Spoštovana predsedujoča, hvala za besedo. Pozdravljene poslanke in poslanci, gledalke in gledalci! Dolgotrajna oskrba, skrb za starejše, oskrba na domu, institucionalno varstvo in skupnostna oskrba, dolgoživost in tako naprej so teme, ki bi morale polniti televizijske in radijske urnike, razprave in predstavitve za javnost, šolske učne načrte ter tudi politični prostor in dnevni red sej v Državnem zboru. Tako da me veseli, da smo danes tukaj in da bomo skupaj govorili o tej pomembni temi, ki se tiče vseh nas in naših najbližjih. Poziv predlagatelja k razpravi o dolgotrajni oskrbi sloni na številnih pavšalnih, neresničnih in zavajajočih navedbah o stanju na področju socialnega varstva in o Zakonu o dolgotrajni oskrbi. Zato uvodoma poudarim dve ključni stvari, dve najpomembnejši podlagi za razumevanje vsega kar se v dolgotrajni oskrbi dogaja in o čemer bomo v nadaljevanju tudi spregovorili.

Prvič, težave v socialnem varstvu niso prišle s to vlado, težave se niso začele 24. januarja lani, ko smo vzpostavili ministrstvo za solidarno prihodnost. Pričele so se s privatizacijo javne mreže po osamosvojitvi. Pričele so se, ko je v starejših nekdo zavohal denar, prejšnje vlade pa temu niso nasprotovale in stisko neubogljenih tako prodale najboljšemu ponudniku kot tržno blago za drobiž. Predlagatelji današnje kritike področja starejših so bili na oblasti ⅓ tega časa. In imeli v rokah vse vzvode, da ta propad preprečijo. Pa tega niso storili. Aktualna vlada je prva, ki je brezpogojno stopila na pot krepitve javnega in univerzalno dostopnega sistema, torej začela pospravljati ruševine dela preteklih vlad in graditi sistem, ki bo dostopen za vse.

In druga pomembna točka, preden podrobno razčlenim samo kritiko, zakon o dolgotrajni oskrbi je v prehodnem obdobju. Kot piše v samem besedilu, zakona v celoti sploh še ne velja. V olje zarjavelega kolesa, ki je stalo 30 let, pod pogoji, ki sem jih opisal tudi prej, seveda nismo šli čez noč. Novo videnje, skupnostna oskrba, krepitev javnega sistema, nove pravice in storitve. Potrebujejo svoj čas. Vzpostavitev in polno uveljavljanje zakona je predvideno do prvega 12.25 oziroma z letom 26 toliko uvodoma, zdaj pa h konkretni vsebini. Pred sabo imamo v sklicu seje več strani pavšalnih navajanj o tem, kako naj bi bil neizvedljivi zakon iz časa Janševe vlade boljši v primerjavi z zakonom te vlade. Kot da je dolgotrajna oskrba tekma in ne skrb za naše najranljivejše. Navedbe so seveda v celoti neargumentirane, neutemeljene oziroma preprosto napačne. Sprehodil se bom po seznamu navedb in pojasnil, zakaj aktualna vlada ni imela druge možnosti kot sprejema novega zakona, funkcionalnega zakona, izvedljivega zakona, predvsem zaradi naslednjih pomanjkljivosti Janševega zakona dolgotrajne oskrbe. Zakon o dolgotrajni oskrbi prejšnji veliko dela zakonske materije ni urejal, število predlagane rešitve, številne predlagane rešitve pa so bile v praksi neizvedljive. Nejasno so bili določeni splošni pogoji za pridobitev pravic iz dolgotrajne oskrbe, tu je bil problem tudi s pogojem gostote zavarovanja, prihajalo je tudi do zakonske nedoslednosti, zaradi katerih zakon ni bilo mogoče, v zakonu ni bilo mogoče podeliti pravic iz dolgotrajne oskrbe. Hkrati pa tudi ni bilo možno izvajati institucionalnega varstva po socialnovarstveni zakonodaji. Zakon je vseboval tudi nekatere omejujoče pogoje zaposlovanja, obstoječ že zaposlen kader, zato nekateri ne bi mogli nadaljevati s svojim delom, obenem pa so bili izpuščeni tudi ključni profili za uspešno izvajanje dolgotrajne oskrbe. Zavod za zdravstveno zavarovanje Republike Slovenije je opozarjal, da zaradi pomanjkljivih pravnih podlag niso bili zagotovljeni ustrezni pogoji za vzpostavitev vsebin iz zakona. Ključna pomanjkljivost zakona pa je bila, da ni določil načina financiranja sistema dolgotrajne oskrbe, temveč je določal, da se bo v tem delu sprejel nov zakon o financiranju dolgotrajne oskrbe, kar je pomenilo, da so zakonske zaveze ostale prazne črke na papirju.

Poudarjamo, da aktualni zakon predstavlja nujno nadgradnjo Janševega zakona, po domače stvar ni bila izvedljiva in tako smo morali nujno urediti zakon na način, ki odgovarja na štiri vprašanja: prvič kako se bo zakon izvajal na operativni ravni, kako je vključen v socialnovarstveni ekosistem, torej, kdo izvaja, kdo financira, kako je vključen v pravni red in kaj imajo od tega ljudje. Zato smo bili prvenstveno primorani urediti naslednje pomanjkljivosti in sprejeti zakon tako ureja, prvič, sistemsko financiranje dolgotrajne oskrbe, vzpostavlja vstopne točke na centrih za socialno delo, ker smo želeli okrepiti tega in omogočiti več terenskega socialnega dela, prednostno krepi dolgotrajno oskrbo na domu in tako omogoča posameznikom, da ostanejo čim dlje v domačem okolju oziroma v okolju, v katerem želijo biti, postavlja posameznika v središče odločanja o pravicah iz naslova dolgotrajne oskrbe, je vključen, katere storitve bo uporabljal, določa ocenjevalno orodje, ki je bilo preizkušeno v pilotnih projektih in ki izhaja iz paradigme samostojnosti posameznika, financira storitve dolgotrajne oskrbe, jasno opredeljuje primerljive pravice in jasno določa izvajalce dolgotrajne oskrbe v instituciji, pri čemer domovi za starejše postanejo izvajalci dolgotrajne oskrbe, preostali izvajalci kot so varstveno delovni centri, centri za usposabljanje, delo in varstvo ter posebni zavodi, pa svojo dejavnost opravljajo še naprej v skladu z zakonodajo, ki je veljala pred uveljavitvijo predloga zakona. Razširja nabor poklicev v dolgotrajni oskrbi in zasleduje poenostavitev, debirokratizacijo in postopke, ki bodo uporabniku prijaznejši. Ključni podatek k novemu zakonu, ki ga je potrebno razumeti, in upam, da bo tudi malo pomirilo paniko: Zakon o dolgotrajni oskrbi ne krči nobenih pravic nikomur. Naštete pravice, ki jih je zagotavljal Janšev zakon, zagotavlja tudi nov Zakon o dolgotrajni oskrbi. Nov zakon torej pravic ne krči, nasprotno, državljanom prinaša več že zgolj z vidika določanja jasnih, oprijemljivih in dorečenih virov financiranja sistema. Predlagatelj v pobudi za to razpravo poda še nekaj pavšalnih in nepovezanih točk o zakonu in področju dolgotrajne oskrbe, ki pa verjamem, da jih bomo tudi razčlenili v razpravi.

Vseeno bi pa tudi v tem uvodu namenil nekaj besed o izvajanju pravice do oskrbovalca družinskega člana. Inštitut oskrbovalca družinskega člana je pravica, ki se je kot prva začela izvajati z letošnjim letom. Izdane so bile vse privedbene odločbe; torej vsi tisti, ki so bili v lanskem letu družinski pomočniki, so dobili prevedbeno odločbo in postali oskrbovalec družinskega člana. Informacijski modul za podporo odločanju o pravici do oskrbovanja oskrbovalca družinskega člana na podlagi novih vlog je vzpostavljen in polno delujoč. CSD-ji, Centri za socialno delo so že začeli z izdajanjem odločb na podlagi vlog vlagateljev, ki v letu 2023 niso bili upravičeni do družinskega pomočnika, torej novih, nove vloge, tudi pozitivne, se izdajajo in izdani so bili tudi že prvi osebni načrti. Tako, da se pravica v polnosti izvaja.

Kompleksnost uvajanja pravic kaže na to, da je bila spremenjena časovnica uveljavljanja pravic dolgotrajne oskrbe ustrezna odločitev, zavedati se je pa treba, da gre za uvajanje novega sistema, ki ima velik vpliv na spremenjen način dela izvajalcev in ostalih deležnikov dolgotrajne oskrbe, zato je ustrezno, da se sistem vzpostavlja postopoma. Preletel sem glavne točke kritike, s katerimi predlagatelji primerjajo neizvedljiv zakon Janševe vlade z zakonom, ki ga je oblikovala aktualna vlada in ki naj bi, na tej točki ni v popolni uveljavitvi. Kot rečeno, je v prehodnem obdobju, ključne pridobitve, kot so dolgotrajna oskrba na domu in v instituciji, denarni prejemek in tako naprej, še pridejo.

Še enkrat poudarim, glavna prioriteta aktualnega ministrstva in zakona je krepitev dostopnosti storitev dolgotrajne oskrbe, javna mreža, ki vsem, ne glede na to, kje živimo, kakšne so naše družinske in finančne okoliščine, ponudi vse, kar potrebujemo za čim bolj samostojno življenje. Odvisnost od drugih, pa če gre za prijateljsko ali družinsko pomoč ali posredovanje strokovnih institucij, je resna stvar, ki jo moramo kot družba solidarnosti postaviti na vrh prioritet. Pomoč tistim, ki ne zmorejo sami, ni in ne sme biti predmet političnih navijanj in predvolilnih igric.

Bom tudi iskren, aktualni Zakon o dolgotrajni oskrbi najbrž ni popoln. Kaj bo z njim treba postoriti, bodo pokazali predvsem čas, najbolj pa ugotovitve strokovnjakinj in strokovnjakov na področju socialnega varstva. Od prvega dne govorim, da je zakon živ in da bo treba prilagajati realnim situacijam. Strokovnjakom in strokovnjakinjam so vrata na Ministrstvu za solidarno prihodnost vedno odprta in z njimi tudi aktivno sodelujemo. Čeprav jih je veliko in so tudi njihova stališča, želje in motivi med sabo kdaj krešejo, vedno pristanemo v skupnem imenovalcu. Aktualni zakon je nujen in primerna podlaga za krovno urejanje celotnega področja dolgotrajne oskrbe.

Spoštovani uporabniki in izvajalci ministrstvo z Zakonom o dolgotrajni oskrbi želi vsem najbolje in predvsem poskrbeti za najšibkejše.

Hvala.