Spoštovani gospod predsednik, ekscelence, drugi visoki gostje, kolegice in kolegi! Dan ali čas, ko je bila zasnovana Evropska unija je bil zgodovinski dan, zgodovinski čas, to je bil, to je bila odločitev, ki je generacijam Evropejcev v desetletjih, ki so sledila, prinesel veliko dobrega, mir, blaginjo - nekaj, na kar smo tisti, ki v Evropski uniji takrat še nismo bili, gledali z veliko zavistjo pa tudi z velikim poželenjem. Zdaj Slovenci smo v Evropski uniji videli ali pa si želeli vse tisto, si od nje želeli vse tisto, kar smo v nekdanji Jugoslaviji pogrešali. A temeljni korak, ki je omogočil, da smo Slovenci na plebiscitu z velikansko večino izglasovali vstop v Evropsko unijo, z nekoliko manjšo večino tudi vstop v Nato, je bila slovenska osamosvojitev. Zdaj brez tega, da bi Slovenija postala samostojna država, ne prvega ne drugega koraka ne bi mogli narediti. Bili so takrat glasovi, češ treba je počakati še ostale, Jugoslavija bo šla cela v Evropsko unijo in v Nato. Zdaj, če pogledamo na velik del nekdanje Jugoslavije, ki še vedno ni ne v Evropski uniji ne v Natu, vidimo, kako so bila ta pričakovanja zgrešena in nas lahko samo veseli, da niso bila večinsko podprta. In Slovenija je na, zaradi vseh teh razlogov na Evropsko unijo gledala zelo idealizirano. Pred 20 leti so bile naše predstave v Evropski uniji predstave o nečem, kjer je že vse urejeno, kamor samo vstopiš in potem sprejmeš evropske standarde, vse teče samo po sebi, pravzaprav se ni treba za nič več potruditi. Drugi mislijo namesto tebe, vse je to utečeno - pač tak je bil idealen pogled od zunaj. In ta idealen pogled je vztrajal dolgo časa, ta idealističen pogled je vztrajal dolgo časa. Spomnim se našega šoka nekaj let kasneje, ko je bila pogodba za ustavo o Evropi zavrnjena na referendumih v Franciji in na Nizozemskem. Nismo verjeli, da je to sploh možno, ker smo videli pred sabo še vedno zelo idealno sliko. Slovenija je prvič predsedovala Svetu Evropske unije in Evropskemu svetu kot prva nova država članica v času, ko je Evropa po tej širitvi živela še tako imenovano zlato dobo, ko smo se pogovarjali na institucijah Evropske unije o tem, kako bo Evropska unija zdaj ko se je razširila, postala močna, ko dosega praktično pol milijarde prebivalstva z vrhunskim GDP-jem, razvito znanostjo, urejenimi sistemi, demokracijo in tako naprej, kako bo v teh pogojih močna Evropska unija oblikovala globalni svet, odločilno vplivala na standarde, ki se bodo sprejemali drugod, skratka to je bil čas, ko ne samo tisti, ki smo na novo prišli v Evropsko unijo, ampak tudi tisti, ki so ta duh širitve, ki je, ta duh, ki je zajel Evropo po tej veliki širitvi, vzeli kot neko novo dobo, ki omogoča Evropi dosežke, kakršnih še nikoli prej ni bilo na vidiku ali v okviru možnosti. No, potem je v ta idealen čas udarila gospodarska in finančna kriza. Najprej tisto razočaranje glede nesprejetja pogodbe, ustavne pogodbe za Evropo. To smo nekako prebrodili z Lizbonsko pogodbo; v času slovenskega predsedovanja smo šteli države, ki so že to pogodbo ratificirale, opogumljali tiste, ki še tega še niso naredili in smo nekako verjeli, da smo naredili popravni izpit, ampak to še vedno pesimistično obdobje je udarila gospodarska in finančna kriza in tukaj so se pač pokazale prve večje pomanjkljivosti v tej zgradbi in lotevanje krpanja lukenj. In tisto gospodarsko okrevanje je trajalo dolgo časa in potem so si te krize pravzaprav sledile ena drugi; zelo malo je bilo mirne plovbe v teh obdobjih po letu 2008, po letu 2009. Doživeli smo tudi strateški udarec z odhodom Velike Britanije iz Evropske unije z brexitom, do takrat se je Evropska unija samo širila, potem se je skrčila za eno zelo veliko državo za jedrsko silo, stalno članico varnostnega sveta, še prej smo se soočili z veliko migrantsko krizo in nato s covidom in z rusko agresijo na Ukrajino. Zdaj, če gledamo na tista vmesna obdobja, zdaj ko je bila plovba mirna in jih seštejemo, komaj pridemo do tistih prvih štirih let, ki so sledila obliki mirne plovbe po širitvi Evropske unije. Veliko izzivov je bilo in zdaj, ko po 20. letih slovenskega članstva v Evropski uniji ocenjujemo ta čas, lahko gledamo na ta čas kot na kozarec, ki je napol poln ali pa ki je napol prazen. Zdaj, mnoge težave so bile bistveno bolje rešene zaradi tega, ker je evropska unija stopila skupaj, ko je po prvi zmedi, kot recimo ob nastopu pandemije, ob udarcu pandemije Evropska unija poskrbela za to, da je bila cena, ki smo jo Evropejci plačali za pandemijo, za virus covid 19, bistveno nižja, kot če bi se vsak spopadal sam s to globalno grožnjo. Tudi ekonomsko okrevanje je bilo po odločitvah, ki so bile sprejete in so bile drugačne kot tiste v času po finančni in gospodarski krizi, tudi gospodarsko okrevanje je bilo hitro, Slovenija je ta čas tudi zelo dobro izkoristila in večina Evropske unije je izjemno hitro okrevala po tem udarcu, ki ga je prispevala pandemija, bistveno hitreje kot po tisti prvi gospodarsko-finančni krizi, ki je sledila, ki je sledila takoj po zlati dobi širitve in načrtih, kako bo Evropska unija pravzaprav vodila svet. Zdaj po 20 letih lahko tudi ocenjujemo zdaj, kako je Slovenija kot nova država članica izkoristila ti dve desetletji. Verjetno ne glede na vse te krize, ki sem jih omenjal, daleč najbolj ugodnega zunanjega okolja za razvoj slovenskega naroda. Tudi tukaj lahko rečemo, da je bil, da je lahko kozarec napol poln ali pa na pol prazen, odvisno s katere strani zadevo gledamo. Zdaj, kakšna je moja ocena, bom povedal na koncu. Če pogledamo zgolj statistiko, vidimo da je Slovenija v teh 20 letih dohitela nekatere države, ki so že prej vstopile v Evropsko unijo in ta čas niso ravno najbolje izkoristile ali pa so se razvijale počasneje od nas in tukaj vidimo, da so nekateri naši potenciali bili izkoriščeni. In potem pa vidimo tudi države, ki so vstopile v Evropsko unijo hkrati z nami, ki so bile po recimo po kupni moči na prebivalca daleč za nami pred 20. leti, zdaj pa so nekje tukaj, kot je Slovenija ali pa mislim, da je ena celo pred nami, to pa pomeni, da so bile možnosti večje, možnosti večje, kot smo jih bili sposobni izkoristiti in mislim, da nas po teh 20. letih čaka tudi samo spraševanje, zakaj te možnosti nismo izkoristili in zakaj se v tem času Slovenija ni bila sposobna dihati z obema kriloma pljuč, zato da bi bili danes tam, kjer bi dejansko po potencialih, ki jih imamo in glede na relativno ugodno zunanje okolje lahko bili. Zdaj, nekaj je o tem že prej povedal profesor doktor Ernest Petrič, težko bi to opisal bolje, in tudi to ni priložnost, da govorimo o tem, ampak to samo spraševanje nas čaka. 20 let po vstopu Slovenije in še nekaterih drugih držav v Evropsko unijo, mislim, da nihče od teh tako imenovanih novih članic Evropske unije več ne idealizira. Kar si lahko obarvamo tako ali drugače, ampak dejstvo je, da je ena od posledic tega, da se Evropske unije več ne idealizira tudi to, da smo tisti, ki smo v Evropsko unijo stopili pred 20. leti, zdaj bolj pripravljeni nositi odgovornost za razvoj celotne Evropske unije. Pred 20 leti, kot že rečeno in to ne govorim samo iz lastnih izkušenj, pač, imel sem veliko stikov s kolegi voditelji iz držav, ki so z nami stopile v to evropsko družino, da to pričakovanje, da greš nekam, kjer je že vse urejeno, kjer pač praktično ne bo treba kaj veliko prispevati k temu, da bodo temeljne stvari funkcionirale, to pričakovanje je bilo takrat splošno. Zdaj tega ni več. S tem prihaja tudi samozavedanje po večji odgovornosti. Dejstvo je, da ima Slovenija kot, bom rekel, ne največja država članica Evropske unije mnoge pristojnosti, kot jih imajo tudi največje članice Evropske unije in mora biti pripravljena v skladu s tem prevzemat tudi odgovornost ne samo zase, ne samo za to, kako se mi počutimo v Evropski uniji, ampak tudi zato, kako lahko s skupnimi močmi iz Evropske unije še naprej gradimo nekaj, kar je bila osnovna zamisel ustanovnih očetov Evropske unije. Vsaj nek prostor miru in blaginje, ki bo Evropejce varoval pred zunanjo nevarnostjo in jim hkrati omogočal, da razvijejo svoje potenciale tako kot posamezniki, pa tudi kot suvereni narodi, ki so v tej Evropski uniji združeni prostovoljno.

Prej je doktor Petrič zelo lepo opisal nevaren čas, ki je pred nami. Lahko bi k tem podatkom, ki jih je on navedel, dodal še nekatere druge, ampak dejstvo je, da bo naslednjih pet let naslednji mandat evropskih institucij, v katerem bodo volivci držav članic odločali v začetku junija, čas, ki je verjetno enako poln izzivov kot tisti čas, ko je bila Evropska unija ustanovljena. Pa mogoče celo čas, ki je bolj nevaren, kot je bil takrat, ali pa mogoče bolje rečeno, ki je manj predvidljiv, kot je bil takrat v času blokovske delitve, ko so bile nekatere stvari pač bolj predvidljive v ozračju hladne vojne, kot pa so danes. Zaradi tega se mora, po mojem mnenju, Evropska unija v tem času osredotočiti na ključne stvari. Kar nekaj teh je. Opustiti razprave o tem, kako bi v evropske pogodbe dodali stvari, o katerih ni soglasja in izgublja čas v zvezi s tem. Zagotovo pa se je potrebno koncentrirati na vprašanje varnosti in na vprašanje širitve. Obe vprašanji sta pa med seboj tesno povezani. Kakšnih deset let je bilo vprašanje širitve odloženo v predale. Obveljalo je veljalo večinsko prepričanje, da najprej je treba Evropsko unijo poglobiti, reformirati institucije, jih narediti bolj učinkovite in šele potem iti na širitev. Ampak ta čas, zdaj, ko gledamo nazaj, je seveda dokazal, da če se ne širi Evropska unija kot prostor miru in blaginje, se širi nekdo drug. In širitev tega drugega ne prinaša večje varnosti in, bom rekel, večjih garancij za stabilnost in blaginjo evropskemu kontinentu. In zdaj to spoznanje prevladalo danes, recimo temu, večinsko v Evropski uniji. In to je velik izziv, na katerega bodo morale odgovarjati tako države članice, kjer je potrebno soglasje, kot tudi vse evropske institucije v naslednjem petletnem mandatu.

Kar se tiče pa nas, Slovencev, ki pa zdaj obhajamo 20. obletnico, pa je pred nami čas, ko je potrebno opustiti vse idealne predstave o tem, kako bodo drugi poskrbeli zate, prevzeti odgovornost, ki jo prinaša članstvo v velikih mednarodnih organizacijah in tudi v Evropski uniji, ki je unikaten projekt pravzaprav, v nekem smislu nek božji čudež, kjer veliko število držav pri zelo različnih stališčih na koncu vendarle običajno doseže dogovor in kompromis in se gre lahko naprej, ampak tukaj morajo vsi členi dodajati dodano vrednost in nositi svojo, svoj del odgovornosti. Slovence nas čaka tudi sámo spraševanje, kako naslednjih 20 let v znanem okolju, ki je najbolj ugodno za naš narod kot je bilo kadarkoli doslej v svoji zgodovini, bolje izkoristiti kot smo izkoristili vse te prednosti skupnega trga, odprtega prostora, se vrniti včasih nazaj v tiste trenutke, ko smo se res kot skupnost zavedali, kakšne možnosti prinaša evropska, Evropska unija. Mislim, da tukaj v dvorani ni nikogar, ki je bil tudi takrat zraven na teh prireditvah, ko smo vstopali v Evropsko unijo, ki ne bi čutil nekega čustvenega zanosa, in tudi nekateri, ki ste bili zraven, ko je Slovenija vstopala v Schengen in smo dvignili zapornico na Škofijah, ko so bile odpravljene notranje meje, ko so ljudje jokali, ko smo tam poslušali mnoge naše rojake z druge strani meje, ki so prvič prišli nekako prosto, prosto čez, in se ob teh spominih pač malo bolj zavedate odgovornosti, ki jo imamo za to, da vse te vrednote ohranimo, a ne, zdaj, ko se spet postavljajo meje ali pa obnavljajo tako ali drugače, s takšnimi ali drugačnimi nazivi notranje meje znotraj schengenskega prostora. In se seveda vprašati tudi po svoji krivdi za to, da se to, da se to dogaja. Imamo vse inštrumente, tako nacionalne kot skupne, da se na te stvari reagira drugače in da ni treba delati korakov nazaj, še posebej ne tam, kjer smo vsi korake naprej dojeli kot nekaj dobrega, kot nekaj, kar je vredno ohranjati in braniti.

No, in naj zaključim s tem, da si želim, da bo Slovenija pa hkrati tudi vse ostale države, ki so že članice Evropske unije, pa tudi tiste, ki čakajo v čakalnici ob naslednji okrogli obletnici, bom rekel, še z večjim veseljem obhajala obstoj Evropske unije, se veselila novih širitev, ki naj predstavljajo strateško širitev prostora miru in blaginje v Evropi. Hvala lepa.