Hvala lepa. Naslednji bi dobil besedo Rok Blažič, novinar Družine, ki se je opravičil, poslal pa je pisno izjavo, ki ste jo dobili tudi na mrežo, jo bom pa tudi prebral.

Spoštovane poslanke in poslanci, gostje in gosti! Najprej se opravičujem, ker se zaradi službenih obveznosti nisem uspel odzvati na vabilo na pričujočo sejo. Rad bi podal kratko izjavo na temo seje. Nigerijski pisatelj Chigozie Obioma v svojem nedavnem gostujočem prispevku za revijo Ekonomist piše v šoku ob prihodu v ZDA, ko je bil priča, kako so na neki univerzi s pitjem preprečili govor predavatelju, ker naj bi bila njegova stališča problematična. Potem ko je doživel več podobnih primerov, je postavil diagnozo, gre za radikalno neradovednost, ki v sebi skriva strah pred idejami. Če smo iskreni, tak strah obstaja v vseh nas. Drugačne ideje nas lahko izzivajo v naših prepričanjih, nas razburijo ali celo ranijo, najraje se zato zapremo v svoj mehurček, kar je danes ob algoritmih družbenih omrežij, polarizaciji mnenj in kulturnem boju še toliko lažje in zato toliko nevarnejše. Eno od zdravil proti temu je, da se izpostavimo drugim idejam, drugo, da jih ne takoj popredalčkamo svojem vnaprej pripravljene kategorije, tretje, da poskušamo brati ali poslušati dobronamerno. Če poskušam narediti tako s stališčem Novinarskega častnega razsodišča glede pritožbe na moj prispevek o spremembi spola, ga lahko vzamem kot pobudo, da svoje delo še izboljšam, četudi se ne strinjam s sprejetimi sklepi. Od izida mojega članka so njegove glavne poudarke, ki še zdaleč niso bili nepreverjeni, med drugim potrdili izsledki Case Reports v Veliki Britaniji. Ta ugotavlja, da obravnava mladoletnih oseb na področjih spremembe spola z uporabo zaviralcev pubertete in hormonskega zdravljenja ni temeljila na zanesljivih dokazih, in da za večino mladih medicinska pot ni najboljša za reševanje njihove stiske, povezane s spolom. Razkritje sporočil internega foruma organizacije VPAT je dodatno osvetlilo nevarnost vmešavanja aktivizma v strokovne medicinske smernice in pokazalo na skrivanje neprijetnih dejstev o spremembi spola pri mladoletnih, kot piše Hannah Barnes za Guardian. V prvi vrsti gre torej za razpravo o škodljivosti ali koristnosti pristopa, ki se je uveljavil v številnih zahodnih državah, a ga tudi stroka vedno bolj postavlja pod vprašaj. Poleg tega gre za legitimno vprašanje staršev, ki so zaupali zdravstvenemu sistemu, da bo vsem sledil koristim njihovega otroka, in so v nekaterih primerih že sprožili tožbe proti zdravstvenim ustanovam. Nismo novinarji poklicani, da pišemo o takih temah? V drugi vrsti gre seveda za razlike v pogledih na človeka in njegovo spolno identiteto. V mojem primeru sem želel postaviti, predstaviti pogled na celovitost človeka v njegovi spolni določnosti, ki se z njim, ki se ujema z duhovno tradicijo krščanstva, pa tudi z drugimi verskimi in filozofskimi tradicijami. Kje naj tak pogled pride do izraza, če ne v katoliškem mediju, kot je Družina? Drugačni pogledi lahko bolijo. Kot kristjana me na primer večkrat prizadene napačno ali negativno poročanje o krščanstvu ali katoliški cerkvi. Po pravilu se ob tem poskušam vprašati, ali je v čem utemeljeno ali gre le za predsodek. Primer so odzivi na razsodbo Novinarskega častnega razsodišča glede prispevka o evtanaziji, sestre Romane Kocjančič, kjer so nekateri izkazali svoje nerazumevanje in predsodke o njenem redovnem poklicu. Lahko torej poskušam razumeti, res pa se včasih zdi, da je v ozadju le škodoželjnost. To lahko boli, kar pa še ne pomeni, da je potrebno koga odstraniti iz javne razprave. Zato pozdravljam pričujočo razpravo o medijski svobodi, še posebej glede tem, kjer ni širšega družbenega konsenza. Za demokracijo je bistveno priznavanje drugemu, pravice do drugačnega mišljenja, odprta razprava pa je najhitrejša in najboljša pot do pravega napredovanja. V nasprotnem primeru se znajdemo v ideološki kolonizaciji, pred katerimi svari papež Frančišek. Navsezadnje pa se medijska svoboda ne začne v zakonodaji, ne v razsodiščih, ne v uredništvih, začne se v naših glavah in v našem strahu pred idejami.

To je zapisal Rok Blažič.

Naslednja dobi besedo Tatjana Pirc, predsednica Novinarskega častnega razsodišča. Izvolite.