Najlepša hvala. Sem upala, da bo kolega z gospodarskega ministrstva prej, ampak bom pokrila energetski vidik.

Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci, glede na obrazložitev k sklicu nujne seje, ki naj bi obravnavala izzive konkurenčnosti domače industrije po neprimerljivi svetovni energetski krizi, ki se nam je zgodila, kaj podobnega na našem kontinentu nismo videli že več kot 50 let, je potrebno odgovoriti na nekatere pavšalne in napačne trditve sklicatelja in povedati predvsem naslednje, in tukaj poudarjam, da se osredotočam na pristojnosti Ministrstva za okolje, podnebje in energijo.

Prvič, Slovenija kot gospodarski in energetski malček ne more vplivati na razmere na svetovnih energetskih trgih. Lahko le uspešno obvladuje tveganja, ki se prelivajo v naš prostor in v naš čas, kar je ta Vlada tudi uspešno naredila.

Drugič, Slovenija se je glede na primerjave z določenimi državami v EU kar se tiče oskrbe z energijo na začetku krize znašla v resnem razvojnem zaostanku desetletja zaradi napačnih investicijskih, nekaterih napačnih investicijskih odločitev, tako v javnem, kot zasebnem sektorju. Tudi to je vlada na začetku svojega mandata ekspresno hitro obravnavala in začela uspešno reševati. Ampak seveda, treba bo še veliko narediti.

Tretje, v Sloveniji maloprodajna kritična cena električne energije za poslovni odjem ni nekonkurenčna, niti ni višja od povprečja EU in to jasno kažejo edini merodajni uradni podatki Eurostata, kar bom v nadaljevanju tudi podrobneje predstavila. K temu je seveda pripomogla izdatna podpora Vlade skozi ukrepe, ki jih je sprejemala posebej targetirano za gospodarstvo. Slovenija se je poleti 2022 znašla, podobno kot druge Evropske države, v izjemno negotovih razmerah, ki jim zadnja desetletja še nismo bili priča. V to nesigurno obdobje je vstopila popolnoma nepripravljena, zato je minister Kumer takoj ob prevzemu mandata in na podlagi napotila Vlade ustanovil krizne skupine za upravljanje tveganj primarno pri oskrbi z energenti, v prvi vrsti seveda s ciljem, da se slovenskim državljanom in slovenskemu gospodarstvu kljub vojnim razmeram v neposredni bližini zagotovi vsaka kilovatna ura elektrike in plina, ki jo potrebujemo za normalno delovanje. Kljub dejstvu, da smo bili zaradi spleta nesrečnih okoliščin jeseni 2022 še toliko bolj izpostavljeni, toliko bolj na udaru, saj smo saj sta za dlje časa šli iz obratovanja obe večji proizvodni enoti, ki jih imamo, zaradi ekstremne suše pa nismo imeli niti dovolj hidroenergije, je Slovenija celotno zimo prebrodila brez redukcij, brez omejevanja, brez kaskade negativnih posledic, ki bi sledile ven iz tega, če bi se to zgodilo. In naj spomnim, da to številnim drugim državam Evropske unije ni uspelo. Brez da se spuščam v dolgotrajno naštevanje ukrepov, ki smo jih sprejeli ob spopadanju s to neprecedenčno krizo - čeprav seveda lahko tudi to storim - pa je morda že čas, da to prepoznamo in se premaknemo naprej.

Kar me pripelje do moje druge točke. Slovenija v preteklih 15 letih praktično ni vlagala v nove proizvodne enote, sploh pa ne takšne, ki bi izrabljale zastonj domači vir obnovljivega izvora, ki ga je na voljo na pretek, kamorkoli se obrnemo. Zgradili smo le TEŠ 6, za katerega se je pred desetimi leti trdilo, da ga neobhodno potrebujemo, ker bo prinesel domačo, zanesljivo oskrbo z električno energijo, danes pa nihče noče kupiti kilovatne ure po stroškovni ceni iz te termoelektrarne. Tudi če vzamemo stroške emisijskih kuponov, je lastna cena TEŠ še vedno bistveno nad tržno, za katero predlagatelj-sklicatelj trdi, da je previsoka za našo industrijo; zaradi nezmožnosti izkopa lignita tudi ne more obratovati na polni moči, kar še dodatno povečuje tveganje. Res je, da smo dokončali spodnjesavsko verigo hidroelektrarn, a te so za brezskrbnost in za trende, ki se že več kot desetletje jasno izkristalizirajo, bistveno premalo. Kot je to veljalo za mnoge druge države, Slovenija tudi ni videla poskusov omejevanja rabe zemeljskega plina oziroma poskusov opuščanja zemeljskega plina, posebej ne v industriji, pa smo od uvoza le tega sto procentno uvozno odvisni in tako tudi izpostavljeni svetovnim geopolitičnim razmeram. Vse to smo s paleto ukrepov, tako, tako zakonodajnih kot tudi spodbujevalnih v tej Vladi že prvo leto mandata poskušali nasloviti in tudi nadaljujemo to pot. Slovenija je izjemno izpostavljena in naj poudarim, da je to bila že, ko je ta Vlada prevzela mandat manj kot dve leti nazaj, saj ne izrablja dovolj čistih in poceni domačih obnovljivih virov energije, ki bi vsaj delno, delno, v določenih primerih pa celo večinoma v kombinaciji s pametnimi rešitvami - že danes že marsikaj se da - zmanjšali tveganja, ki jih prinaša uvozna odvisnost in pomanjkanje cenovno dostopne domače proizvodnje. Pa to niso jedrske elektrarne, čeprav seveda tudi to rabimo, ampak te bomo, če bomo tako hitri kot Američani, Francozi in Britanci, gradili 20 let; rabimo zdaj kratkoročne rešitve, rabimo tako imenovane quick fixe. In to so lahko samo sončne in vetrne elektrarne z ustreznimi hranilniki, ki jih lahko zgradimo v enem ali dveh letih in to so lahko samo rešitve pametnih, naprednih tehnologij in energetske učinkovitosti, ki jih lahko vgradimo v naše poslovne procese. Ko se svet z investicijami v zeleni prehod odvija s svetlobno hitrostjo, ko nas pri tem prehitevajo že države v razvoju, se tukaj pri nas še vedno prevečkrat sliši razmišljanje, da nam stopicanje na mestu, da naj bi nam stopicanje na mestu pomagalo ohranjati konkurenčno prednost. Ampak ali je to res? Danes ni več vprašanje zeleni prehod ali ne, danes je vprašanje, kdo bo prej na cilju - tisti bo vzpostavil tehnološko nadvlado, tisti bo vzpostavil konkurenčno prednost in tisti bo vzpostavil gospodarsko rast. In ko se danes sprašujemo, zakaj imajo na Iberskem polotoku ali v skandinavskih državah nižjo ceno elektrike kot mi v tej regiji, je odgovor seveda jasen: zato ker so pravočasno investirali. Zato so tudi krizo prišli relativno neprizadeti, sklenjene imajo namreč dolgoročne pogodbe o zakupu iz OVE po ceni, ki je krepko pod zdajšnjo tržno ceno, kaj šele pod krizno ceno.

In tukaj seveda pridemo do podatkov. Trditev, da ima Slovenija najvišjo ceno električne energije v Evropi, ni mogoče drugače označiti kot za čisto laž. Pa da se osredotočim samo na industrijski odjem in samo na leto 2023. V industrijskem odjemu se spremlja šest skupin odjemalcev, od najmanjšega poslovnika, ki je na ravni obrtnika, do največjega, ki je na nivoju Taluma. Eurostat podatki kažejo, da je bil celotni industrijski odjem v prvi polovici leta 2023, za kar obstajajo zadnji verificirani podatki, blizu ampak še vedno pod povprečjem EU. Ampak bolj zgovorni so podatki, da so imele kar vse sosednje države vključno z Madžarsko, poudarjam, vse sosednje države in tudi Nemčija, maloprodajne cene za celotni industrijski odjem krepko nad slovenskim. Madžarska ima kar za 44 % višjo ceno za industrijski odjem. Če pogledamo podskupine, vidimo, da so slovenske maloprodajne cene za tri podskupine industrijskega odjema krepko pod povprečjem EU, tri podskupine industrijskega odjema z večjo porabo pa praktično izenačene s povprečjem EU oziroma tik nad povprečjem EU. Ob tem je spet zelo zgovorno dejstvo, da so vse sosednje države in Nemčija v vseh podskupinah primerjalno gledano krepko nad slovenskimi cenami, razlike gredo celo do 55 % nad slovensko ceno v nekaterih podskupinah, s tem da se nemške cene gibljejo do 10 % nad slovenskimi. Ponovno poudarjam, govorimo o končnih maloprodajnih cenah električne energije za industrijski odjem. Govoriti torej, da je slovenska industrija nekonkurenčna zaradi najvišjih cen v Evropi, je nesprejemljivo. Če najnižje cene v regiji povzročajo nekonkurenčnost, se bo treba zazreti globoko v strukturo naše industrije in poiskati razloge ter pot naprej, upoštevajoč še vse ostale odpustke, ki jih ima industrija v energetskem smislu v Sloveniji, torej praktično najnižja omrežnina v Evropi, odpustki pri plačevanju prispevkov in tako naprej, pa verjamem, da to sploh ni vse, omenila sem samo energetske. To enostavno kaže na to, da konkurenčnost naše industrije ne more in ne sme sloneti na ceni energije, ker si tega zaradi razvojnega zaostanka iz preteklosti enostavno več ne moremo privoščiti. Tudi napeljevati, da bi lahko prodajali električno energijo le po lastni stroškovni ceni, je najmanj neodgovorno ravnanje. Elektrika je tržni produkt in mi smo del enotnega evropskega trga in živimo v tržni ekonomiji, ne v socializmu. Zakaj pa potem trgovce ne prisilimo, da kruh prodajajo po stroškovni ceni, zakaj pa telekomunikacijske operaterje ne prisilimo, da storitve na mobilnih telefonih in kabelski televiziji ne prodajajo po lastni stroškovni ceni? Bo skozi cenejše telekomunikacijske storitve celotno gospodarstvo bolj konkurenčno? Zakaj cest ne gradimo po stroškovni ceni? Bo manjši pritisk na proračun? Da bi kaj takega lahko dosegli, je najbrž treba začeti s spremembo Zakona o gospodarskih družbah in slovenski energetski proizvodnji dovoliti neposredni odstop od načel tržne ekonomije, na to pa lahko kar sprožimo izstop iz enotnega evropskega trga, ker ne vem, če bi v EU zlahka gledali takšen ekstremno socialistični pristop, ki sodi v neke druge čase, ampak ta vlada ni tako populistična in se ne poslužuje takih plehkih pristopov. Pa da zaključim optimistično s pogledom naprej. Ministrstvo ima celo vrsto spodbud, s katerimi pomagamo med drugim tudi industriji, da lahko investira v lastno samooskrbo in v bolj učinkovite energetske rešitve v lastni dejavnosti. Če omenim na primer samo uredbo o posrednih stroških, s katerimi smo samo industriji neposredno zagotovili 80 milijonov evrov, nekaj, kar prejšnja vlada ni znala urediti, kaj šele vse drugo. Seznam je res dolg. S temi ukrepi, ki so tukaj in zdaj dosegljivi za vso industrijo, lahko marsikatero podjetje investira v lastno prihodnost, da bo bistveno manj ranljivo na šoke na energetskih trgih, hkrati pa si s tem povečuje tudi dolgoročno konkurenčnost na globalnih gospodarskih trgih. Razpisov je samo na našem ministrstvu cela paleta, dodatno so na voljo še drugi razpisi na Centru za podpore. preko energetskih pregledov si lahko industrija priskrbi tudi konkretne predloge, kje se splača začeti in kje ne.

Spoštovani poslanci, predlagan sklep po mnenju našega ministrstva ni primeren za vašo podporo. Hvala.