Hvala lepa in lepo pozdravljeni. Na žalost, sploh v časih po covidu, s katerimkoli socialnim delavcem govorimo ali pa s katerimkoli centrom za socialno delo nam bodo poročali, da nasilje v družini in nad ženskami, na žalost, narašča, čeprav se nam tako ne zdi. Število prijav pristojnim institucijam pa stagnira, kar kaže na to, da ženske, ki so v 90 odstotkih žrtve nasilja, institucijam očitno ne zaupajo dovolj, da bi to nasilje prijavile oziroma da bi pri njih iskale pomoč. Problem je, da se je država s tem problemom zelo malo ukvarjala, ga zapostavljala, in mislim, da o tem zelo zgovorno govori dejstvo, da zadnjih 15 let oziroma sedem zaporednih vlad ni sprejelo krovne strategije, kako se sploh spopasti s to težavo. Zato smo se na ministrstvu za delo ob letošnjem 8. marcu odločili, da je čas, da temu naredimo konec, da tako strategijo sprejmemo in da v njej izrišemo ustrezne ukrepe, ki bodo delovali preventivno. Se pravi, bodo incidenco nasilja v družinah in nad ženskami nasploh zmanjševale, da bo država zmožna nuditi ustrezno pomoč žrtvam, da se bo žrtvam nasilja, tudi otrokom, pomagalo in pa da se bo zgradilo nazaj odnos zaupanja.

Zato, če izpostavim nekaj konkretnih ukrepov, ki jih načrtujemo z resolucijo so tile. Ustrezne socialnovarstvene programe bomo regijsko razpršili, da bodo bolj dostopni po vseh delih države. Uvedli bomo prvi brezplačni pravni nasvet za žrtev nasilja v družini. Ustrezno bomo predpisali dodeljevanje skrbi za otroka in določanja stikov v primerih, ko pride do nasilja v družini. Ustvarili bomo podlago za možnost samostojnega urejanja otrokovih zadev v določenih situacijah, govorimo o nasilnih razvezah, kjer soglasje med staršema ni mogoče. To govorimo o stvareh, kot so izbira šole ali vrtca, prijava bivališča, izdelava osebnih dokumentov. Namreč, dostikrat se zgodi, da razveza nasilja ne konča, ampak ga v neki drugi obliki nadaljuje in tukaj so poleg žensk, ki so, kot rečeno, v 90 odstotkih žrtve, največje žrtve otroci. Potem, krepimo programe za strokovno usposobljenost vseh, ki delujejo na področju nasilja, policijo, sodstvo, socialne službe, psihologe, sodne izvedence in druge, in pa organizirali bomo tudi izobraževanja za tiste, ki o nasilju poročajo. Mogoče, če še par podatkov postrežem. Problem imamo, da neenakosti med spoloma še zdaleč v naši družbi niso odpravljene. In o tem zgovorno govorijo naslednji podatki. V letu 2021 je za starševski dopust zaradi bolnega družinskega člana zaprosilo 82 odstotkov žensk in 18 odstotkov moških. Porodniški dopust je koristilo 95 odstotkov žensk in 5 odstotkov moških, čeprav vemo, da imajo moški po novem 60 dni neprenosljivega, pravice do 60 dni neprenosljivega porodniškega dopusta; krajši delovnik zaradi starševstva je koristilo 97 odstotkov mam in zgolj dva in pol odstotka očetov. Skratka, tukaj govorimo o neki pač resno neenako razporejeni bremenih v družini, ki izvira iz neenakega položaja moških in žensk. In temu ustrezno beležimo tudi incidenco nasilja. V več kot 90 odstotkih so žrtve nasilja ženske. In podatki tukaj so zaskrbljujoči: vsaka dvajseta je bila deležna spolnega nasilja, vsaka deseta tudi fizičnega nasilja. Tako da da bi zmanjšali to incidenco, smo pripravili resolucijo, ki se z najbolj urgentnimi deli tega problema ukvarja, jih naslavlja, njen namen je pa predvsem zgraditi zaupanje državnih inštitucij v očeh žrtev in razviti ustrezne programe, zato da se jim po eni strani pomaga, še v večji meri pa da se te zadeve preprečuje.

Hvala.