Hvala za besedo in seveda pozdrav vsem poslancem, predsedujoči in vsem gostom.

Jaz bom seveda to sliko predstavil predvsem z našega vidika. Mi pomagamo 40 tisoč gospodinjstvom s hrano, od tega približno četrtino tudi pri plačilu raznih položnic, to se pravi, od elektrike, stanarine, vode in vsega, kar pač rabijo za bivanje. V tej naši mreži sodeluje 450 župnijskih in šest škofijskih Karitas in s to mrežo nekako pokrivamo to pomoč. Seveda smo pa pri finančni pomoči izjemno omejeni, ker gre v glavnem za sredstva dobrodelnih akcij in v enem delu tudi za sredstva fundacije invalidskih in humanitarnih organizacij. Polovica vse finančne pomoči, ki jo lahko dodelimo gospodinjstvom, je namenjene ravno kurjavi in pomoči pri plačilu položnic za elektriko. Tako smo v mreži Karitas v zadnjih dveh letih od vojne v Ukrajini dalje pri plačilu elektrike in plačilu kurjave pomagali več kot 3 tisoč 100 gospodinjstvom v vrednosti 1,2 milijona evrov. Dobra polovica pomoči in gospodinjstev je prejelo pomoč neposredno v nakupu drv, nafte in pa tudi plačilu tople vode, ostala polovica pa pri plačilu elektrike. Moramo vedeti, da najrevnejši imajo tudi najslabše naprave, ki so energetsko neučinkovite, in seveda tudi velik del kurjave je še vedno v obliki drv, dejansko, kar seveda ne bi bil problem, če bi bile tudi peči učinkovite. Elektrika je pa naš stalni spremljevalec že leta, ne samo zdaj, seveda, posebej pa še zdaj v zadnjih dveh letih.

Kdo k nam prihaja po pomoč? Predvsem gospodinjstva z nizkimi, sicer stalnimi, ampak nizkimi dohodki. Tukaj so zagotovo na prvem mestu starejši upokojenci z nizkimi pokojninami, ki jih seveda bremeni zdaj tudi povečanje cen hrane in vsega ostalega, česar ne morejo nikjer kompenzirati. To je seveda resnica, druge skupine lahko to nekje kompenzirajo, oni je pa pač ne morejo. Potem sledijo posamezniki, ki živijo v starejših individualnih hišah in običajno niti niso prejemniki denarne socialne pomoči, prejemajo minimalno plačo ali so invalidi in živijo izven mest. Nemalokrat lastništvo hiš ni urejeno oziroma so le delni lastniki teh stavb. Med takimi so tudi posamezniki, ki živijo v delavskih naseljih, ki so nastali pred 1980 ali pa pred 100 leti, in to je predvsem posledica bila migracij delavcev ob tovarnah ali pa rudnikih, recimo Hrastnik, Trbovlje in podobno. To so cela naselja, ki se soočajo tudi s to energetsko revščino. Seveda v manjšem delu so tudi brezposelni, prejemniki DSP, ki pa živijo v podnajemniških stanovanjih. To je seveda dejstvo, da večina in v vse večjih delih živi v podnajemniških stanovanjih, lastniki pa niso uredili ta podnajemniška stanovanja, da bi bila stvar energetsko učinkovita.

Potem imamo tudi primere stanovalcev, ki živijo v bivalnih enotah občin za socialno ogrožene, ki so zelo stare. So sicer v lasti občin, vendar tudi tukaj ni urejeno in nemalokrat ti ljudje ogrevajo stanovanje z električnimi radiatorji, kar je tudi zelo drago, in ob nepazljivosti padejo v hudo stisko.

Zdaj, v teh letih, ne samo v teh dveh letih, ampak mislim, da je zdaj že skoraj deset let, smo sodelovali tudi z Eko skladom, predvsem da smo Eko skladu pomagali priti do teh družin oziroma do gospodinjstev, ki so socialno ogrožena in seveda imajo težave tudi z energijo. In pozdravljamo ta prizadevanja in angažiranost, kjer smo tudi po svojih močeh poskušali pomagati. Njihovi ukrepi se postopno prilagajajo dejanskim razmeram na terenu. Seveda pa je pri pridobivanju subvencij še vedno veliko težav. Kot smo že prej rekli, revni živijo tudi v podnajemniških stanovanjih s slabimi pogoji. V solastništvu, kjer solastnik blokira ali pa ne živi v stavbi. Tudi tukaj je mogoče za razmisliti, kako to reševati. Mnogi pa seveda nimajo gradbenih dovoljenj, tudi po enostavnem postopku in jih tudi ne morejo plačati. Če nekdo ima staro stavbo, mogoče nameni tisoč evrov in ta problem reši, jih revni niti ne znajo, niti ne morejo rešiti. Tako, da te ukrepe je, po našem mnenju, zagotovo treba kombinirati tudi s celovito rešitvijo, pač, ja, in kar je že možno, verjetno v teh novih ukrepih bo več tega, v starih je pa bil to velik problem. Pa seveda funkcionalna nepismenost, mnogi se v tej stvari ne znajdejo več. Potrebno je kar nekaj papirologije, svetovalci pomagajo, seveda tudi, zdaj so tudi novi ukrepi, ampak pač tukaj ostajamo pri tem problemu funkcionalne nepismenosti tudi pri drugih stvareh. Srečali smo jo pri poplavah, srečali smo jo marsikje. Skratka, ljudje preprosto ne znajo tega rešiti in izpolniti. Tudi posledice poplav so žal še vedno tukaj, sicer ne tako vidne. Vsi naši sušilci, 400 jih imamo, so še vedno v obtoku in prehajajo vedno znova in znova drugim gospodinjstvom, tako da vsaj 10 % tistih, ki so bili prizadeti, še vedno suši svoja stanovanja oziroma suši saniran del stanovanj, če so bila porušena, poškodovana in tako naprej. In za njih je poraba elektrike še vedno zelo velika.

Na Slovenski Karitas smo mnenja, da je energija osnovna življenjska potrebščina, tako kot hrana in tako kot vse ostale osnovne potrebščine in z njo moramo tudi tako ravnati in mora biti dostopna po razumnih cenah oziroma subvencionirana do te mere, da jo lahko vsi državljani v naši državi imajo in jo lahko tudi dobijo. Tako da, in tudi vsi ukrepi, ki so mogoče kratkotrajni nekako se nam zdi, da potem izzvenijo v naslednjih mesecih, kjer pa dobavitelji s cenami nekako vse nazaj dobijo. Mogoče sem zdaj tako rekel malo pavšalno in nimamo za to dokazov, ampak tako ljudje to občutijo. In se mi zdi, da tudi vsi ti ukrepi morajo biti dolgoročni in morajo stati da bi pač tem ljudem kaj pomagali. Na Karitas seveda se bomo še naprej trudili lajšati stiske, vendar menimo, da so nujno potrebne tudi sistemske izboljšave, da bo to ogrevanje in prehod v učinkovitejše oblike in pa v ekološko bolj sprejemljive oblike ogrevanja še bolj dostopen tudi najrevnejšim. Mislimo pa, da tudi tukaj ne bo šlo brez resnega sodelovanja in vključevanja lokalnih skupnosti, bi rekel, da na daljavo ne gre. In mi imamo tudi izkušnjo, da pri pomoči, pri pomoči revnim gospodinjstvom, pač nujno je potrebno vključiti sistemsko tudi lokalne skupnosti in pa priti do te ljudi tam, kjer so, v njihovih stavbah, v njihovem življenju. Hvala.