Hvala lepa za besedo.

Spoštovani predsednik komisije, spoštovani starši, spoštovana mama, spoštovani vsi prisotni, hvala, da ste se udeležili današnje seje za peticije!

Na nek način vse, kar vam bom danes povedala, so zapisale naše mame, očetje oziroma sorojenci. Današnja moja vloga je, da prenesem njihove besede med vas. Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci, gospe in gospodje! Danes čutim veliko odgovornost in čast, hkrati pa priložnost, da lahko pred vami spregovorimo o vprašanju, ki globoko zaznamuje življenje mnogih mater v naši državi. Decembra se je ustanovilo društvo Izgubljeni otroci Slovenije s sedežem v Novem mestu, z namenom podajati roko pomoči materam, ki so po mnogih letih še vedno zavite v negotovost glede usode svojih otrok, izgubljenih ob rojstvu. Izgubljeni otroci Slovenije se zavzeto posvečamo iskanju in preiskovanju otrok s katerimi za katere se je v Sloveniji izbrisala vsaka sled, pri čemer obstaja sum, da so bili kot dojenčki ukradeni iz porodnišnic. Primere beležimo od leta 1965 do 1991. Te matere zbrani dokumenti pa potrjujejo, da živijo v prepričanju, da bi ti otroci bili prisilno odvzeti in posvojeni v druge družine brez njihove privolitve ali soglasja. Želim, da se ta trenutek postavite v naše čevlje in premislite o strahu in žalosti, ki ga doživljamo vse svoje življenje brez naših otrok. Iz porodnišnic smo odhajali praznih rok, enkrat, dvakrat, celo trikrat. Danes smo tukaj zato, ker želimo, da razmislite o vprašanjih, ki nas mučijo vsak dan, nekatere že več kot 50 let. So ti otroci mrtvi? Če so mrtvi, kje so pokopani? In če so živi, kje živijo? V tem nagovoru želim opozoriti na številne nepravilnosti, ki smo jih v javnosti že večkrat izpostavili znotraj našega društva Izgubljeni otroci Slovenije, in hkrati izraziti upanje, da boste kot poslanci tega Državnega zbora in predstavniki ministrstev na tem področju, s katerim se ukvarjamo, naredili korenite spremembe. Pričakujem, da boste nam mamicam pomagali nemudoma, zdaj, danes, včeraj je bilo že prepozno, saj so njihove pravice kršene že dolga desetletja, vsak dan, vsak dan znova. Eno pismo ene mamice, če naredimo en presek enega leta nazaj. Društvo smo ustanovili v decembru prejšnjega leta s sedežem v Novem mestu. Po zadnji seji za peticije sem obiskala več ali manj vsa ministrstva, kjer so me hoteli, so bila tudi tista, kjer me niso hoteli in me še danes nočejo.

Na začetku bi se rada zahvalila generalni policijski upravi v Ljubljani, konkretno gospodu Gorazdu Jesenku, s katerim sem imela dobro sodelovanje. Ne morem enako pohvalo dati tudi z vsemi kriminalisti, s katerimi sem sodelovala, žal ne, ker se niso držali dogovora, ki je bil sklenjen, da me o zadevah obveščajo sprotno. Seveda pa so tudi tisti, ki so me o zadevah obveščali sprotno, ki so delali marljivo in njim smo izredno hvaležni. Ministrstvo za notranje zadeve je izdalo dokument, s katerim je pozvalo vse upravne enote v Sloveniji, da se mamicam omogoči pristop k dokumentaciji. Ravno tako tudi meni kot njihovi pooblastiteljici. Žal so upravne enote, bom rekla, ne vse, ta dopis nekam založile in na njega pozabile. Dobro sodelovanje smo vzpostavili z upravno enoto Maribor. Na delovnem mestu vodja oddelka za matične službe je prišla nova gospa Arslanovski Tatjana, in odkar je ona prišla, ta dokumentacija teče kot po maslu in se da in se je lahko pridobi. V Ljubljani so težave sicer oni rečejo, da uvajajo nov sistem Krpan, ampak ga že kar nekaj časa uvajajo, pa očitno ga še niso uvedli, Ministrstvo za notranje zadeve ni nikjer posebej eksplicitno napisalo, da se ne sme izdati dokumentov v primeru, kadar je otrok posvojen. Jaz sem šla ta papir prebrati. Nisem sicer tako zelo izobražena kot vi tukaj, ampak za prebrati pa znam.

V naše društvo se je oglasila gospa, stara 50 in kakšno leto več, ki je želela izvedeti, kdo je njena biološka mama. Ko smo se obrnili na Upravno enoto Ljubljana Tobačna, seveda nismo dobili prijave rojstva. S tem se je porajal dvom, da ta gospa sploh ni rojena v Ljubljani, tako kot so navajali. V 2. točki, smo dobili prijavo rojstva z vsemi prikritimi z vsemi prikritimi podatki, in to s črnim alkoholnim flomasterejem, da ja ne bi se kdo domislil probal kaj prebrati, ime in priimek mame se ne sme izvedeti, takšna je zakonodaja. Danes in zdaj na tem mestu vas prosim, lepo vas prosim, dajte te posvojene otroke in te tajne posvojitve že enkrat odpreti, gospa pri 50-ih nima pravice izvedeti, kdo je njena biološka mama, kje se je rodila in kako je prišla v Ljubljano. To je žalostno za njo. Nakar smo se obrnili na Center za socialno delo Ljubljana Moste in imeli smo srečo, da je tam zaposlena kot vodja gospa Gordana Čižman, ki nam je izredno pomagala in z njeno pomočjo smo mi našli biološko mamo tej gospe, tako da ta gospa danes ve, od kod prihaja, kdo je, kdo jo je rodil. Torej, zakon v naši državi nalaga, ko je otrok posvojen, da nima pravice izvedeti, kdo so njegovi biološki starši, če se starši s tem ne strinjajo, lepo prosim za spremembo, ker to je nedopustno, vsaj iz našega stališča je to nedopustno. Torej, upravne enote so / nerazumljivo/ Ministrstvo za notranje zadeve, delajo po svoje. Pohvalila bi še centralni register, ki tudi spada pod Ministrstvo za notranje zadeve, z njimi sem veliko sodelovala. Veliko sem se obrnila na njih predvčerajšnjim zadnjič, ko sem naletela na dokument, v katerem se navaja, da je mrtvo rojen otrok pridobil EMŠO številko, ki mu je bila po sedmih mesecih spremenjena. Res, no, še vedno ne vem zakaj mrtvo rojen otrok potrebuje EMŠO številko, ampak v redu, če jo, pa naj jo ima, ampak zakaj po sedmih mesecih temu otroku spreminjati EMŠO številko? Upam, da mi bo to nekdo razložil.

Nadalje, centri za socialno delo. Z njimi nismo vzpostavili absolutno nobene komunikacije, ker z njimi se ne da. Oni se držijo svojega, da otrok, ki je posvojen nima nobene pravice, vse pravice pa ima mama, ki je dala otroka v posvojitev. V tem primeru so našo gospo, ki se je k nam obrnila, v pismenih navedbah poslavljali kot oseba v postopku. Ona ni oseba v postopku, ona je posvojen otrok od nekoga in bi rada vedela, kdo so njeni starši in zakaj ona nima te pravice? S porodnišnicami nismo ustvarili absolutno nobene komunikacije. Jaz sem bila na Ministrstvu za zdravje - razočarana sem, od njih sem pa res največ pričakovala. Mi smo prosili Ministrstvo za zdravje, da mamicam, ne meni, glejte jih, mamice, poglejte, tem mamicam plačajo DNK preiskavo. Gospa bo delala v ponedeljek s potencialnim sinom, 295 evrov je to njenega stroška. So se na nas obrnili Društvo Ključ in jaz sem se tudi z njimi pogovarjala in so mi rekli, lahko vam mi plačamo, ko boste imeli točno določen primer, da ta otrok točno paše k tej mami. Takrat ne rabim jaz DNK preiskave, če mi točno vemo. Mi ne vemo, tudi mama ne ve v ponedeljek, kakšen bo rezultat. Ampak ker se datumsko ujema, ker se po letih ujema, ker je otrok posvojen, je edina rešitev, da pridemo do odgovora, da mama naredi DNK. Torej, Ministrstvo za zdravje ni dalo pomoči nobene. Prosili smo, da nam nehajo že pošiljati iz porodnišnic te črne dokumente. Mi še vedno črne dobivamo. Ne vem sicer, kakšen je dobil Varuh človekovih pravic, ampak mislim, da enako, tako črne, zatemnjene. Prosili smo seznam zaposlenih v porodnišnici nismo dobili, zaradi varstva osebnih podatkov. Prosili smo še za eno DNK preiskavo, ker na Ministrstvu za zdravje je bila z mano ena posvojena gospa, tudi tu nismo, nismo prišli skupaj. Tako da žal ne morem povedati za Ministrstvo za zdravje pa tudi ene pozitivne besede ne, s tem, da je verjetno prišlo do ene spremembe, o kateri jaz spet nisem obveščena, ker najbrž ne rabim biti. Iz porodnišnic ne dobivamo več nobene dokumentacije, po novem, ker nam ne pripada. Do včeraj, smo jo, do predvčerajšnjim ali pa do dveh mesecev nazaj smo jo dobivali, zdaj je pa več ne moremo dobiti, ker nam ne pripada. Ne pripada mami, ne pripada bratu, ne pripada sestri. Komu pa pripada, komu, če ne ožjim družinskim članom, ne razumem. Mi boste pojasnili? V nadaljevanju smo se zelo veliko dopisovali, na vsak dopis, ki smo ga poslali na bodisi to ministrstvo bodisi to upravne enote porodnišnice, se je čakalo en mesec, ko po enem mesecu ni bilo odgovora, smo vključili informacijsko pooblaščenko in se zahvaljujem. Potem dokler je ona prekinila molk in so bili trije meseci okrog in spet smo bili na začetku. Saj razumem, da nimate samo nas, saj razumem, da delate še druge stvari, ampak na en dopis pa ni res tako težko odgovoriti, vsaj zdi se mi, da ne? Pred dobrimi 14 dnevi smo opravili ekshumacijo groba, ker se je trdilo, da je v tem grobku pokopan otrok od ene naše mame. Mama je plačevala grobnino, imela pogodbo, ko smo zahtevali ekshumacijo, so rekli: "Simona, mi nimamo tega groba." Kako ga nimate? Pokopališče nima groba. Potem je trajalo en mesec, da so grob našli in potem smo dali vlogo za ekshumacijo s sodelovanjem sodne medicine, nismo mi to na svojo roko šli prekopavat. Nič konkretnega nismo našli: dve kosti odraslega človeka. Uradno DNK preiskavo čakamo iz Inštituta za sodno medicino. Bila sem zraven, videla sem, kaj se je odkopalo. Pokopališče v Mariboru smo naslovili, in seveda, bila sem pri njih na sestanku, mislim, da je o tem seznanjen tudi Varuh človekovih pravic, sem skoraj sigurno, od 23 otrok v Mariboru oni nimajo enega grobnega mesta in ne vedo, kje so ti otroci. Ne v sistemu, ne po karticah, ne po knjigah, ne po beležkah, ne po listih, ne po plonk listkih, nobenega. Jaz vas vprašam, ali lahko ti starši verjamejo, da so otroci umrli? Na Žalah nekaj grobov imajo, za nekatere niso sigurni in so tudi napisali, da niso sigurni, če je otrok tam pokopan, da predvidevajo. Predvidevanje je premalo. Patologija v Ljubljani. Vodja patologije, ko sem šla v spremstvu staršev na prevzem parafinskih vzorcev, nikakor ni dovolil, da pridem na patologijo. Jaz sem razumela, da je to njegova svojina, nikakor Simona, da pride noter. Po pol ure, je le popustil, pa mi je dovolil vstopiti na patologijo. Tu so se prevzeli parafinski vzorci, tu je delal DNK preiskavo Nacionalni forenzični laboratorij, kjer je DNK pokazal, da je ta otrok umrl. Grobno mesto je na Žalah. Starši so dobili več parafinskih vzorcev, ni bil samo eden in so v svoji lastni režiji parafinske vzorce poslali še v tujino. Tega odgovora še nimamo, to je njihova pravica, lahko pošljejo kamor hočejo. V nadalje bi želela povedati, da smo sodelovali z Varuhom človekovih pravic. Jaz sem bila prepričana, da se ne bo nobeno sodelovanje ustvarilo, ampak se je ustvarilo dobro sodelovanje. Na našo prošnjo je Varuh človekovih pravic obiskal porodnišnico v Mariboru in v bistvu po naših korakih dobil iste odgovore, kot smo jih dobili mi. V Mariboru nimajo dokumentacije. Glejte, v Ljubljani imajo dokumentacijo, imajo obdukcijske zapisnike, imajo potrdilo o smrti, imajo prijave smrti, imajo parafinske vzorce, v Mariboru nimajo nič od naštetega. Ali je Maribor druga država ali smo mi država v državi? Če je zakonodaja, da se tako kot so oni nam navedli, po 30 letih uniči dokumentacija, potem se sprašujem, kako to, da je niso v Ljubljani uničili, ker v Mariboru nimajo nič: mislim, da je o tem seznanjen tudi Varuh človekovih pravic. Pri njih na sestanku sem prvič slišala za eno doktrino - moram prav pobrskati po papirjih -, ker smo jo z mamicami predebatirali. Najprej smo šli v bistvu gledati, kaj naj bi pomenila ta neka njihova posebna doktrina. Nekateri navajajo, da se je zdravnik samostojno lahko odločil kam bo pokopal otroka in če bo dovolil mamici, da pokoplje tega otroka ali ne bo dovolil, se pravi, njegova volja je bila poslednja. To nismo še nikoli slišali, da obstaja taka doktrina. Spet se je to pojavilo v Mariboru. V ljubljanski porodnišnici nam tega niso rekli. Malo smo vprašali tudi v Novem mestu, glede na to, da sem jaz Novomeščanka, tudi niso bili seznanjeni s to doktrino, v Mariboru pa so. Zanimivo, ne vem. Jaz bi prosila, da se več pozornosti obrne na Maribor, Sicer pa mislim, da sem nekako zajela vsa ministrstva. Vsi naši primeri so dodeljeni Specializiranemu državnemu tožilstvu v Ljubljani. En sestanek, kratek, sem imela s tožilcem. Po tistem so se nekako vrata zaprla. Vem, kar so me obvestili kriminalisti oziroma gospod Jesenko, da so štiri zadeve predane Specializiranemu državnemu tožilstvu. Vpogledala nisem, ker me še ni nihče pozval, tudi mame niso vpogledali. Nisem na tem področju strokovna, niti ne bi želela kogarkoli užaliti na neprimeren način, ampak jaz sem pričakovala, da se pa lahko s tožilcem kot predstavnik mamic in predsednik društva pogovarjam, pa so rekli, da to pa ne, ker je to predkazenski postopek. Torej, imamo zaprte posvojitve, potem imamo zaprte pokope, ki se ne ve kje so otroci pokopani in mi se tega ne moremo nekako losati. Mi imamo zdaj spet neke zaprte spise, ki ne veš kaj je šlo k tožilcu, ne veš, kaj je našel kriminalist, ne veš, kaj so iz bolnice poslali in mi se skozi okrog nekakšnega zaprtja vrtimo. Jaz to osebno tako doživljam, če mamice, drugače so starši tukaj, mamica je zraven pa bo povedala. Imela sem tudi sestanek na Vrhovnem državnem tožilstvu, tam sem bila pozitivno presenečena in se gospe tožilki zahvaljujem. Od ostalih smo pa v tem trenutku pričakovali več. Mi smo prosili za, ena od mamic je to zapisala, pa bi vam želela prebrati, brez da je kdorkoli užaljen. Mi smo zaprosili za preiskovalno komisijo in je nismo dobili, volja ni bila taka in je ena od mamic zapisala, in tako dolgo odkar je bila velika noč, da je Juda Jezusa izdal za 30 srebrnikov, naše mamice pa za par podpisov. Mamice ste izdali.

Hvala lepa.