Spoštovana predsednica, poslanke in poslanci, spoštovani državni sekretar s sodelavko in ostali vabljeni, lep pozdrav! Komisija Državnega sveta za socialno varstvo, delo, zdravstvo in invalide je predlog zakona obravnavala včeraj na deseti izredni seji. Komisija se je seznanila s stališčem Strokovnega združenja zasebnih zdravnikov in zobozdravnikov Slovenije ter s stališčem Zdravniške zbornice Slovenije, ki je predlogu zakona nasprotujeta, pa tudi s pisnim stališčem službe Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije in enega od zagovornikov pacientovih pravic, ki sta se zavzela za zagotavljanje nemotenega dostopa pacientov do potrebnih zdravstvenih storitev ter za sprejem ukrepov, ki bodo v dobrobit zavarovanih oseb. Komisija je sicer na sejo povabila še številne druge deležnike v zdravstvu, ki pa se seje niso udeležili, čeprav bi njihova udeležba na seji po oceni komisije lahko ponudila možnost za širši pogled na tematiko, ki se dotika predlog zakona, tako smo na primer pogrešali tudi udeležbo sindikata FIDES, ki je eden od ključnih akterjev, ki lahko poleg vladne strani vpliva na čimprejšnjo razrešitev nastale situacije. Komisija ugotavlja, da se s predlogom zakona po pojasnilu predlagatelja naslavlja tudi pozive številnih državnih organov, institucij ter nevladnih organizacij po zagotovitvi zdravstvenih storitev ogroženim skupinam prebivalstva v času zdravniške stavke. Na nujnost zagotavljanja storitev v času stavke zlasti za invalide in druge ranljive skupine prebivalstva sem opozoril tudi sam svetniških pobudah, ki sem jih podal na 14. seji Državnega sveta že 28. februarja in bile so naslovljene na Ministrstvo za zdravje.

Med drugim sem predlagal, da se v času zdravniške stavke zagotovi delovanje ambulante za voznike v Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu Soča, ki nudi storitve obveznega testiranja kot predpogoj za podaljšanje vozniškega dovoljenja invalidom, in to se je pokazalo v zadnjih medijskih objavah kot neučinkovito na škodo invalidov in vendar sta potem ministrstvo in Vlada sprejela določene ukrepe, da se je to tudi rešilo. Komisija je skupaj z nacionalnim svetom invalidskih organizacij z zadovoljstvom ugotovila, da je navedena problematika zdaj rešena, hkrati pa smo pozvali k temu, da se v bodoče tovrstne situacije skuša že vnaprej preprečiti z mislijo na to, da se ne sme posegati v temeljne pravice najranljivejših skupin v družbi z namenom uveljavljanja pravic ostalih družbenih skupin, kar deloma predlog zakona tudi naslavlja. Komisija prav tako obžaluje, da se Fides in predstavniki Vlade v vseh, zdaj že 11-ih tednih, niso mogli dogovoriti o spremembah, ki so po oceni zdravnikov nujne in se po večini nanašajo na delovne pogoje in plačila za opravljeno delo. Aktualno zdravniško stavko bi se sicer po oceni komisije moralo primarno reševati za pogajalsko mizo in ne z odloki ali spremembami zakonodaje, povezanimi s pravicami do stavke. Komisija namreč stavko prepoznava kot poraz dialoga med dvema pogajalskima stranema in kot zadnji izhod v sili. Prav tako ugotavljamo, da zakon o stavki vse od njegovega sprejema v letu 1991 še ni doživel sprememb njegove vsebine, kljub temu, da je bil kot podlaga za uveljavljanje pravic do stavke uporabljen že večkrat. Nikoli ni prišlo do takšnih zapletov kot v okviru trenutne zdravniške stavke. V razpravi je bilo zato večkrat pozvano, naj se obe strani, tako vladna kot sindikalna, stopita korak nazaj in skušata čim prej najti rešitve, ki bodo v dobro tako zdravnikov kot sistemu, v prvi vrsti pa predvsem zavarovancem in pacientom, ki jim je slednje dejansko namenjen. Prav tako pa tudi, da naj se še enkrat premisli o ustreznosti predloženih zakonskih rešitev. Spraševali smo se namreč kakšne bodo dolgoročne posledice predloženih zakonskih sprememb pri čemer je bilo s strani Zdravniške zbornice Slovenije izpostavljenih kar nekaj protiargumentov. V zvezi s katerimi so člani komisije pričakovali ustrezen odziv in pojasnila Ministrstva za zdravje, vendar na sami seji jih nismo prejeli. Iz osebnih izkušenj so člani komisije ugotavljali tudi to, da dejansko v času stavke večjih zapletov z dostopnostjo do storitev, ne na primarni, ne na sekundarni in tudi ne na terciarni ravni ni bilo, zato smo se spraševali o nujnosti sprejema predloženih zakonskih sprememb oziroma so tiste, ki so bile in se nanašajo na pravice invalidov, delno že rešene. Ocenili smo tudi, da pristop reševanja zadev s sankcioniranjem zdravnikov in odgovornih oseb javnih zdravstvenih zavodov ni najboljši, pa tudi, da na splošno restriktivna politika urejanja nastale situacije ni najboljša ne za zdravnike ne za zdravstveni sistem, še najmanj pa za paciente. V mislih smo imeli tudi mlade generacije bodočih zdravstvenih delavcev, ki jih trenutna slika v sistemu gotovo ne spodbuja k temu, da bi si izbrali to poklicno pot; tudi na to moramo misliti, saj bodo naše potrebe po zdravstveni oskrbi s starajočo se družbo čedalje večje.

Razpravljali pa smo tudi o zapletih z izdajo bolniških listov in o pričakovanjih delodajalcev, da zdravstveni sistem med zdravniško stavko deluje do te mere, da ne ovira delovanje gospodarstva. V zvezi z aktualno zdravniško stavko in predloženimi zakonskimi rešitvami pa v prvi vrsti apeliramo na moralno etične okvire, v katerih moramo delovati kot posamezniki in družba. Za slednjo pa se komisija boji, da je na tem področju klecnila, na kar kaže nezmožnost vzpostavljanja ustrezne ravni dialoga na marsikaterem področju delovanja družbe. Tudi na področju zdravstva očitno nujno potrebujemo nov družbeni konsenz. Opozorili smo tudi, da se odprta vprašanja v zdravstvu dotikajo različnih poklicnih skupin, med drugim tudi medicinskih sester. Slednje sicer trenutno ne izvajajo stavkovnih aktivnosti, si pa želijo, da bi se o rešitvah v sistemu pogovarjali z mislijo na to, da v zdravstvu delujejo zdravstveni timi in ne zgolj posamezne poklicne skupine. Poudarjamo tudi, da je treba v središče sistema in njegovega delovanja postaviti pacienta in njegove potrebe. V skrbi za dobro delovanje zdravstvenega sistema in dobre medsebojne odnose deležnikov, ki delujejo v njegovem okviru, pozivajo tudi lokalne skupnosti, ki se na dnevni ravni sooča s pomanjkanjem zdravstvenega kadra in izzivi pri zagotavljanju zdravstvene oskrbe za prebivalce lokalnih skupnosti.

Komisija je po burni razpravi v okviru glasovanja predlog zakona predlogu zakona ni izrekla podpore. Do napovedanih amandmajev se sicer nismo opredelili, verjamem pa, da so tudi na podlagi naših opozoril namenjeni k hitrejšemu reševanju nastale situacije v zdravstvenem sistemu. Hvala lepa za vašo pozornost.