(Eva Horvat.) Prihajam z Inštituta Revivo. Revivo je nevladna, neprofitna in strokovna organizacija, ki deluje na področju izobraževanja, ohranjanja in raziskovanja ekosistemov celinskih voda. Redno se tudi udeležujemo različnih mednarodnih konferenc in zadnja je bila recimo ravno aprila na Nizozemskem, kjer smo govorili o odstranjevanju rečnih ovir v Evropi in svetu. To pomeni, manjši pragovi hidroelektrarne in male hidroelektrarne glede na vse poznane negativne posledice hidroelektrarn na rečne ekosisteme. Smo proti postavitvi novih objektov na reki Savi za pridobivanje električne energije. Namreč, hidroelektrarne skupaj z jezovi povzročajo uničenje rečnih ekosistemov. Voda se z jezovi zadržuje v obliki akumulacijskih jezer, ki v primerjavi s tekočo vodo se hitreje segreva ta voda, saj tam stoji, hkrati je tudi temnejša voda in zaradi tega tudi sprejme več toplote, to pomeni, da prihaja tudi več do tega gnitja organskega materiala, izpustov CO, dva metana. In pa tudi izparevanje vode, kar v izparevanje vode, kar vpliva potem na dalj vodna območja. Saj pridobijo ta območja torej vodo, osiromašeno s kisikom, pa tudi količinsko je precej manj. Kot je že Andreja omenila, za jezave zastaja sediment, pod njimi pa ga primanjkuje, zaradi česar začne reka z globinsko erozijo, erozijo in posledica tega je upad podtalnice. Poveča pa se hkrati tudi nevarnost stika površinske in podtalne pitne vode, kar pomeni, da je to negativni vpliv na lokalno prebivalstvo. Hkrati, kot smo videli v začetku tega meseca, zaradi se za jezovi zadržujejo organska hranila, kar povzroči razcvet in pa razrast sijano bakterij, to so toksične alge, ki so toksične tako za živali, kot za ljudi. Prav tako jezovi dokazano povečajo nevarnost poplav na vseh dolvodnih območjih, predvsem pa ta rečni ekosistem spremenijo v sistem jezer, kar je za številne rečne organizme pogubno. To velja predvsem za ribe selivke, rečne vrste rib, ki za preživetje potrebujejo prehodne reke in pa hladno ter prezračeno vodo, polno s kisikom. Torej, Tak primer je tudi sulec, ki ga verjetno zdaj že najbolj poznate. Od leta 1980 smo zabeležili 84 procentni upad populacije sladkovodnih vretenčarjev in tako je tudi v Sloveniji. Pri tem sploh ne upoštevamo školjke, rake in pa druge bentoške nevretenčarje. V reko Muro bomo v naslednjih petih letih doselili redko in že skoraj izumrlo vrsto ribe iz družine jesetrovk, to je kečiga, je tudi kečiga, pa hkrati tudi večji njen sorodnik ruski jeseter, sta še pred 150 leti plavala tudi po srednji Savi. Danes pa so to vrste, ki jih praktično sploh ne poznamo več. Enako velja za jegulje, ne smemo dopustiti, da se kaj podobnega zgodi tudi za sulca. Postopki revitalizacije rek, torej oživljanja rek ter doselitve vrst so s finančnega vidika precej dražje in pa dolgotrajnejše, kot če poskrbimo za ohranitev tega, kar še imamo. V srednji Savi je ena največjih populacij, živi ena največjih populacij sulca, ki ga hodijo gledat in lovit tako tujci iz celega sveta kot domači ribiči in prinaša dobiček lokalnim ribiškim družinam, kajakašem, raftarjem, ponudnikom hrane in torej lokalnemu prebivalstvu. Ponovno, hidroelektrarne kljub ribjim stezam ne zagotavljajo prihodnosti vsem vrstam rib, sploh pa ne školjkam, rakom, sedimentom, s čimer ogrožajo vrstno pestrost.

Članice Evropske unije, torej s tem tudi Slovenija, so se v zelenem dogovoru v strategiji za biodiverziteto do leta 2030 in pa s prihajajočo uredbo o obnovi narave zavezale, da ponovno povežemo 25 tisoč kilometrov rek, torej rek, ki jih danes že pregrajujejo jezovi in pa pragovi. V Sloveniji uradni podatki kažejo, da imamo 62 tisoč, torej, na 720 metrov eno oviro. Mi smo sami naredili v lanskem letu raziskavo na porečju reke in ugotovili, da je teh ovir še precej več, približno na 570 metrov. In na konferenci, ki sem jo omenila v začetku, so do leta 2023 predstavili, da je 15 držav iz Evropske unije in pa Velike Britanije odstranilo 478 rečnih ovir in povezalo s tem 4 tisoč 300 kilometrov rek. Seveda, najbolj so k temu pripomogle Francija, Španija, Švedska, Danska, Velika Britanija, Avstrija, Finska in druge države, v tem mesecu se mi je pridružila tudi Hrvaška. Slovenija očitno gre po nasprotni poti. Tukaj bi samo omenila, da se Švedska, Francija in Španija, pa tudi druge države se ukvarjajo predvsem z odstranjevanjem hidroelektrarn, zaradi tega, ker so si s finančnega vidika izračunali, da so tovrstni ukrepi najučinkovitejši za ohranitev rek in življa, za ohranitev čiste vode, ribjih populacij, turizma in preprečevanja poplav. Ne smemo pozabiti, da so klimatske spremembe eksperiment, katerih posledic ne poznamo in ne vemo, kaj lahko pričakujemo. Zato moramo ohraniti reke in poplavne ravnice rek, ker bomo le tako se zavarovali pred nepredvidljivimi spremembami in vremenskimi nevšečnostmi. Hvala.