Hvala lepa za besedo. Jaz bi začela tako. Nobena peticija ne nastane brez razloga oziroma brez enih zelo temeljnih razlogov oziroma tudi v preteklosti, zaradi katerega so ljudje nekako prisiljeni vlagati peticije, da bi se nekaj prestavilo.

Slišali smo sicer v uvodu, da nekateri ne želijo, da jih neprestano obremenjujemo s preteklostjo, ampak jaz bi rekla tako, v smislu te preteklosti je nekaj že bilo narejeno, ampak spomniti se je treba, da je minilo 30 let že in mi smo prišli še do konca tega problema. Zakaj? Ker se je leta, nekatera leta se je delalo zelo intenzivno, potem so se stvari ustavile spet, pa se je spet delalo in tako naprej. Jaz mislim, da teh 30 let nam ni v ponos, ampak kar malo glede oblasti v sramoto. Torej, naša iniciativa se je pridružila vsem sopodpisnikom peticij, tudi tiste, ki so že izšle v preteklosti, ker menimo, da je mnogo povojnih dogodkov napačno še vedno napačno interpretiranih, posledice le teh pa so še vedno nerešene po tolikih letih. Mnogi ljudje, družine, potomci, ki so danes med nami, še niso uspeli odžalovati svojih pobitih prednikov. Zakaj? Ker je bilo mnoga desetletja prepovedano o tem kaj vedeti oziroma tudi govoriti. Ko je tam v 80. letih resnica začela prihajati na dan, počasi in z velikimi ovirami, je generacija, tja se štejem tudi jaz sama, spoznala, da nam niso pustili do takrat misliti. Nekaj se je smelo na glas povedati, nekaj pa je brbotalo po možganih in živeli smo po nekih drugih principih, bi rekla skoraj skrivoma. In kako se temu reče? Temu se reče poškodovanost. Po ukinitvi Muzeja osamosvojitve. Ki bi lahko sčasoma osvetlili vso našo več stoletno zgodovino z vsemi vzponi in padci, z ukinjanjem spomina od lanskega leta naprej, je prihajalo spoznanje, da so stari vzorci pritiskanja na narod spet tukaj, nadaljujejo se. Morda enim res ni do razmišljanja o teh krvavih početjih povojne oblasti, pa se vprašajmo zakaj. Žal je tudi pogum in domoljubje mnogih upornikov proti okupatorju omadeževano, omadeževano s tem, kar se je zgodilo po vojni. Zdaj bi mogoče omenila tudi dandanašnja praznovanja, kjer se neprestano izpuščajo omembe umazanih dejanj, ki so spremljale takrat povojni čas, tudi vojni čas. Izpuščajo se tudi imena tistih, ki so dejanja zaukazali, pa tudi imena tistih, ki so bili prisiljeni ta dejanja izvrševati, vsi ti ljudje pa so živeli desetletja med nami. Lahko si samo mislimo, kaj vse to pomeni v psihološkem in duhovnem stanju za celoten narod. Heroje, ki to niso bili, smo morali slaviti.

Nadalje, še ena okoliščina našo prestolnico še vedno krasijo spomeniki zločincev, drugače jih, glede na pisne dokumente in njihove lastne izjave ne moremo imenovati, na vse to pa nam, ki sočustvujemo s prizadetimi ali pa z njihovimi potomci, prepove oblast, spomin in obeležje, ki si ga absolutno zaslužijo. EU je obsodila vse totalitarizme, če me spomin ne vara, še ena podrobnost: lansko leto, v dneh, ko smo priredili to pietetno prireditev, je v Unionski dvorani potekala mednarodna konferenca o genocidu. Niti besede o slovenskem genocidu. Še več, organizatorje smo prosili, če smemo povabiti povabljene na to konferenco in to je bila mednarodna družba, na našo slovesnost, ker sem človek, ker smo ljudje in nismo dobili tega dovoljenja, torej, kam plovemo.

Za zaključek samo še to, naša civilna iniciativa se za to podpisuje pod skupno peticijo, ki odločno zahteva nemudoma spremenjen odnos do lastnega naroda. Žrtve potrebujejo naš spomin. Povzročitelji pa bi skoraj rekla, da zdravnika. Hvala.