Najlepša hvala za besedo in za povabilo k tej seji. Hvala za obravnavo našega apela.

Za uvod naj poudarim to, da po našem razumevanju res ne obstaja nobena, skoraj nobena stvar, ki bi bila tako malo ideološka ali tako zelo neideološka, kakor je smrt osebe in dolžno spoštovanje, ki gre pokojni osebi. To so res stvari, ki so popolnoma zunaj vsake ideologije, so pa del najbolj bazičnega humanega profila življenja, del najbolj temeljnih norm civilizacije. Na te norme se tudi v našem društvu Nova slovenska zaveza pa tudi mnogo širše, sklicujemo kot na osnovni okvir, v katerem poteka razprava o pokojnih žrtvah komunistične revolucije. Tista nekako v nebo vpijoča resnica, ki se pred katero lahko samo umolknemo in ne moremo proti njej izreči ničesar, ampak jo moramo videti in prepoznati, je, da nad državo Slovenijo stoji strašno breme hudih zločinov zoper človečnost in vojnih zločinov, storjenih v času druge svetovne vojne v okviru komunistične revolucije in potem v povojnih pobojih in da je ta strašen zločin huda teža, ki sega v našo sedanjost nerazrešena. Nerazrešena zaradi tega, ker v obči kulturni zavesti Slovencev, v javni zavesti Slovencev ni primerno spoznana in obžalovana tako kakor so v evropskih narodih, ki jih bremeni breme nacizma ali fašizma, obžalovali to zlo v njihovi zgodovini vsi, vseh poklicev, vseh starosti, Tako bi preprosto morali tudi Slovenci priti do obžalovanja, da v naši zgodovini stoji strašno breme. 700. In več morišč in s tem povezanih zločinov in do tega obžalovanja, da to imamo nad sabo, priti vsi, mali in veliki, vseh poklicev, vseh izobrazb. Do tega, kako do tega priti, tukaj vidimo najbolj nujne korake, ki so kot naši predlogi v tem apelu nanizani, eno je gotovo to, da se moramo spominjati teh pokojnih oseb, ki so v velikanski večini bili res domoljubi in pošteni Slovenci, ki so izhajali iz klasične evropske krščanske in slovenske omike, tiste omike, s katero smo Slovenci v zgodovini stali in obstali. V zelo veliki večini so to bili takšni zvesti in pošteni ljudje, in si tem bolj zaslužijo za to spomin in pietetno pozornost kot žrtve. To izražamo potem z raznimi slovesnostmi in spominskimi nameni, obeležji, ampak zelo bistveno pa je, da je to, bi rekli kulturno in duhovno spominjanje teh pokojnih oseb dopolnjeno s tem, kar mora in lahko stori samo država, to pa je, da jih sprejme v svoje uradne evidence, da so te osebe sploh obstajale, in da izda o njih ustrezne mrliške listine. O tem smo se pogovarjali že v preteklosti s predstavniki Ministrstva za notranje zadeve oziroma sprejeli njihova pojasnila lansko leto na podobni seji, to je bilo korektno predstavljeno. Vendar moramo opozoriti, takrat je bilo že rečeno, češ, saj imajo civilna društva, kakor je društvo Nova slovenska zaveza, možnost da izrazijo pravni interes in vložijo zahtevo za izdajo mrliških listin. Ponavljamo svoje stališče, da tega eno civilno društvo ne samo ne more storiti, za 15000 ali morda celo 20000 ali neznano število žrtev, je to nemogoče. Ampak ne gre samo za to, da je to praktično za eno društvo neizvedljivo, gre bolj za to, za načelno stališče, da urejanje tako temeljnih stvari, kot so izkazi in uradne evidence o mrtvih po drugi svetovni vojni in po revoluciji ne more biti stvar civilne družbe, sploh pa ne svojcev, ampak bi morala biti enotna in sistematično urejena naloga države. Zato od tod tisti naš apel v 1. točki, da bi se kompetentna državna telesa vrnila k tej nalogi izdajanja mrliških listin. To je seveda povezano potem z dostopnostjo že obstoječe baze žrtev druge svetovne vojne pripravljene na Inštitutu za novejšo zgodovino. Vendar poznamo pač problematiko in ne bom zdaj tega vsega omenjal, da je pač ta baza deloma, recimo temu, deloma dostopna, nekatere kategorije podatkov iz nje pa niso dostopne, na primer povzročitelj smrti, kar je čisto bistven podatek. To sploh ni javnosti dostopno. Skratka to je 11 segment, drug je pa gotovo ta, da mora država Slovenija v nekem trenutku, ki upam, da ni oddaljen v neko nedogledno prihodnost, priti do tega, da bo zelo zločinov revolucije zavrgla, odklonila, izločila iz pojma iz območja sprejemljivega in s tem vsaj v pravnem smislu s predpostavko nedolžnosti sprejela te žrtve, ki niso bile nikoli sojene v slovensko narodno občestvo. In to je tisti širši okvir, ki bi tudi v polni meri pripravil pravi okvir oziroma pravi vrednostno perspektivo na to, da se žrtve, ekshumirane iz brezen povojnih pobojev, dostojno pokoplje, kajti pokopati jih s tem, da so to osebe, osumljene takšnih in drugačnih nečastnih dejanj zoper Slovenijo, bi ne prispevalo bistveno k pomiritvi, sožitju, miru. Mir je lahko predvsem sad pravičnosti in resnice, in menim, da Slovenija nujno mora do tega priti. Hvala.