Hvala lepa, spoštovana predsedujoča za besedo.

Kolegice in kolegi, državljanke in državljani!

Tragikomedija, ki bi lahko rekli tudi politična igrača z delovnim naslovom "Dimna zavesa prehaja v zaključno fazo v prvem dejanju". Današnja izredna seja je namenjena odreditvi parlamentarne preiskave, ki jo je po takšnih in drugačnih tragikomičnih zapletih zahteval Državni svet na svoji 15. redni seji 20. marca letos.

Parlamentarna preiskava je pomemben ustavni inštitut vsake parlamentarne demokracije. Gre za enega od sredstev ustavnega varstva parlamentarne manjšine in za pomembno orodje v sistemu zavor in ravnovesij, ki ga je potrebno spoštovati, negovati, graditi. Nikakor pa ne zlorabljati. V našem parlamentarnem redu poznamo dva tipa parlamentarne preiskave, in sicer večinsko in manjšinsko. Danes je pred nami odreditev manjšinske preiskovalne komisije, ki jo lahko zahteva tretjina poslancev ali Državni svet. V konkretnem primeru gre za odreditev na podlagi zahteve Državnega sveta. Tako Ustava, kot tudi sam Zakon o parlamentarni preiskavi določata, da se parlamentarna preiskava odredi o zadevah javnega pomena. Izkazanosti javnega interesa za preiskavo je torej pogoj za ustavno dopustnost parlamentarne preiskave. Pri opredeljevanju predmeta parlamentarne preiskave je treba v osnovi izhajati iz pristojnosti Državnega zbora, pri tem pa uporabiti še dodatna merila za določitev mej parlamentarne preiskave. Predvsem gre za uporabo naslednjih meril: najprej načela javnega pomena oziroma javnega interesa iz 93. člena Ustave, potem načela delitve oblasti iz drugega odstavka 3. člena Ustave, načela ustavnosti, ki obsega predvsem spoštovanje človekovih pravic in svoboščin in načela določenosti preiskovalne naloge iz 2. člena Ustave. Vsa ta načela je potrebno uporabljati v medsebojni povezavi in soodvisnosti. In prav nobeno od teh načel v zahtevi za parlamentarno preiskavo, o kateri danes razpravljamo, ni bilo in ni spoštovano, zaskrbljujoče. O zahtevi za odreditev te parlamentarne preiskave je bilo prelitega veliko črnila. Najprej je na kar 29 straneh svoje mnenje o predlogu zahteve za odreditev podala pravno kadrovska služba Državnega sveta. Kasneje pa je svoje mnenje na 11 straneh podala še Zakonodajno-pravna služba našega Državnega zbora. Obe mnenji sta zelo jasni in med seboj podobni. V iskanju skupnega sporočila zahteva za odreditev te parlamentarne preiskave ne dosega kriterijev, ki jih za parlamentarno preiskavo postavljata Ustava in Zakon o parlamentarni preiskavi, predmet preiskave nikakor ni jasen, kot tudi ni jasno časovno obdobje te iste preiskave. Kršeno je načelo javnega interesa, načelo delitve oblasti, kršeno je načelo ustavnosti in zakonitosti ter spoštovanje človekovih pravic in svoboščin ter kršeno je načelo določnosti nalog preiskovalne komisije. Kar 40 strani teksta dveh pravnih služb, dveh različnih inštitucij, ki opozarjata na neskladnost zahteve z Ustavo. Vse te pripombe in opozorila je predsednik Državnega sveta povzel na način, da so ga pravniki opozorili zgolj na pravopisne napake. Torej, 40 strani dveh uglednih inštitucij govori o pravopisnih napakah. Zaskrbljujoče, kako je predstavnik, predstojnik te inštitucije drugega doma slovenskega parlamenta doumel stvari. Zavajanje oziroma laž, nevredna predsednika neke inštitucije. Na vztrajno spraševanje novinarjev je predsednik Državnega sveta kasneje sicer priznal, da se v 40. straneh teksta obeh služb skriva še kaj več kot samo neka pravopisna napaka, ki so kot povzetek naštete na zaključku tega poročila. Kot je dejal, so v vmesnem delu ugotovitve, da bi lahko katera stvar pomenila ustavno neskladje. V času obravnave predloga zahteve za odreditev parlamentarne preiskave je v Državnem svetu prišlo do kar nekaj bolj ali manj komičnih zapletov. Nekateri svetniki najprej niso vedeli, o čem glasujejo, in so pomotoma izglasovali prekinitev seje. Govora je bilo tudi o pritiskih, kako naj svetniki glasujejo, vendar se začuda ni našel prav noben svetnik, ki bi te pritiske dokazal ali potrdil. Edina dejanska žrtev velikega pritiska v Državnem svetu je bil govorniški pult v dvorani.

So pa nekateri svetniki in svetnice opozarjali na pripombo pravno kadrovske službe Državnega sveta, da v tej pobudi ni povsem jasno opredeljeno, na kakšen način gre v tem primeru za zadevo javnega pomena. Več svetnikov je predlagateljem predlagalo, da pobudo umaknejo in jo predelajo v skladu z izraženimi pripombami, saj, da je predlog spisan izredno slabo. Nekateri so ob tem tudi spomnili, da je stranka SDS v Državnem zboru že poskušala doseči odreditev te preiskave, a neuspešno. Svetnik Branimir Štrukelj je izrazil mnenje, da so takšne zahteve skrajno problematične, saj Državni svet z njimi postaja pomožna četa politike v Državnem zboru, kot se je izrazil in nadaljuje, Državni svet smo zapeljali v neko polje iz katerega, če bo to postala praksa, ni več rešitve za samo institucijo in zdi se mi, da bi se morali vsi zavedati, da je tukaj doseženo dno, ki pravzaprav daje vsem tistim, ki že leta zagovarjajo ukinitev Državnega sveta, tako rekoč kronske argumente za to, da se to zares zgodi. Kljub vsem izraženim pomislekom lastne pravne službe, kljub predlogom dobršnega dela svetnikov, da se zahteva za parlamentarno preiskavo popravi vsaj do te mere, da ne bo ustavno sporna, predlagatelji, večina v Državnem svetu in predsednik sveta, tega niso niti poslušali, kaj šele doumeli in slišali.

Zahteva za odreditev parlamentarne preiskave je tako nadaljevala pot v Državni zbor. Zakonodajno-pravna služba Državnega zbora je v svojem mnenju opozorila na več problematičnih točk zahteve za preiskavo, opozorila je na neskladnost zahteve za Ustavo, na več neskladnosti. Predsednica Državnega zbora je predlagatelje pozvala, da naj na podlagi mnenja Zakonodajno-pravne službe popolni svojo zahtevo na način, da bodo popravljene tiste najbolj grobe pomanjkljivosti zahteve, ki je danes pred nami. Predlagatelji so to možnost zavrnili.

Tako bomo danes odredili parlamentarno preiskavo, ki bo preučevala politično odgovornost nosilcev javnih funkcij v času, preden so ti posamezniki sploh postali nosilci javnih funkcij. Nekdo naj bi bil zaradi svojih ravnanj, preden je postal nosilec javne funkcije, preiskovan kot nosilec javne funkcije. Razumi kdor more. Danes bomo odredili parlamentarno preiskavo, ki bo preiskovala sume izvajanja političnih pritiskov na preiskavo kaznivih dejanj.

Spoštovani, se še spomnimo preiskovalne komisije v zadevi Kangler? Podobno, ravno tako je bila odrejena na zahtevo Državnega sveta. Mnenje obeh pravnih služb je bilo tako kot v tem primeru zelo kritično. In kakšen je bil na koncu izplen te preiskovalne komisije? Dve zaenkrat še neuresničeni odločbi Ustavnega sodišča in ponavljajoči se opomini Evropske komisije Sloveniji, da naj končno uredi zakon o parlamentarni preiskavi na način, da ne bodo več možne zlorabe tega pomembnega inštituta, v katerega je potrebno vgraditi varovalke za zaščito pravic, tako posameznikov, ki se jih preiskovalna komisija dotakne, bodisi kot preiskovance ali kot priče. Tisto preiskovalno komisijo, Kangler namreč, je ustavilo Ustavno sodišče. Glede na pripombe obeh pravnih služb in glede na dejstvo, da predlagatelj teh pripomb ni želel upoštevati, imam občutek, da to preiskovalno komisijo lahko čaka podobna usoda. Ustavno sodišče je v obeh odločbah postavilo jasno mejo med različnimi vejami oblasti in mejo glede tega, kdaj in kako lahko ena posega v drugo. Vendar pet let kasneje državni svet ponavlja isto napako in zopet noče slišati opozorila pravne stroke. Da, odredili bomo parlamentarno preiskavo, ki bo preiskovala financiranje nekega medija s strani podjetij v državni lasti, z eno manjšo napako, da podjetja, ki so imela z nekim medijem pogodbo o poslovnem sodelovanju, takrat niso bila v javni lasti. O tem vprašanju sta odločala tako informacijska pooblaščenka, kot tudi upravno sodišče. Torej, odrejamo parlamentarno preiskavo o stvareh, o katerih sta že odločali dve drugi veji oblasti, dva različna organa in ne glede na to, da vemo, da to ni ustavno skladno, ne glede na to, da sta nas na to opozorili dve različni pravni službi, moramo zaradi pomanjkljive zakonske ureditve to danes tudi storiti. Odredili bomo parlamentarno preiskavo, ki bo preiskovala, ali je aktualni predsednik vlade kot predsednik uprave družbe preko te družbe financiral stranko Gibanje Svoboda in volilno kampanjo. Manjši problem predlagateljem predstavlja dejstvo, da doktor Robert Golob, nekdanji predsednik uprave, genij, takrat seveda ni bil več predsednik uprave te družbe, v času, ko je nastala stranka Gibanje Svoboda, še manj je bil predsednik uprave v času, ko je potekala volilna kampanja. Doktor Golob naj bi preko podjetja, ki ga je vodil, financiral stranko, ki je takrat še ni bilo in volilno kampanjo za volitve, ki jih tudi takrat še ni bilo. / nemir v dvorani/ Bi mogoče gospa Bah Žibert želela besedo?