Lepa hvala, predsednica, za besedo.

Lepo pozdravljeni vsi prisotni!

Povzela bom stališče Zavoda za zdravstveno zavarovanje na predlog zakona, ki pač je izpostavljen v smislu da predlagana ureditev pomeni, da obvezno zdravstveno zavarovanje ni več mreža javne zdravstvene službe, temveč, da bi ZZZS bil dolžan plačevati opravljene zdravstvene storitve vsem izvajalcem, torej tudi tistim izven mreže. Ob tem je treba izpostaviti, da predlog zakona ne zagotavlja neselektivne in celovite obravnave pacientov, to je tudi izvedbo vseh potrebnih laboratorijskih in diagnostičnih storitev. Izvajalec izven mreže nima nobene obveznosti, da pacienta sprejme v zdravljenje. Glede na predlagano ureditev ga lahko sprejme ali pa tudi ne. Posledično lahko pričakujemo, da bodo izvajalci izven mreže v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja izvajali zgolj zdravstvene storitve, ki jim bodo po njihovi oceni zagotavljale profit in se izogibali stroškovno zahtevnim pacientom. Ob tej neceloviti obravnavi se bi lahko dogodilo, da bi dolgoročno vračali paciente nazaj v javni sistem.

Predlagani pristop pomeni usmerjanje sistema v izvajanje profitabilnih zdravstvenih storitev, kar je zgolj v korist izvajalcem izven mreže in ne v korist pacientov. Ob tveganju odliva kadra iz mreže lahko pričakujemo še več težav z dostopnostjo v javni zdravstveni mreži. Ni namreč nobene varovalke, da ne bodo pri izvajalcih izven mreže zdravstvene storitve dejansko opravljali zdravniki in drugi zdravstveni delavci, ki so sicer zaposleni v javnih zdravstvenih zavodih. Predlog zakona prav tako ne določa, da so se vsi izvajalci izven mreže dolžni vključiti v e-zdravje in e-poslovanje z ZZZS. Posledično tudi ni zahtevano, da se zavarovana oseba pri izvajalcu izkazuje s kartico zdravstvenega zavarovanja in da tudi ta izvajalec preverja urejenost zavarovanja. Ni jasno, ali bo torej ZZZS izvajalcu izven mreže plačal tudi zdravstvene storitve, ki so opravljene osebi, ki na primer nima urejenega obveznega zdravstvenega zavarovanja. Po tej predlagani ureditvi je neustrezna tudi vloga ZZZS, ki naj bi bil zgolj plačnik brez pristojnosti kakršnegakoli nadzora nad izvajanjem storitev izven mreže. Predlagatelj bi po našem mnenju moral zaradi pravne varnosti pacientov že v samem zakonu jasno določiti postopek in merila za ugotavljanje preseganja najdaljše dopustne dobe. V predlogu zakona niso opredeljeni kriteriji preseganja najdaljše dopustne čakalne dobe in ni določeno, kako bo zavarovana oseba seznanjena s preseženo najdaljšo dopustno čakalno dobo. Zaradi teh nejasnosti obstaja tveganje nekontroliranega uveljavljanja pravic izven mreže. Posledično pač ni možno predvideti potrebnih finančnih učinkov. Predlagatelj zakona tudi ne upošteva dejstva, da obstaja trenutno razkorak med čakalnimi dobami, ki jih vodi Nacionalni inštitut za javno zdravje in dejanskimi čakalnimi dobami, ki jih prejme pacient, ko se obrne na posameznega izvajalca. Dodatno izpostavljamo, da predlagatelj ni predložil analize trga, to je, katere in koliko zdravstvenih storitev bi izvajalci izven mreže sploh izvedli in kakšne so njihove kadrovske kapacitete. Predlagatelj tudi ocenjuje, da finančnih posledic za državni proračun ni, ni finančnih posledic za blagajno oziroma predlagatelj zakona torej ocenjuje, da bistvenega povečanja odhodkov od zdravstvene blagajne ni pričakovati, pri čemer pa ugotovitev ni podkrepljena s podatki in finančnimi izračuni. V uvodu je le navedeno, da se zaradi skrajšanja čakalnih dob skrajša tudi obdobje uveljavljanja pravic zaradi začasne nezmožnosti za delo in za čas, ko zavarovana oseba čaka na zdravstveno storitev, ter da bi se posledično izdatki ZZZS znižali. V uvodu pa niso ocenjeni izdatki iz naslova zadržanosti od dela. Zaradi predolgih čakalnih dob podatki o številu teh zavarovanih oseb niti niso na voljo oz. se ne evidentirajo glede na razlog zadržanosti. Torej, če bo predlog zakona iz naslova uveljavljanja pravic izven javne zdravstvene mreže povzročil primanjkljaj odhodkov nad prihodki, bo ta sredstva moral zagotoviti državni proračun oz. bo treba zagotoviti drug vir financiranja.

Naj pa zaključim še z dejstvom, ja, težave v zdravstvenem sistemu so znane, ampak tudi rešitve so znane in jih je treba samo s konsenzom podsistemov in deležnikov v zdravstvenem sistemu uveljaviti. In naj povem ponovno, model zdravstvenega varstva, slovenski model zdravstvenega varstva je zelo dober, posnemajo in kopirajo ga mnoge evropske države. Res pa je, da zdravstveni sistem, kamor ta model vgradimo, ne deluje optimalno, to pa zaradi tega, ker ni optimalno upravljanje na različnih nivojih tega zdravstvenega sistema. Zaradi tega predlagamo, da pač realiziramo rešitve, ki jih imamo, in ohranimo v bistvu dober javni zdravstveni sistem, ki lahko s temi rešitvami odpravi tudi vse trenutne anomalije.

Hvala.