Okej.

Torej, obstaja zakonska obveza glede dostopnosti avtobusnega prevoza. Zakon o izenačevanju možnosti invalidov državi in skupnosti nalaga obveznost, da pri opravljanju gospodarske javne službe, ki pokriva javni linijski prevoz potnikov v cestnem prometu, to zagotovi na način, da izvajalci opravljajo prevoz v okviru javnih služb z avtobusi, ki so dostopni gibalno in senzorno oviranim. Po Zakonu o izenačevanju možnosti invalidov se je rok za primerno prilagoditev, ki je bil deset let dolg, iztekel 11. decembra 2020 in navkljub poteku tega roka prevoz oseb z oviranostmi še ni ustrezno prilagojen. Po drugi strani pa imamo tudi Zakon o varstvu pred diskriminacijo. Ta pa v 2. členu zavezuje vse državne organe, lokalne skupnosti, nosilce javnih pooblastil ter pravne in fizične osebe, da pri svojih ravnanjih v razmerju do tretjih oseb zagotavljajo varstvo pred diskriminacijo, tudi na področju dostopa do dobrin in storitev, ki so na voljo javnosti. Zakaj je tako pomembna dostopnost avtobusnega prevoza? Namreč, ljudem z invalidnostmi morajo biti zagotovljene enake možnosti pri dostopu do prevoza v cestnem prometu, kajti slaba dostopnost ali celo nedostopnost javnega prevoza pomeni, da jim je odvzeta možnost do izobraževanja, do zaposlitve, do dostopa do različnih storitev, zdravstvenih storitev, do različnih prostočasnih aktivnosti in splošne vključenosti v družbo. Mi smo pripravili posebno poročilo, tako da v njem najprej najdete pregled nacionalne in mednarodne povezave na področjih varstva pred diskriminacijo pravic ljudi z invalidnostmi. Urejanje javnega prevoza ter drugih pogodb, v tem primeru mednarodne konvencije o pravicah invalidov, hvala lepa. Zdaj bomo s pomočjo prezentacije še lažje sledili tej kompleksni tematiki, po drugi strani pa smo za informacije zaprosili pristojna ministrstva, v tem primeru za okolje, podnebje in energijo ter področne nevladne organizacije in za potrebe tega poročila analizirali odgovore. Če se posvetimo najprej ključnim odgovorom Ministrstva za okolje, podnebje in energijo na naše poizvedbe. Podatki o sami dostopnosti avtobusnih postajališč naj bi bili znani ob zaključku projekta Prostorska podatkovna podpora upravljanju javnega potniškega prometa invalidi v javnem potniškem prometu, ki se trenutno še izvaja. Nadzor bo izvajala Družba za upravljanje javnega potniškega prometa. In pripravljala naj bi se prenova sistema integriranega javnega potniškega prometa, ta naj bi bil vzpostavljen predvidoma v začetku naslednjega leta, 2025. In te sistemske rešitve naj bi predvidevale tudi prilagoditve za senzorno ovirane. Po drugi strani pa so nam predstavniki nevladnih organizacij povedali, da je velik problem za ljudi s senzornimi oviranostmi nedostopnost spletnih strani in aplikacij, kar jim predstavlja težave in ovire že pri načrtovanju in organizaciji njihovih poti. Drug problem je nedostopna infrastruktura, ker je večinoma odsotna podporni taktilni sistemi, označbe so premajhne in neberljive, odsotnost zvočnih najav, časovnih prihodov in odhodov ter seveda neprilagojeno gradbeno okolje. Potem pa imamo še tretji vidik samih avtobusov, kjer so tudi večinoma odsotne zvočne najave, kjer obstajajo mnoge fizične ovire za vstop oziroma samo vožnjo z avtobusom. Poleg teh treh infrastrukturnih vidikov pa so še bolj človeški. To je vprašanje komunikacije z osebjem v avtobusih in drugimi potniki. Do težav prihaja pri onemogočanju vstopa ljudi, ki imajo za svojo rabo pse vodnike, in seveda zaradi nepravočasnega obveščanja potnikov o voznih spremembah se lahko načrtovane poti zelo slabo izidejo. Omenili so podražitev prevoza zaradi spremembe zakonodaje v tem smislu, da se je prenehalo financiranje spremljevalcev osebnih asistentov in kršitev zakonskih obveznosti glede same dostopnosti avtobusov. Že četrto leto je minilo od leta 2020, ko je potekel zakonski rok za prilagoditev avtobusnega voznega parka. Opažajo tudi trend slabše povezave izven mestnih središč. V prestolnici in v Mariboru, na primer, je sam notranji mestni promet veliko boljši, kot pa dostopnost do bolj oddaljenih krajev.

Kako kot družba lahko reagiramo na to situacijo in kakšni so predlogi za izboljšanje dostopnosti? Tukaj je projekt, to so monitorji na postajah, ki prikazujejo vozne rede in peronski vozni redi v večjem tisku, zagotavljanje brezplačnega prevoza za asistenta in uvedba zvočnih napovedi, ki bi pomagala lažji orientaciji slepih in slabovidnih ter jim podajala sprotne aktualne informacije, ki jih sami ne morejo prebrati. Potem so tukaj spet posegi v infrastrukturo, ki pomenijo kontrastno označevanje robov stopnic na postajah, tipni zemljevidi na avtobusnih postajah, dodatno izobraževanje, oseba za uporabo tudi znakovnega jezika in sistem rezervacije sedežev, ki bi omogočal rezervacijo tistih sedežev, ki so za ovirane bolj primerni. Zato v sklepu tega posebnega poročila ministrstvo za okolje, podnebje in energijo smo pač pri zagovorniku načela enakosti pripravili priporočilo, da naj se že v javne razpise kot pogoj za podelitev koncesije izvajalcem doda to obvezno skladnost njihovih digitalnih platform za iskanje informacij o avtobusnih prevozih, ki bo v skladu z zahtevami iz prvega odstavka 5. člena Zakona o dostopnosti spletišč. Ministrstvo je pojasnilo, da je že zagotovljen enoten portal javnih prevozov v okviru nacionalnega centra za upravljanje prometa, ki naj bi bil v kratkem prilagojen tudi ljudem z invalidnostmi, da bo dostopen tudi preko mobilnih telefonov. Naše vprašanje pa je, kdaj bo prilagoditev enotnega portala javnih prevozov zagotovljena? Drugo priporočilo istemu resorju, da v sodelovanju z Direkcijo Republike Slovenije za infrastrukturo, samoupravnimi lokalnimi skupnostmi zagotovi dostopnost avtobusnih postajališč in drugih infrastrukturnih objektov ljudem z invalidnostmi v skladu s 112. členom Zakona o prevozih v cestnem prometu. Ministrstvo je odgovorilo, da sicer izvaja projekt, ki bo podlaga za uvedbo prevoza na klic. Ponekod potekajo tudi prenove železniških postaj, ki vključujejo in upoštevajo tehnične smernice za omogočanje dostopnosti. Stališče naše institucije je, da pilotni projekt z začetkom izvajanja v letošnjem letu ne more biti dovoljšnja rešitev za siceršnjo prekoračitev zakonskega roka prilagoditev, Zakon o izenačevanju možnosti invalidov in zakon o prevozih v cestnem prometu državi nalagata, da zagotovijo dostopnost tako postajališč kot tudi avtobusov. Prevoz na klic pa je po zakonu lahko rešitev za območja na katerih tudi sicer ni organiziranega javnega prevoza potnikov oziroma je zanj manjše povpraševanje.

Tretje priporočilo pa je, naj se v javne razpise kot pogoj za podelitev koncesije izvajalcem, torej doda obvezno usposobljenost voznikov o pravicah ljudi z invalidnostmi do vstopa s psom voznikov, pri čemer se tem ne sme zaračunati dodatnih stroškov. Ministrstvo je odgovor navedlo, da je pravica do vstopa sicer s psom vodnikom sicer zagotovljena, zato te pravice ni posebno določati kot pogoj za podelitev koncesije, vendar mi ugotavljamo, da se ne spoštuje vedno, da še vedno prihaja do zavrnitev potnikov, ravno zaradi nepoznavanja te pravice.

In četrto, da se pri pripravi sprememb Zakona o prevozih v cestnem prometu to naredi tako, da bodo do brezplačnega prevoza poleg uporabnikov evropske kartice ugodnosti za invalide, upravičeni tudi njihovi spremljevalci, ki jih spremljajo pač na njihovi poti. Tukaj vidite že v prezentaciji, da smatramo to priporočilo kot uresničeno. Namreč, z novelo zakona marca letos je zagotovljeno, da je spremljevalec upravičen do brezplačnega prevoza, ko spremlja imetnika EU kartice ugodnosti za invalide in seveda pozdravljamo odzivnost pristojnih na naše priporočilo.

V okviru priprave tega posebnega poročila, ki je prišlo v dveh delih, namreč prvi je bil o nedostopnosti javnega prevoza gibalno oviranim, pa spomnimo še na dve priporočili, namreč v najkrajšem možnem času je potrebno oblikovati minimalne standarde in merila, ki jih mora izvajalec koncesije izpolnjevati, da bo zadostil pogojem po 16. členu Zakona o izenačevanju možnosti invalidov, namreč, ki določa dostopnost prevoza za gibalno in senzorno ovirane.

Drugo, da se naj v skladu z določbo prvega odstavka 19. člena Uredbe o načinu izvajanja gospodarske javne službe, javni linijski prevoz potnikov v notranjem cestnem prometu o koncesiji te javne službe in ureditvi sistema enotne vozovnice v postopku oddaje javnega naročila za izbiro koncesionarjev določi kako morajo biti avtobusi prilagojeni, ter kolikšen delež avtobusov mora koncesionar v posameznem obdobju uvesti pač prilagojenih avtobusov za gibalno ovirane. Namreč, mi smo še vedno pravzaprav priča popolnemu ne spremembi stanja na tem področju, ne samo, da smo presegli ta rok, pravzaprav ne poteka noben proces, ki bi stremel k temu, da se zakonsko določilo uresniči. Menimo, da je pot, kako to doseči takšna, da se vzpostavi jasen in vsem dostopen sistem preglednosti, iz katerega bo razvidno, kateri avtobusi na katerih progah, s katerimi koncesionarji izvajajo to gospodarsko službo, tako da je prilagojena gibalno in senzorno oviranim, ter da se na podlagi tega izvaja tudi nadzor ali tisti, ki so zavedeni, da to počnejo tako pravilno, to tudi res počnejo, oziroma da se zagotovi finančne vire, ki bodo prispevali k hitrejši prilagoditvi avtobusov za gibalno in senzorno ovirane.

Namreč, če zaključim, predstavitev tega posebnega poročila, je seveda vsakršen poseg v infrastrukturo, ki omogoča večjo dostopnost, vedno povezan tudi z določenimi stroški, ampak tukaj gre za princip, da je pravica do mobilnosti za vse ljudi enaka človekova pravica, in da mora družba, kadar nekateri te pravice ne morejo uporabljati zaradi razlogov na katere sami nimajo vpliva, to pa je njihova invalidnost, to zagotavljati tako, da se razumno prilagaja, in ta transformacija javnega okolja, v tem primeru avtobusov, avtobusnih postaj, je neizogiben proces, če želimo dosledno uresničiti tako Zakon o izenačevanju možnosti invalidov kot tudi konvencijo o pravicah invalidov, ki jo je Slovenija podpisala pred več kot 15. leti. Hvala za vašo pozornost.