Hvala lepa za besedo.

Sem Marjana Hönigsfeld Adamič, ustanoviteljica Inštituta za ohranjanje naravne dediščine, ki ima ime Lutra po vidri. Torej, se ukvarjamo z vodotoki, z vodami, vodnimi ekosistemi že 26 let, odkar ta inštitut obstoja. Imamo tudi status delovanja v javnem interesu, tako na področju varstva okolja kot na področju ohranjanja narave.

Moji kolegi iz drugih nevladnih organizacij so povedali že skoraj vse argumente, ki jih moramo poznati, da vemo, da so danes hidroelektrarne, gradnja novih hidroelektrarn okolijsko, etično in družbeno nesprejemljiva. To mnenje podpirajo tudi raziskovalci in znanstveniki z Biotehniške fakultete, ki jih danes žal ni tu, ampak lahko z gotovostjo potrdim, da nas podpirajo v teh mnenjih in stališčih. Lahko kar konkretno z imeni doktor Peter Trontelj, profesor doktor Miha Toman, profesor doktor Maja Zagmajster in še drugi iz njihovih kateder, torej to so raziskovalci, ki so s svojim delom dokazali te navedbe, ki so jih ravnokar kolegi povedali, zato jih jaz ne bom v nedogled ponavljala. Vemo, da je mnenje vodilnih slovenskih strokovnjakov na področju ekologije voda, da je zaradi številnih negativnih vplivov in posledic gradnja in delovanje hidroelektrarn škodljivo in nesprejemljivo.

Morda bi poudarila samo nekaj od teh, ki so bili že povedani. Nesprejemljiva je fragmentacija tega habitatnega koridorja reke, govorim o Savi, ki je že itak fragmentirana, na kateri že stoji osem velikih hidroelektrarn. Še nadaljnja fragmentacija bi povzročila nesprejemljivo izumiranje, izginjanje vrst, ki so značilne za to območje, nekatere tudi endemična. Tako so v zadnjem času odkrili precej endemičnih in novih, tudi za znanost novih vrst v spodnjem delu reke Save, na prodiščih. In ravno ta prodišča s svojimi medprostorčki, temu rečemo intersticij, tam živijo različni, različne vrste nevretenčarjev, ki čistijo to vodo in od tega je odvisen zajem kakovostne pitne vode. Tri četrt vode Slovenije, moramo vedeti, prihaja iz porečja Save in njenih pritokov. Torej, če bomo uničili ta vir pitne vode, bomo nepopravljivo prizadeli tudi ljudi, ki živijo na teh območjih, to je pa dve tretjini Slovenije. Tega si enostavno ne smemo privoščiti, ker ne gre samo za varstvo narave, za varstvo vrst, ampak gre tudi za ljudi. Mogoče bo to argument, ki bo bolj razumljiv, kot je navajanje strokovnih argumentov.

Nič ni bilo še rečenega o kopičenju težkih kovin in drugih nerazgradljivih snovi v sedimentih. Bioakumulacija za pregradami, če naj bi na srednji torej, Mokrice so samo ena od, če naj bi na srednji Savi stalo še deset hidroelektrarn, bo to samo serija umazanih, zastrupljenih jezer, reke ne bo več. Povečala se bo evtrofikacija v teh akumulacijskih bazenih in izginile bodo vrste, ki živijo v reki, ker so se pač odločile živeti v reki takšne življenjske razmere potrebujejo. Živali in rastline, ki živijo v stoječih vodah, kakršna so akumulacijska jezera, potrebujejo pač stoječe vode in to je nekaj drugega. Ne morem pozabiti mnenja oziroma odgovora enega od načrtovalcev hidroelektrarn na Savi, ki sem mu to razlagala kot biologinja, odgovor pa je bil, ah, saj je vseeno riba, riba, vseeno katera je, in mislim, da je to kar mnenje večine načrtovalcev, da ne pomislijo, da so vrste, ki naseljujejo te ekosisteme, popolnoma različne.

Nikoli ni bil presojen kumulativni vpliv. Jaz sem sicer v preteklosti, pred 15. leti približno pisala kumulativne vplive za IBE Inštitut, kumulativne vplive gradnje hidroelektrarn na Savi, celotni Savi. To mnenje se ni pojavilo nikoli več, ga pa še imam in ga lahko posredujem. Hidroenergija nikakor ni zelena, to ni obnovljiv vir energije, to je zmota. Zakaj? Zato, ker reka ni samo voda, ki teče po strugi in žene turbine, ampak je živ ekosistem z vsemi živimi organizmi, rastlinskimi, živalskimi prebivalci, ki so njen neločljivi del. In, ker reka nima samo ene ekosistemske storitve, to je pretvarjanje njene kinetične energije v električno, ampak ima številne življenjsko pomembne funkcije, ki jih s pregrajevanjem izgubi. Očitno je, da hidro, da pridobivanje električne energije sploh ni primarni razlog za načrte gradnje za hidroelektrarne, ampak da si predlagatelji od gradnje velikih hidroelektrarn na Savi obetajo številne ekonomske koristi in je pridobivanje električne energije samo priročen izgovor, pravzaprav stranski produkt, kajti od enega procenta električne energije od slovenske porabe, kolikor bi jih dajala ena elektrarna, to je čisto premalo, previsoka cena za uničenje reke. Podpora temu mnenju je lahko vir, magistra Vekoslava Korošca, ki je izračunal, da bodo za verigo deset hidroelektrarn na srednji Savi naslednje številke: 667 milijonov evrov večja produkcija gospodarstva, 157 milijonski delež za gradbeništvo, 61 milijonski delež za dejavnost kovinskih izdelkov, 51 milijonski delež, za posredovanje in prodajo, 43 milijonski delež za druge poslovne storitve in 13 tisoč 400 novih delovnih mest, kar je čisto zavajanje. Hidroelektrarne bodo imele nova delovna mesta samo med gradnjo, po gradnji pa je to avtomatizirano, avtomatizirano delovanje z daljinskim vodenjem, kot je že nekdo povedal, gospod poslanec in novih delovnih mest ne bo. Kakšna bodo pa ta delovna mesta med gradnjo, si pa lahko samo predstavljamo, kajti bi rada slišala nekoga od gradbenih delavcev, ki govori slovensko. Nimam nič proti tujcem, ampak vemo kako grdo se jih izkorišča in to bo to.

Glede malih hidroelektrarn bi rada pojasnila, da so hidroelektrarne male samo zato, ker stojijo na malih vodotokih, velike pač stojijo na velikih. Ta izraz male ali velike ne vključuje vpliva, oboje povzročajo enako hude pritiske in vplive na vodno okolje, celo male hidroelektrarne, še hujše, ker v celoti pregradijo potok in v poletnih mesecih sploh presuši. Kaj bi bila rešitev male hidroelektrarne na veliki reki? Ampak o tem požrešna energetika noče ničesar slišati. Sava, naša največja in najpomembnejša reka, ki napaja in odvodnjava vsaj dve tretjini Slovenije ni samo naravna dediščina, ampak tudi kulturna. Pa če začnemo kar pri Krstu pri Savici, kjer Sava izvira, to vemo, pa še gremo lahko tudi v preteklost, v predrimske čase in v rimske, ko so slavili rečne boginje in bogove Acaluto in Savusa in se jim priporočali za varstvo ladij, ki so plule skozi rečno sotesko, rečen kanjon, ki je zdaj na udaru, za gradnjo prvih treh hidroelektrarn v verigi na srednji Savi. Prav ta kanjon, kot je izpostavil že kolega Kerin, je eden najlepših rečnih kanjonov v Evropi. Jaz sem doma ob Savi, iz Litije, iz hiše, ki stoji na rečnem bregu. Na rečnem bregu stoji z razlogom, ker je bila to pred sto leti brodarska gostilna. In seveda ne more stati drugje kot na rečnem bregu. Poplave so bile del našega življenja vsako leto. Vsako leto smo imeli vsaj 1 meter Save v kleti, ampak to ni povzročalo nobene jeze, nobene hude krvi in nobenega jamranja. Na to smo se pravočasno pripravili, umaknili vse, kar je bilo treba, voda je odtekla, počistili in bilo je konec. Danes se s poplav dela velik halo, čeprav je to popolnoma naraven pojav. In če nekdo zgradi hišo na rečnem bregu, mora pač s tem računati. Zato so nekdaj to vedeli in se umikali od rek na višje ležeče predele. To ni sentimentalnost, to ni nostalgija, to so dejstva in izkušnje v pač, nekaj desetletij v dolgem življenju. So tudi čustva, ki so resnična in kaj bi bil svet brez čustev? Poglejte Ukrajino, poglejte Gazo, to je svet brez čustev.

In še zadnjič bi rekla, ne križajte Save še devetič, desetič, enajstič in tako naprej. Križana je bila že osemkrat. Tokrat vemo, da je Kristus na križu rekel, oče odpusti jim, saj ne vedo kaj delajo. Tega odpuščanja ne bo, ker smo vam povedali kakšne bodo posledice, kakšna bo Sava z gradnjo teh hidroelektrarn. Odpuščanja tokrat ne bo. Hvala.