Hvala za besedo. Lep pozdrav vsem skupaj!

Komisija Državnega sveta je za socialno varstvo, delo, zdravstvo in invalide je predlog resolucije obravnavala 25. seji 3. aprila. Vsebino predložene resolucije nam je predstavilo pristojno Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, seznanjeni pa smo bili tudi s stališči različnih ministrskih resorjev, ki so bili vključeni v pripravo predloga resolucije. Naj navedem samo nekaj, Ministrstvo za zdravje, Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje, Ministrstvo za pravosodje, Ministrstvo za notranje zadeve in policijo, ki ima v sistemu preprečevanja nasilja v družini in nad ženskami pomembno vlogo. Med drugim smo bili seznanjeni s posebno zloženko nasilja v družini, ključne informacije za žrtve, ki jo je izdala policija, ki je po naših informacijah že v dogovoru z nekaterimi udeleženci naše seje, da se bodo navedene zloženke zagotovile vsem deležnikom, ki menijo, da bi lahko z njo ustrezno informirali potencialne žrtve nasilja na primer patronažni službi, tudi distribuiralo. Seznanjeni smo bili tudi s stališčem Skupnosti centrov za socialno delo v Sloveniji, ki je bilo vabljena tudi na vašo sejo, tako da bodo lahko sami podali svoje stališče. Naj poudarim samo to, da tako Skupnost centrov za socialno delo, kot tudi Skupnost socialnih zavodov Slovenije, kot nujno izpostavljata zagotovitev kriznih namestitev za starejše žrtve nasilja v domovih za starejše in posebnih zavodih za odrasle, s poudarkom na zagotovitvi ustreznih kadrov in financiranja. Komisija je bila seznanjena tudi s stališčem Nacionalnega sveta invalidskih organizacij Slovenije in v njegovem okviru delujočega društva Vizija, ki poziva k zagotovitvi pogojev za delovanje posebnega programa nasilja nad invalidi, v sklopu katerega se zagotavlja storitve pomoči in zaščite v edini varni hiši za invalide v državi.

Komisija je bila seznanjena tudi s stališčem Zbornice zdravstvene in babiške nege, v okviru katere deluje tudi stalna delovna skupina za nasilje.

Naše seje se je udeležila sekcije izvajalcev patronažne dejavnosti, ki pa opozarja na to, da patronažna služba vstopa praktično vse družine v državi in pogosto lahko med prvimi prepozna indice nasilja v družini. S tega vidika lahko veliko pripomore k zaščiti žrtev nasilja, zato je treba kot nosilca nujno vključiti v izvajanje posameznih ukrepov. Zbornica zveza je v obsežnih pripombah k posameznim strateškim ciljem in ukrepov v prvi vrsti pozvala k prepoznavi področja zdravstva kot pomembnega deležnika v sistemu in k njegovemu vključevanju v posamezne ukrepe. Zdravstvo je namreč poleg izobraževalnega sistema prvo, ki prihaja v stik z žrtvami nasilja in to na vseh treh nivojih zdravstvenega sistema.

Seznanili smo se tudi s stališčem Združenja ravnateljev in pomočnikov ravnateljev Slovenije, ki svojo vlogo prepoznava v štirih strateških ciljih. Združenje poziva k dobremu medinstitucionalnemu povezovanju, k boljši izmenjavi informacij med posameznimi deležniki v sistemu in večji medsebojni strokovni podpori ter k organizaciji supervizije in intervizije za kadre v izobraževanju po občinah oziroma po regijah. Meni tudi, da ukrep številka 3 v okviru šestega cilja v predlogu resolucije ni primeren. Ocenjuje namreč, da zadolžitev vzgojno izobraževalnih zavodov, da naj zbirajo podatke o primerih otrok, ki so žrtve nasilja v družini ali medvrstniškega nasilja na območju šole in šoli pripadajočih površin ni primeren. Šole namreč z navedenimi podatki ne razpolagajo. Združenje ravnateljev se pa sprašuje tudi o namenu tovrstnega zbiranja.

Člani komisije smo predlog resolucije ocenili kot zelo kakovosten in strokoven. Smo pa pozvali, da naj v njem več teže dobita področju zdravstva in vzgoje in izobraževanja.

Pozvali smo tudi k dodatni okrepitvi medresorskega sodelovanja ter zagotavljanju rednih usposabljanj za strokovnjake, ki se pri svojem delu soočajo s tem področjem. Prav tako smo dali tudi velik pomen preventivnim, ne zgolj kurativnim aktivnostim dostopnosti programov in pomoči v regijah v državi ter h krepitvi programov in mreže pomoči, tako za žrtve kot povzročitelje nasilja. Zavedamo se, da nasilje v družini ostaja velik družbeni problem, proti kateremu se je nenehno treba boriti.

Opozorili smo tudi na nasilje v družini v povezavi z najbolj ranljivimi skupinami, otroci, invalidi pa tudi s starejšimi ženskami, ki so zlasti na podeželju pogosto žrtve trpinčenja znotraj družine, tako psihično, telesno in na koncu tudi ekonomsko. Te vrste nasilja se premalo zavedamo in o tem premalo govorimo.

V mnenju opozarjamo tudi na nasilje nad moškimi, ki ostaja družbeni tabu, čeprav zagotovo obstaja, in ga je gotovo kaj več, kot kažejo statistike. V zvezi s statistikami in trendi smo ocenili, da so na tem področju lahko tudi zavajajoče in ne kažejo realnega stanja. Statistike namreč kažejo, da se v covidnem obdobju nasilje v družini prijavlja v manjši meri, kar pa ne pomeni, da ga je za to tudi kaj manj.

Kot enega od razlogov za to, da se nasilje ne prijavlja, smo med drugim prepoznali z neustrezno stanovanjsko politiko v državi, saj se žrtve nasilja pogosto nimajo kam umakniti, da bi se zaščitile.

Opozarjamo tudi na medvrstniško in spletno nasilje. Tudi slednjega je zagotovo veliko, četudi je manj razvidno. Menimo, da bi morali tudi na tem področju kot družba narediti več vsi skupaj in vsak posamezno starši, vrstniki, učitelji, drugi strokovnjaki, ki prihajajo v stik z žrtvami ali povzročitelji tovrstnega nasilja. Prijavljanje nasilja, predvsem v šolskem prostoru, kjer so jasno znani protokoli delovanja v takšnih primerih bi morali biti vsesplošen standard brez izjem in brez skrbi za ugled posamezne šole.

Pozvali pa smo tudi k pospešitvi sodnih postopkov, povezanih z nasiljem v družini in k razmisleku o tem, koliko nalog na tem področju se realno lahko dodeli centrom za socialno delo, ki so kadrovsko podhranjeni in se jih ne in se jim nenehno dodeljuje še druge naloge, na primer v povezavi z dolgotrajno oskrbo.

Izpostavili pa smo tudi nasilje na delovnem mestu, v zvezi s katerim Zveza svobodnih sindikatov Slovenije že dalj časa poziva, da naj se ratificira konvencijo 190 o odpravi nasilja in nadlegovanja v svetu dela.

V zvezi z nujnostjo intersekcijskega oblikovanja kampanj namenjenih obveščanju, kot se izpostavlja v okviru četrtega cilja predloga resolucije, pa komisija napoveduje, da 9. decembra 2024 načrtuje organizacija posveta na temo obravnave nasilja nad ženskami s prav takšnim intersekcijskim pristopom, kot možno rešitev za decentralizirano reševanje problematike nasilja, prilagojeno posameznemu lokalnemu okolju, pa smo prepoznali tudi okrepljeno regionalizacijo države, za katero si Državni svet prizadeva že dlje časa.

Komisija je po opravljeni temeljiti razpravi predlog resolucije soglasno podprla. Hkrati pa v mnenju pozvala vse konkretne pripombe različnih deležnikov in članov komisije k posameznim ciljem in ukrepom v predlogu resolucije. V grobem sem jih predstavil že med samo predstavitvijo. Gre za obširen spisek predlogov, ki jih zdaj ne bi še enkrat prebiral, ker ste vsi dobili naše mnenje. Vas pa seveda še enkrat pozivam, da jih podrobno preučite in upoštevati pri pripravi končne verzije resolucije. Hvala lepa za vašo pozornost.