Hvala. Spoštovani predsedujoči, spoštovani poslanci, vsi ostali prisotni.

Ministrstvo za finance z veliko zaskrbljenostjo spremlja skokovito naraščanje stroškov predvsem na infrastrukturnih projektih, ker ima to seveda širok oziroma / nerazumljivo/ širši vpliv na javne finance. Kot vsi dobro veste, z letom 2024 veljajo nazaj fiskalna pravila in podražitve imajo neposreden vpliv na razpoložljivost proračunskih sredstev, ker zmanjšujejo zmožnosti države za financiranje drugih pomembnih nalog. Pravkar prihajam iz pogajanj s sindikati javnega sektorja, kjer sem imel malo podoben govor. Seveda vsaka skupina ali pa, tu ne gre za skupino, gleda nase in seveda sem omenil tudi investicije. Pač državna vreča je omejena; morda se tega vsaka skupina ali pa vsak zase tega nikoli ne želimo zavedati, ampak tako je. Najprej je potrebno dogovor, kaj bomo financirali, kaj so prioritete te države, ampak seveda tovrstno, to, kar se dogaja tudi na teh infrastrukturnih projektih, zmanjšuje prostor za financiranje drugih stvari ali pa dovolj veliko število infrastrukturnih projektov. Jaz v bistvu sem v resnici ful zadovoljen in navdušen nad tako sejo Vlade in na koncu ... Pardon, pardon, Državnega zbora oziroma dveh odborov. In pravzaprav sem vesel, da se tudi opozicija pa koalicija tukaj stepeta, kar upam, da bo od tega kakšen učinek na koncu. Namreč moje mnenje je, da ta problem infrastrukturnih projektov, državnih projektov gradbenih je projekt, ki ga ta država od ustanovitve ni nikoli rešila. Nikoli. Mi ves čas vpijemo, malo kakšne sestanke sklicujemo, se čudimo, vsi projekti rastejo. Mislim, zanima me ali obstaja kakšen projekt, ki se je znižal strošek v gradbeništvu. Beremo o tem, kako so se stroški, kako je ne vem, neka posebnost, neka posebna kamnina je v hribu, ki je ni bila predvidena za to, se je podražilo to za 10, 20, 50 %, nikoli pa se ne zgodi, da je tam v enem hribu neki bolj mehek material pa je bilo cenejše, to ne obstaja. Mislim, ne vem, samo povem. Malo sem se z gradbeništvom tudi v življenju srečal pa kakšno, kakšno stvar glede tega poznam. Skratka jaz mislim, da je to ogromen problem, tako, ki mu posvečamo precej premalo pozornosti kot država, in to absolutno presega katerokoli vlado. Zdaj Ministrstvo za finance absolutno priznava ali pa prepoznava pomen in potrebo po nadaljnjem razvoju države in razvoju infrastrukture, gre namreč za eno od tistih odhodkov, ki absolutno pozitivno vplivajo na gospodarski razvoj blaginjo naše države, večji BDP, ki je v resnici cilj vseh, ker seveda marsikakšen drug odhodek, nujno potreben ali pa obvezen seveda na drugi strani nima večjega vpliva na BDP. Ta ga ima. Iz sprejetih proračunov za zadnji dve leti izhaja, da je Vlada se zelo dobro zaveda vloge infrastrukturnih projektov, kar je samo v letu 2023, za ta namen smo porabili kar 2,2 milijardi evrov, kar je zgodovinsko rekordna vrednost. Seveda se zavedamo tudi vseh kompleksnosti izzivov povezanih z izvajanjem velikih infrastrukturnih projektov, od tistih, ki so vključeni v Načrt za okrevanje in odpornost, drugih, ki se financirajo iz drugih EU virov. Vsi, prav vsi pa so financirani ali so financirani s sredstvi državnega proračuna. Seveda, izvajajo se daljše časovno obdobje, srečujemo se s sprejemljivimi tržnimi pogoji, inflacijskimi pritiski, logističnimi ovirami, motnjami na dobavnih trgih, ampak glej ga zlomka, vedno vplivajo na podražitve, nikoli na kakšno pocenitev. Seveda kljub vsem tveganjem seveda ni nobene dileme, da mora resorno ministrstvo v svojem okviru upravljati s temi tveganji, kamor seveda sodijo tudi ali pa predvsem ta tveganja povezana s podražitvami. Manjkajoča sredstva je treba zagotoviti v okviru obstoječih proračunov, posledica seveda je počasnejše izvajanje projektov ali pa izvajanje manjšega števila projektov, kot je planirano ali pa načrtovano. Absolutno verjamemo, da prekoračitve vrednosti projektov zahtevajo ponoven izračun ekonomike posameznih projektov. Ministrstvo za finance je večkrat izpostavilo nujnost krepitve konkurenčnosti na trgu javnih naročil. Mi smo država, to je širše zdaj od infrastrukturnih projektov, kjer ima v EU največji delež javnih naročil, kjer se prijavi samo en naročnik - mislim, da je okrog 75 odstotkov, na 74 ali pa 76, ne govorim samo o infrastrukturnih projektov, mislim, ta številka je itak fascinantna. Da ne govorim o tremo potrebnosti spremembe Zakona o javnih naročilih, ki je velikokrat krinka za to, da se prijavi samo en naročnik. Ampak, to ni današnja tema, to je tudi za kdaj drugič pa upam, da jo bomo tudi odprli na večih nivojih. Skratka, eden ključnih problemov, za katerega verjamem je izjemno majhno število ponudnikov, ki seveda vodi do višjih cen. Nujno je, da resorji pripravijo projekte na način, ki bo spodbudil tudi tuje ponudnike k vstopu na naš trg. Na projektih Divača, Koper in Karavanški predor se je izkazalo, da so veliki projekti lahko zanimivi tudi za tuje ponudnike. Skratka, verjamemo da je eden od večjih težav sam sistem, ki je, tako kot sem rekel, ki absolutno presega eno vlado, ampak ta sistem javnih naročil, na katerega se na koncu javi eden ali dva, pa se vedno tudi sprašuješ, če ni on drug samo, zato da je malo dajanja vtisa konkurenčnosti.

Tako da še enkrat, da zaključim. Kot minister za finance sem res, res zadovoljen, da je ta tema kljub temu kar je, ne vem, velikokrat imam občutek, da je predvsem za nas najbolj boleča.