Hvala lepa za besedo.

Zakonodajno-pravna služba je predlog zakona preučila z vidika njegove skladnosti z ustavo, pravnim sistemom in zakonodajno tehničnega vidika ter pripravila pisno mnenje. V njem je najprej predstavila, kaj zahtevajo od zakonodajalca relevantne odločbe Ustavnega sodišča. V zvezi s to temo sta relevantni dve odločbi, prva glede ZBAN-1L in drugam s katero je bil razveljavljen Zakon o postopku sodnega in izvensodnega varstva nekdanjih imetnikov kvalificiranih obveznosti bank. K predlogu zakona je ZPS podala številne pripombe z vidika skladnosti z Ustavo, zlasti z vidika načela učinkovitosti sodnega varstva, ki ga mora zakonodajalec urediti, da bo izpolnil svojo obveznost, da ustvari učinkovito odškodninsko sodno varstvo v zvezi z izbrisom kvalificiranih obveznosti bank, ki jih ne bom posebej povzemala, ker so bili k predlogu zakona vloženi amandmaji koalicijskih poslanskih skupin ter pojasnila Ministrstva za finance. Ti amandmaji so oblikovani kot odziv na mnenje ZPS in gredo v smeri odprave pripomb, vendar je ob tem ostalo nekaj vprašanj, ki terjajo poseben odziv oziroma opozorila z vidika naših nalog. V okviru splošnih pripomb je ZPS opozorila tudi na to, da je Banka Slovenije po predlagani ureditvi tožena stranka, vendar hkrati ni dejanska zavezanka za plačilo odškodnine, pri čemer je Ustavno sodišče izrazilo pomisleke, da bi Banka Slovenije ostala zgolj pravni, ne pa dejanski zavezanec za plačilo odškodnine. In opozorilo na problematične posledice morebitnega razcepa dejanske in pravne zavezanosti za plačilo odškodnin, in sicer, da se s tem odpirajo nekateri pomisleki z vidika smiselnosti oziroma smotrnosti tovrstne ureditve, ki bi bila pod vprašajem zaradi verjetnosti skrbnega pravdanja Banke Slovenije, ki ne bi nosila, ker jih ne sme, škodljivih posledic zmage nekdanjih imetnikov v odškodninskih sporih. ZPS opozarja, da je bila tako po razveljavljenem zakonu kot po predlogu zakona Republika Slovenija stranski intervenient pridružena Banki Slovenije kot toženi stranki. Zakonodajno gradivo in tudi pojasnila Ministrstva za finance se do navedenega opozorila Ustavnega sodišča, torej zakaj Banka Slovenije ostaja pravni zavezanec za plačilo odškodnine, ne opredeljujejo tako, da ni podano stališče predlagatelja zakona do problematičnosti tega razcepa.

K 5. členu, ki v postopku s kolektivno tožbo določa subsidiarno in smiselno uporabo zakona, ki ureja kolektivne tožbe, ni podan amandma, ampak zgolj pojasnilo, ki ne odgovarja v celoti na podano pripombo, obenem pa govori o interventni naravi zakona. Predlog zakona po oceni ZPS ni interventne narave, ampak pomeni ureditev sodnega varstva v posebej določenih primerih. Zato bi bilo treba izpostaviti tisto specifiko oziroma zasnovo, ki bo smiselno in neposredno uporabo zakona o kolektivnih tožbah sploh omogočala. Torej, da bo sodišču omogočila ugotovitev, kje in v kolikšnem obsegu je ureditev nepopolna. In da nepopolnost vsebinsko napolni na temelju pravnih pravil in načel, ki jih je izoblikoval zakonodajalec.

Glede amandmajev, ki se nanašajo na virtualno podatkovno sobo, torej na amandmaje, vložene od 8. do 22. člena, je treba opozoriti, da amandma k 13. členu po oceni ZPS neprimerno rešuje pravno varstvo v zvezi z 9. in 13. točko 10. člena, torej za pooblaščenca iz 1. do 6. in 13. točke 10. člena in za pravno osebo zasebnega prava, ki lahko vloži kolektivno odškodninsko varstvo na podlagi tega zakona, saj te osebe ne morejo zahtevati sodnega varstva s tožbo iz prvega odstavka 27. člena, ki je namenjena zgolj nekdanjim imetnikom kvalificiranih obveznosti bank. Prav tako ni jasno, zakaj je 9. točka vključena v drugi odstavek tega člena, prvega pa ne. Zaradi amandmaja k 19. členu, ki črta peti odstavek, pa je treba uskladiti tudi 10. točko, prvo in četrto alinejo četrtega odstavka 19. člena, ki se sklicujeta na črtan peti odstavek. Z vidika opredelitve predhodnega mnenja kot dokaza z izvedencem v sodnih postopkih je treba tudi po vloženih amandmajih opozoriti, da predlagana ureditev predhodnega mnenja odstopa od sistemske ureditve dokazovanja z izvedencem iz Zakona o pravdnem postopku, in sicer glede vsebine predhodnega mnenja, načina imenovanja članov odbora ter načina podaje njihovega mnenja. Ti odstopi pa so hkrati lahko tudi sporni z vidika jamstev poštenega sojenja, ki izhajajo iz 22. in 23. člena Ustave. Vsebina predhodnega mnenja je bistvena, je v bistvenem identična ugotavljanju temelja pravice do povrnitve škode po tem zakonu, s čimer je odboru prepuščeno ugotavljanje dejanskega stanja in uporabe materialnega prava kot bistvenih elementov sojenja, kar je sporno z vidika pravice do sodnega varstva. Z vidika načela kontradiktornosti se zastavlja vprašanje, ali zasnova odbora kot kolektivnega izvedenskega telesa omogoča izražanje mnenj in zaslišanja posameznih članov odbora ter njihovega soočenja. Vprašljiva pa je tudi možnost uveljavljanja izločitvenih razlogov glede članov odbora, ker bo predhodno mnenje izdelano že pred začetkom sodnega postopka, pri čemer v času imenovanja odbora stranke postopka še niso opredeljene.

V zvezi s poravnalno shemo je ZPS v mnenju opozorila na načelo legalitete, iz katerega med drugim izhaja, da se morajo zakonski predpisi temeljiti na dovolj določni vsebinski podlagi v zakonu. Zakonsko pooblastilo iz 26. člena predloga zakona je preširoko in omogoča izvirno urejanje vsebine, ki bi morala biti določneje urejena že v zakonu. Poravnalna shema predstavlja ureditev pravice do pridobitve odškodnine iz sredstev državnega proračuna na poenostavljen način, brez sodnega postopka. Bistvene sestavine te pravice, ki opredeljujejo položaj upravičenca, kot so višina, način oziroma roki izplačil in postopek oziroma način ugotavljanja upravičencev, bi morali biti jasno in dovolj izčrpno določeni že v zakonu. S predlaganimi amandmaji je sicer določneje opredeljena višina povrnitve škode vključno z obrestmi, določba pa je še vedno pomanjkljiva glede rokov in načina izplačila ter pristojnosti in postopka za ugotavljanje upravičencev.

Izmed pripomb, ki z amandmaji niso bile upoštevane, je treba izpostaviti še pripombo k 43. členu, ki ureja povrnitev izplačanih denarnih sredstev v postopku Republike Slovenije zoper Banko Slovenije, pri čemer naj bi način in dobo izplačila zneska te uredili s posebno pogodbo, ki naj bi obsegala takšno dinamiko izplačil, da vrednost splošnih rezerv Banke Slovenije v nobenem trenutku ne bo nižja od enega procenta njene bilančne vsote. Ta določba ne ovira Republike Slovenije, da zahteva prisilno izvršitev obveznosti Banke Slovenije po izdani pravnomočni sodbi, če pogodba ne bo sklenjena. Za sklenitev pogodbe je namreč potrebno soglasje obeh pogodbenih strank. Ni določeno, na kakšen način naj bi se ob morebitni izvršbi upoštevalo načelo samostojnosti oziroma neodvisnosti centralne banke, kot je obrazloženo v odločbi Ustavnega sodišča. Hvala.