoči pogoji zaposlovanja, ki pa bi lahko povzročili, da obstoječ že zaposlen kader zaradi omejujočih zakonskih pogojev glede smeri izobrazbe ne bi mogel nadaljevati s svojim delom in bi prišlo do odpuščanj. Hkrati pa je ZDOS s področja socialnega varstva izpuščal ključne profile, na primer psihologe, sociologe, specialne pedagoge, socialne pedagoge in pa habilitatorje. Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije je kot osrednji nosilec sistema dolgotrajne oskrbe opozarjal, da zaradi pomanjkljivih pravnih podlag niso bili zagotovljeni ustrezni pogoji za vzpostavitev vsebin iz Zakona o dolgotrajni oskrbi in da s tem ni bilo zagotovljene ustrezne osnove za nadaljnje izvajanje aktivnosti v skladu z zakonsko določenimi roki. Zaradi pomanjkljive opredelitve vključitve v obvezno zavarovanje za dolgotrajno oskrbo je bil vprašljiv tudi status zavarovane osebe in posledično pridobitev pravic iz naslova Zakona o dolgotrajni oskrbi. Predvidena časovnica je bila v celoti nerealna in neizvedljiva.

Na vse našteto in še kaj so ob sprejemu osnovnega zakona opozarjali tudi strokovnjaki, ki jih seveda v prejšnji Vladi niso poslušali. Povedano je, da je bil njihov zakon v Državnem zboru sprejet s preglasovanjem in popolnoma brez posluha za utemeljene pripombe deležnikov. Razočarani smo, da je bila ureditev tako pomembne problematike, kot je dolgotrajna oskrba, ki smo jo čakali več kot 20 let, talec takratnega predvolilnega obdobja in pripenjanja medalj za volivke in volivce. Zakon, ki je bil sprejet, je tako ostal nedorečen in nič drugega kot okvir brez slike. Naši Vladi tako ni preostalo drugega, kot da podaljša prehodno obdobje z namenom vzpostavitve preglednega ter izvedljivega sistema dolgotrajne oskrbe z jasno določenimi stabilnimi viri financiranja, kar smo seveda tudi storili. Naša novela zakona tako predstavlja nadgradnjo prvotnega Zakona o dolgotrajni oskrbi, in sicer predvsem v naslednjih vidikih: sistemsko ureja financiranje dolgotrajne oskrbe in umešča do sedaj razpršeno področje dolgotrajne oskrbe pod eno resorno ministrstvo, vzpostavlja vstopne točke na centrih za socialno delo, prednostno krepi oskrbo na domu in tako omogoča posameznikom, da ostanejo čim dlje v domačem okolju, postavlja posameznika v središče odločanja o pravicah iz naslova dolgotrajne oskrbe financira storitve dolgotrajne oskrbe izključno v javni mreži. Jasno opredeljuje primerljive pravice, jasno določa izvajalce dolgotrajne oskrbe v instituciji ter razširja nabor poklicev v dolgotrajni oskrbi. Zasleduje poenostavitev, debirokratizacijo sistema dolgotrajne oskrbe, ki bo uporabniku prijaznejši. Odpravljene so bile torej ključne pomanjkljivosti, zaradi katerih je bil zakon prejšnje Vlade neizvedljiv. Naša Vlada je sprejela dogovor in politično zavezo o načinu financiranja sistema dolgotrajne oskrbe primerljivo z ureditvami drugih evropskih držav, kar pa seveda prejšnji Vladi ni uspelo oziroma ji ni bilo v interesu. Prevedbene odločbe kot tudi prve pozitivne odločbe o pravici do oskrbovalca družinskega člana, ki je edina v veljavi v letu 2024, pa se že izdajajo, zato se z navedbami predlagatelja tega sklepa nikakor ne moremo strinjati. Tako kot je bil vaš zakon le okvir brez slike, tudi vaš predlog sklepa ni kaj dosti drugačen, le opozicijsko nagajanje in nabiranje političnih točk pred evropskimi volitvami. Sklepa, ki nima pravne podlage, na kar je opozorila tudi Zakonodajno-pravna služba, seveda ne podpiramo. Hvala lepa.