Hvala predsednik. Hvala predvsem vsem, ki ste spregovorili, torej gospe v živo in gospodu, ki je poslal pisno izjavo in odziv na to zahtevo. Moram reči, da so bili vsi trije prispevki zelo povedni in veliko tudi ni za dodati, kajti predvsem govorijo sami zase. Ta najbolj čustveno buren odziv predsednice Novinarskega častnega razsodišča, je še najbolj zgovoren, je še najbolj zgovoren. Ne vem zakaj toliko nervoze in toliko slabe volje, če smo odprli vprašanje pluralnosti in svobode medijev, ko pa Novinarsko častno razsodišče, kot smo zapisali v zahtevi za sklic seje in je tudi spoštovana predsednica tega razsodišča, sama prebrala enake besede, da je glavna naloga Novinarskega častnega razsodišča zaščita svobode govora ter kakovostnega in odgovornega novinarstva. Še več, gospa predsednica Pirc je rekla, da je njihova glavna naloga zaščititi kolege novinarje in novinarke pred političnimi pritiski, in da je ta seja komisije nedopusten politični pritisk na neodvisno delo novinarjev in na svobodo govora in pluralnosti. Jaz mislim, da po prebranem in po slišanem, je zadeva ravno nasprotna. Lahko bi rekel, da tisti, ki kriči, pritiskate name nedovoljeno me preganjate, da ravno tile so, tako smo prepoznali, želeli dva svoja kolega, torej kolegico in kolega, nedopustno pritiskati in so ju tudi napadli, sta bila izpostavljena, z namenom zastraševanja, nedvomno, to smo prepoznali zaradi tega, ker sta predstavila v svojih novinarskih prispevkih drugačna stališča, kot so mainstream ali pa kot so stališča teh članov in članic tega častnega razsodišča, ki ju je obravnavalo. Mislim da gre za zelo evidenten in zastrašujoč poskus utišanja mnenja tistih, spoštovani predsednik, pa kolegice in kolegi, ki ne delijo mnenja prevladujočega diskurza. Torej, tu smo priča zdaj bili tudi pojavu, ko se je potrdilo to, da nekdo prav ne zmore iti v dialog z nekom, ki ima drugačno mnenje kot on sam. Poslušajte, v redu, vse je možno na tem svetu, ampak mi imamo parlament, vse institucije demokratične države ravno zato, da soočimo ta različna mnenja in poglede, in da potem se dogovorimo, predvsem pa smo poklicani k temu, da sobivamo drug ob drugem z različnimi stališči v pluralnosti, ker drugače se to ne da, drugače pridemo v totalitarizem idej, totalitarizem stališč, totalitarizem mnenj. Tega si pa po mojem ne želimo, vsaj mi v Novi Sloveniji si ne predstavljamo tako demokratične družbe. Gre pa še več in to zdaj sem še bolj prepričan kot prej, ko smo pisali to zahtevo, gre za nedopusten pritisk na katoliške poglede novinarjev, ki bi jih najraje potisnili v nekakšen geto, v cerkve in zakristije, kjer javno izražanje lastnih stališč ne bi bilo dovoljeno. In zato moramo biti toliko bolj občutljivi. Svoboda veroizpovedi, je ustavno zagotovljena kategorija, in sicer svoboda izražanja vere in verskih čustev, mnenj, vsega kar je s tem povezano v javnosti. V javnem življenju. Mislim, da smo vsaj mi parlamentarci in parlamentarke tisti, ki bi radi in ki želimo in moramo biti zgled tega, da lahko sobivamo tudi v drugačnih stališčih. Hvala.