Hvala lepa, gospod predsednik, hvala lepa za vabilo. Zelo sem počaščen s tem vabilom. Zlasti zadnje čase, in naj mi bo oproščeno, da tole rečem, ko se včasih s kakšnim novinarjem zmenim za kakšen nastop, pa mi potem reče, da od vodstva tistega medija to ni zaželeno. Sem se že bal, da mi boste tudi vi preklical povabilo. Ampak nič za to, zelo vesel sem, da sem tukaj.

Velik dan je to, ko se spominjamo teh dogodkov. Vesel sem tudi zato, ker vidim tu številne obraze, s katerimi sem imel čast v preteklosti sodelovati, ko smo se nekako trudili za to državo in iz nje je res nekaj nastalo. Država je tu pred nami, problemi so, ampak država je tu, naša, slovenska država in v naših rokah je, kakšna ona je in kakšna ona bo. In o teh rečeh mislim takole ne vezano reči, reči par besed, pri čemer se bom trudil, da ne bom nobenega posebej hvalil in tudi nobenega kritiziral, ker navsezadnje je ta naša država naša skupna stvar, skupaj odgovarjamo zanjo in vsi smo na nek način odgovorni za to, kakšna je in kakšna naj bi v bodoče bila.

S tem dogodkom, s sprejemom v Evropsko unijo, ki ga jaz povezujem, in to se mi zdi logično, tudi s sprejemom v Nato in že pred tem v Združene narode, je Slovenija pravzaprav zaključila neko dolgo potovanje, ki se je začelo pred kakšnih 1500 leti, ko smo s tem, tako kot opisuje Prešeren v svojem Krstu, zgodbo, pripovedko, ko je Bogomila - gospe ste lahko ponosne zaradi tega - pregovorila, pregovorila Črtomirja, da je sprejel krščansko vero. S tem je stopila za Slovenijo takrat v zahodni svet, od takrat smo del zahodnega sveta in ko smo zdaj vstopili v EU in v Nato smo to na nek način dokončno definitivno potrdili. Postali smo suverena država, nacionalna država, slovenska pa vseh tistih ljudi, ki pri nas živijo. Na to moramo biti vedno pozorni. In ta naša država je danes enakopravna članica svetovne skupnosti in enakopravna članica evropskih povezav in transatlantske povezanosti v varnostnem smislu. S tem smo, si upam trditi, uresničili naš bistveni nacionalni interes. V teoriji zunanje politike, s čimer se ukvarjam že kakšnih 60 let, in mednarodnih odnosov je nesporna postavka, da je bistvo vsakega nacionalnega interesa zagotovitev varnosti in blagostanja. Tisto, kar zagotavlja varnost in blagostanje, je bistvo nacionalnega interesa. Včasih se to še nekoliko bolj konkretizira; kakšno besedo, kar se tiče Slovenije, bom tudi še rekel. Gotovo je naš vstop v Evropsko unijo pomemben element našega blagostanja; tu imamo zagotovljene povezave, razne oblike sodelovanja od gospodarstva in tako naprej, delimo skupne vrednote. To je gotovo pomembna točka zagotovitve našega nacionalnega interesa. Podobno velja glede varnosti za Evropsko unijo do neke mere tudi, predvsem pa za Nato. Nato je zagotovilo naše varnosti. In zdaj tule rečem par besed, ki mogoče, ki mogoče niso znane. Jaz sem precej v letih, dobro se spominjam tistih časov, prijatelje sem imel, ki so nas branili pred tveganji z vzhoda v času informbiroja. Odlične prijatelje sem imel, malo starejši od mene, ki so takrat, ko so padali naši graničarji na mejah, ko smo bili žrtev sovjetske blokade in tako naprej, vodili naš odpor. Takrat se je zgodila neka pomembna stvar Jaz sem iz Bleda. V tistem času je bil sklenjen nek sporazum, Blejski pakt, Blejski dogovor, začetek 50. let, s katerim je takratna Jugoslavija sklenila obrambno zavezništvo z Grčijo in Turčijo - pazite, ti dve sta bili pa v Natu. Takrat smo nekako nekateri malo kislo gledali iz tega ali drugega razloga, Natom nam je bil malo odveč, ampak jaz sem danes vedno bolj prepričan, da če ne bi takrat stopili v to povezavo, ki je de facto pomenila tudi vstop skozi zadnja vrata v Nato, in ko je še, kaj naj rečem, hvala bogu, obstajal nuklearni monopol Združenih držav Amerike, začetek 50 let, bi mogoče mi bili v času informbiroja izpostavljeni agresiji naših recimo prijateljev iz vzhoda. Nismo bili. Mnogi so se takrat spraševali, kako da do tega ni prišlo, po moji oceni, profesorske ocene po navadi ne držijo, ampak kljub temu si jo dovolim, je bilo to tudi zato, ker smo sklenili ta blejski pakt, Blejski sporazum. Glejte, ko govorim o tem, nobene intervencije, ne Sovjetske zveze ne ruske federacije doslej ni bilo preko meja Nato, nobene. Številne so bile na Češko osem,1968, 199, na Madžarsko, 1956, te se dobro spominjam, takrat sem bil študent in to nas je zelo zrevoltiralo. Takrat sprva nismo razumeli, kako pravzaprav glavna socialistična država si dovoli to, da neko drugo državo, majhno, obračuna z nasiljem, s tanki zato, ker je ta mislila malo po svoje. No, naj se na tej točki, kar se tega tiče, ustavim. EU nato Združeni narodi, to je tisto kar nas je naredilo državo v pravnem polnem pomenu te besede. Lahko smo na to ponosni in mislim, da lahko rečem tudi vam, lahko smo vsi ponosni, da živimo v tem času, ko je naš narod te veličastne cilje dosegel. Dolgo smo čakali, davno nekoč se je začela zgodba, protestantizem je prispeval, Vodnikov krog je prispeval in tako naprej, taborsko gibanje je prispevalo, da ne govorim kasneje, marsikaj je prispevalo. Včasih se prepiramo o tem, kaj je in kaj ni, ti prepiri so malce odveč, ampak ta veliki proces vstopanja slovenskega naroda na mednarodni oder se je s tem dejansko končal. Tu smo del zahoda. Zakaj to poudarjam? Če gledamo civilizacije v svetu, jaz boljše od zahodne civilizacije zaenkrat ne poznam. Mogoče je nekje na obzorju, bodoča, ampak toliko svobode, toliko socialne pravičnosti, toliko zagotovitve človekovih pravic, toliko materialnega blagostanja, toliko znanja in tako naprej, toliko možnosti, da človek uresniči samega sebe, kot je v zahodnem svetu. Veliko sem živel, delal v številnih državah, od Etiopije in Kolumbije, Indije, Nepala in tako naprej, Iraka, kot jo nudi ta zahodna civilizacija, je ni. In v naših rokah je zdaj tudi to, da prispevamo, da bo ta civilizacija obstala, se ohranila, se razvijala še naprej za dobrobit naših ljudi. Zdaj vprašanje, ki se zastavlja, je tudi naslednje. Mi smo uspeli, vstopili smo v EU in Nato, EU predvsem, to danes slavimo. Bili smo najboljša kandidatka, / nerazumljivo/ tega se dobro spominjam, na teh stvareh sem deloval, boljše kandidatke takrat v Sloveniji ni bilo. To so vsi tudi povedali. To je bilo nesporno. Zakaj? Prvič, bili smo nekako najbolj razviti, drugič pa z našim osamosvojitvenim naporom smo pokazali dve, tri pomembne stvari, šli smo po ustavni pravni poti, šli smo s plebiscitom, šli smo z ustavno, s konceptom Ustave in tako naprej, držali smo se znotraj prava prava. To se je po svetu še kako cenilo in bili smo pripravljeni tudi na številne potrebne kompromise. Dobro se spominjam, kako smo takrat polemično razpravljali po brionskem dogovoru, ki so ga naši takratni mladi, drzni, podjetni, sposobni voditelji sprejeli, nekateri so mislili, da je ta kompromis bil odveč, tam ni bil potreben, pokazalo se je, da je prispeval k temu, da smo tako rekoč po mirni poti prišli do naše neodvisnosti. To se je v svetu še kako cenilo, in bili smo na nek način kooperativni, pripravljeni sodelovati, pripravljeni pomagati. Sposobni smo bili naše gospodarstvo popeljati iz jugoslovanskih okvirov v svetovne. Skratka, bili smo večkrat, se je reklo, mojster Schiller, moj mojster, učenec, najboljši. Zdaj se nam pa zastavlja vprašanje, in tu se počasi že bližam drugemu zaključnemu delu mojih razmišljanj, ali smo še tako uspešni? Ali smo še vedno pravzaprav nek vzor uspešnosti in tako naprej? Odgovor na to je lahko mešan, lahko pa je ali pa bolj legitimno pa je vprašanje, če mogoče nismo več tako uspešni kot smo bili takrat zdaj. O tem moram reči, gospe poslanke, poslanci, sem veliko razmišljal, veliko razmišljam. Sedaj na stara leta imam čas razmišljati in potem se poglabljam v določene stvari in iščem odgovore. Zakaj nismo, recimo, še bolj uspešni, kot smo? Moj prvi vtis je, da nekako nam manjka znanja. Nismo se učili voditi državo, ne znamo včasih voditi državo. Jaz sem nekako bil nekakšen minister, zelo mlad, zelo naiven v slovenskem izvršnem svetu, takrat med leti 67 in 72. Takrat sem se začel učiti, kako se državi streže. Že takrat sem ugotovil, da je to presneto komplicirana zadeva, da je treba veliko znati, da ni dovolj samo volja, ampak potrebno je tudi znanje. Takrat sem se večkrat spraševal, ko sem gledal okoli sebe, ko so nam nekatera podjetja zahajala v velike težave in ko sem se potem pogovarjal z direktorji, sem videl, da pravzaprav hočejo, pa ne znajo. In se mi zdi nekako, da je ena od naših velikih težav, da nimamo dovolj ljudi, ki so sposobni voditi razne podsisteme, voditi državo, našo Republiko Slovenijo. Pa še tiste, ki jih imamo, namesto da bi jih spodbujali, jih včasih zaviramo in celo prestrašimo, prišla bo nova vlada in tako naprej. Ne znamo negovati neko kulturo znanja, neko kulturo sposobnosti in tako naprej. To je eden od razlogov, da nam gre mogoče slabše, kot bi nam sicer šlo.

Poleg tega moram reči, da sem ugotavljal večkrat naš problem v zvezi, da idealiziramo, ideološko obravnavamo nekatere probleme, ki jih je treba obravnavati pragmatično. Naj rečem tu samo kot primer, naš odnos do tujih investicij določen čas srebrnine ne prodamo, pa smo pol na zadnje vso prodali. Ne vem pa, če smo jo dobro prodali. To je pragmatično vprašanje, kdaj se proda, komu se proda, pod kakšnimi pogoji se proda in tako naprej. Za nas je bilo to pogosto ideološko vprašanje. Jaz se spominjam ko sem, ko sem živel in delal v Indiji, v Madrasu, žerjavi v pristaniščih, s ponosom so mi jih Indijci poslali, Metalna Maribor. Pokazal iste, žerjavi so mi pokazali v Kalkuti, pokazali so mi te žerjave v New Orleansu v Ameriki, ko sem tam bil deset let kasneje. Škoda, da te tovarne pravzaprav tako rekoč, razen nekih ostankov. ni več. Tam, še bi lahko našteval. Z nekaj več znanja in manj ideoloških obremenitev, gospe in gospodje poslanci, bi marsikaj od tega lahko rešili in prav bi bilo, če bi to rešili, bolje bi bilo za nas. Veliko znanja je bilo tam, veliko sposobnosti, ampak to je šlo svojo pot.

Naslednje kar se mi zdi in kar je mogoče od vsega najbolj pomembno, nekako nismo dojeli in razumeli, malce nerodno je, da, to vam rečem, ki ste varuhi demokracije v tej državi, da nekako nismo demokracijo čisto dobro razumeli. Da nekako smo imeli težave in mislim, da jih še imamo, z razumevanjem tega, da je demokracija sobivanje v različnosti. Bistvo je poudarek na spoštovanju različnosti. Nas nekako različnost moti. Različnost bi morali razumeti kot pravzaprav možnost, da soočimo ideje, se pogovarjamo, dogovorimo, polemiziramo, nazadnje najdemo v soočanju argumentov najboljše rešitve. Za majhen narod, taki kot smo mi, je to še posebej, je to še posebej. Mi nekako to ne znamo, ne razumemo, da smo odgovorni, pozicija in opozicija. Ta, ki je malo bolj desno gleda, malo bolj levo gleda, kakorkoli že, ali pa tak, kamor sebe nekako prištevam, ki ga pravzaprav bolj malo briga, kako gleda desnica, kako gleda levica, zanima me kako jaz ocenjujem in kako jaz o stvari mislim, mogoče grem s kom, komu s tem na živce, ampak treba je iskati pravzaprav poti do dialoga, do medsebojnega razumevanja, do soočenja argumentov. Malo sem že dolgovezen, zato bom preskočil na sodobni svet, še o tem bom rekel par besed.

Sodobni svet se strahotno spreminja. Mi smo po letu, tam 1989, padec berlinskega zidu, ko je nastopilo obdobje nestabilnosti, razpadla Jugoslavija, Sovjetska zveza in tako naprej, velika tveganja so takrat, spremenilo se je na nek način ravnotežje moči. Prej je bilo bilateralno, dve super sili, zdaj od takrat je nekoliko drugače, ampak k sreči smo iz tega turbulentnega obdobja izšli brez velikega konflikta. Celo več kot to, mnogi so upali, sam sem bil med njimi, da smo na poti v nek bolj usklajen svet, demokratičen, da bodo protislovja, tveganja, celo tveganja z nuklearnim konfliktom mimo. Žal ni tako. Včeraj sem bral, gospod Putin je povedal, da je dal ukaz, vaje ruskih nuklearnih sil ob Ukrajini. Vaje. Vaje so kdo ve pod kam. Svet je postal zelo zahteven, zelo turbulenten, ravnotežje moči se je spremenilo in iz teorije mednarodnih odnosov in zunanje politike izhaja, kadar se spremeni ravnotežje moči, nastane turbulenten čas. Nove sile skušajo, da se mednarodni red njim prilagodi, stare skušajo ohraniti tisto, kar je. V zgodovini je po navadi prišlo do velike vojne v preteklosti. Leta 1989 ni prišlo do velike vojne, ko se nekako zrušil sistem iz leta 1945. Upajmo, da bo tudi zdaj tako. Zakaj to pravim? V teh časih, ki morda pridejo, ko ne vemo, kako bo šla Kitajska. 3 tisoč let je bila imperij, središče sveta, območja, kjer ona je. Bo šla tudi ona po poti multipolarnega ravnotežja moči? Bo imela neke ambicije po svoji hegemoniji? Če jih bo imela, bo to povzročilo kontra reakcije. Nekatere se že kažejo. Ne vem koliko vam je znana ta ideja kvat, četverica. ZDA, Indija, Japonska, Avstralija. Niso glasni, predvsem Indija je zelo obzirna, ampak zelo intenzivno se pogovarjajo na bazi skupnega interesa, kako se soočiti s kitajsko veliko močjo in morebitno kitajsko ambicijo po hegemoniji, po glavni besedi svet, kar v Pekingu pravzaprav niti ne skrivajo. Zdaj mi Slovenci, kadar bo, če bo, do kakšnih konfrontacij in vsega tega prišlo, bi bilo dobro, da smo zreli, da se takrat še posebej zavedamo, da je naša usoda v naših rokah, da to pa zahteva neko skupno odgovornost. Skupno odgovornost za to našo, za to našo državo. Takrat utegne biti to krucialnega, krucialnega pomena.

In zdaj vi, poslanke, poslanci glejte, pametno bi bilo razmišljati, kako bi zagotovili nekaj, kar bi moralo biti v naših razmerah majhne države tako rekoč samo po sebi umevno, da bi se o vseh res pomembnih dolgoročnih vprašanjih vodil med pozicijo in opozicijo nek dialog in skupaj iskali najboljše rešitve. Nobenemu ne bi padla krona z glave, narobe, bili bi na poti prvič, da razumemo, da lahko sodelujemo in drugič, da pravzaprav skupaj nosimo odgovornost in lahko z dialogom, razmislekom iščemo skupne rešitve. Morda bo kakšna misel v to smer našla plodna tla, da bomo počasi prekinili s tem, kar včasih poslušam in me ne naredi nič srečnega, narobe, z njimi se pa sploh ne bomo pogovarjali, s tem se pa sploh ne bomo pogovarjali, ti so pa tako ali tako nevredni, da se in tako naprej. To za moderno državo na civilizacijski ravni Republike Slovenije ni primerno. Hvala lepa. /Aplavz./