Najlepša hvala, predsednica. Jaz nisem član, sem pa eden od sopredlagateljev tega zakona, o katerem bi Nova Slovenija želela posvetovalni referendum. Posvetovalni referendum je zagotovo pomembno orodje, ki ga ima Državni zbor, pomembno orodje, tako kot je tudi predstavnica Zakonodajnopravne službe izpostavila, ki ga ima Državni zbor za to, da se posvetuje o nekih pomembnejših vprašanjih v družbi in ne o konkretnih zakonskih predlogih, ki so že v obravnavi. Izhajajoč iz tega, in da kot poslanke in poslanci razumemo pomen posvetovalnega referenduma, bi morali biti vsaj toliko iskreni, da razloge za razpis nekega posvetovalnega referenduma ne utemeljujemo na zavajanjih in lažeh, ker to, kar počne Nova Slovenija od trenutka, ko smo vložili ta zakon v parlamentarni postopek, ni nič drugega kot to. Vse trditve, ki jih navajajo predlagatelji, so izmišljene, nikoli se ni govorilo o tem, da bi se morali, kot berem v tvitu predsednika te stranke, gospoda Tonina, policisti učiti albanščine ali pa drugih jezikov, medicinske sestre ali pa kdorkoli drugi v tej državi. Stvar, ki ni več v tem zakonu, je pa sicer z amandamajem za 5.a člen bila na tem odboru vnesena v zakon, je želela samo poudariti tudi pomen jezika za oblikovanje neke kulturne identitete. Tudi v tem vidiku je ta zakon vseboval zgolj določbe, ki so trenutno že v veljavi. Nihče se ne bi moral učiti kateregakoli jezika, ne gre za to, da bi se naši učiteljice in učitelji ali pa katerikoli drugi javni uslužbenci morali učiti tujih jezikov za to, da komunicirajo z ljudmi, ki v tej državi živijo na tak ali drugačen način, ampak šlo je za to, da bi za naše sodržavljane, tiste, ki so z nami že desetletja, tisti, ki so tukaj rojeni in so tudi pomagali soustvarjati to državo, za svoje druge, tretje, četrte generacije, ki izgubljajo stik s svojim dajmo reči, maternim jezikom imeli možnost in ta možnost že sedaj poteka v osnovnih šolah po tej državi, da fakultativno v okviru izven šolskega programa obiskujejo tudi predavanje oziroma pouk iz svojih maternih jezikov tako kot naše osnovnošolke in osnovnošolci poslušajo kitajščino, ruščino, nemščino, francoščino in druge jezike v osnovnih šolah, ki niso del kurikuluma, ampak so del neke osebne izbire izven šolskega programa. Kar mene skrbi je, da na žalost so predlagatelji našli zgolj neko stvar, s katero prikrivajo ali pa skušajo zamegliti tisto, kar je bistvo tega zavlačevanja postopka sprejema tega zakona. To kar je gospod Reberšek govoril predvsem vezano na tako imenovane pripravljalnice in tako naprej. Niso ukrepi za integracijo, ampak sam je povedal, očitno v Novi Sloveniji želijo, da kdorkoli pride v to državo, se seveda nauči jezika, to je logično in normalno, ampak prevzeti običaje in kulturo pomeni izbrisati svojo lastno identiteto. To ni integracija, to je asimilacija, in to v sodobni sociološki teoriji je koncept, ki je že zdavnaj, že davno opuščen. Mislim, da je bilo že večkrat, ničkolikokrat, neštetokrat že povedano ob obravnavi tega zakona, da ta zakon samo ureja na zakonski, administrativni ravni nekaj, kar v tej državi več ali manj poteka že na nek relativno zgleden način. Smo pa imeli situacije, ko so bile na oblasti vlade, v katerih je sedela tudi Nova Slovenija, kjer se recimo svet, ki ga ustanovi vlada, s sklepom ni ustanovil bodisi pa se ni skliceval in se je zaviralo njegovo delovanje. Tako da, kot sem že večkrat poudaril, ta država se je ob osamosvajanju zavezala, da bo vseeno imela posebno skrb za narode nekdanje Socialistične federativne republike Jugoslavije, predvsem zaradi njihove konstitutivnosti. Ta država je nastala tudi zaradi tega, ker so pripadniki nekdanjih narodov SFRJ na plebiscitu glasovali tudi za to, da ta država postane samostojna. To obljubo po več kot 30 letih s tem zakonom deloma izpolnjujemo. Ta obljuba izvira iz številnih osamosvojitvenih dokumentov, plebiscitarnih dokumentov in aktov takratne skupščine SFRJ, ki je bila predhodnica tega parlamenta in mislim, da je vsakršnokoli strašenje z vprašanji tujcev in vsemi stvarmi, ki jih poslušamo s strani Nove Slovenije nič drugega kot zavajanje in ima pač najbolj pritlehen namen in to je nabiranje nekih političnih točk na verjetno enemu najbolj pritlehnih čustev, ki jih lahko sprovede človeško bitje in to je sovraštvo do različnih.