Spoštovana predsednica, spoštovani poslanke in poslanci!

Spoštovani vabljeni, predstavnice in predstavniki nevladnih organizacij, Državnega sveta in ostali!

Prva tema današnjega dne je posebno poročilo zagovornika o nedostopnosti objektov v javni rabi za invalide v Sloveniji. Če to povzamem na kratko v enem stavku, bi rekel, da je to posebno poročilo o tem, da če ne bomo storili nič, bomo čez dve leti, ko bo potekel zakonski rok, imeli eno četrtino javnega prostora v Sloveniji fizično nedostopnega za invalide oziroma ljudi z invalidnostmi. In naše posebno poročilo je nekako klic k prebujenju glede tega in k drugačnemu ravnanju. Namreč, dostopnost, ki je sicer širok pojem in ne pomeni nujno le fizičnega dostopa, pogojuje tudi dostop do participacije pravico do sodelovanja tako v izobraževanju, kot v drugih družbenih procesih oziroma dostop do informacij in komunikacij. S tem se ljudem z invalidnostmi omogoča sodelovanje, polno sodelovanje v družbi in to je način kako se družba lahko loti odpravljanja njihove diskriminacije. In naš poudarek je, da je potrebno zagotoviti dostopnost prav vsem. To obveznost smo v Sloveniji vpisali tudi v Zakon o izenačevanju možnosti invalidov pred 13-mi leti in naše posebno poročilo danes vam bo predstavilo okvirno oceno stanja nedostopnosti določenih vrst objektov v javni rabi, opisali bomo ključne ovire pri zagotavljanju dostopnosti objektov v javni rabi in predstavili priporočila pristojnim državnim organom, katerih naloga je, da to dostopnost izboljšajo, predvsem pa, da poskrbijo, da se bo zakon o izenačevanju možnosti invalidov spoštoval. Katere so tipične pravzaprav prilagoditve, ki bi bile potrebne? Ključen je rok 11. december 2025, ki označuje potek 15-letnega prehodnega obdobja. Zdaj smo slabi 2 leti pred tem in je še čas, da seveda začnemo drugače delovati za to, da bi dosegli cilj tega zakona, ki pa sledi mednarodni konvenciji o pravicah invalidov. Torej mi smo k njej pristopili kot država, zato smo to še posebej uredili v zakonu. Dali smo si dolga prehodna obdobja, vmes pa na nek način sistemsko tudi zaspali in ne izpolnili pač obveznosti gradbene prilagoditve, tehnične prilagoditve, zvočni indikatorji, svetlobni indikatorji in pisne informacije.

Naše poročilo na začetku seveda predstavi tiste aspekte nacionalne zakonodaje, ki so relevantna za to področje in to je Zakon o varstvu pred diskriminacijo, po katerem pripravljamo posebna poročila, s katerimi osvetlimo položaj posameznih ranljivih skupin, Zakon o izenačevanju možnosti invalidov, ki v temelju določa njihov položaj v družbi in načine, kako enakopravnost dosegajo ter seveda neki drugi področni zakoni, kot na primer gradbeni zakon. Upoštevali pa smo tudi mednarodni kontekst, že prej omenjena mednarodna konvencija o pravicah invalidov in pa stališča Evropske unije do teh vprašanj in poudariti gre, da je tako Konvencija v 9. členu dovolj jasna, in sicer da je diskriminacija zaradi invalidnosti pri dostopnosti do storitev in do blaga, ki so na voljo javnosti prepovedana. To pomeni, da je treba zagotavljati dostop za ljudi z invalidnostmi do objektov v javni rabi. Kako je to poročilo nastalo? Klasična metodologija na nek način poizvedbe, oz. v tem primeru spletna anketa, v katero smo povabili širok nabor deležnikov, pa leto. Namreč potem, ko smo pred dvema leti tukaj v tej dvorani govorili o nedostopnosti srednjih šol, smo ugotovili, da se verjetno isti problem pojavlja tudi po drugih vrstah institucij, zato smo vzorec razširili in povabili same odgovorne osebe v teh institucijah, da nam opišejo, kakšna je dostopnost do njihovih objektov. Presenetilo nas je seveda zelo veliko sodelovanje, od 2200 tistih, ki so odgovorili, je bilo kar 1600 anketnih vprašalnikov v celoti izpolnjenih, kar je približno več kot polovica oziroma nekje blizu dveh tretjin. Potem smo te odgovore analizirali in jih seveda tudi pripravili v segmentirane po različnih sektorjih v družbi. V nadaljnjem seveda potem predstavljamo ključne rezultate. Poročilo vsebuje več tabel in bolj podrobnejše, ampak za to rabo je ključna ta tabela pred nami. Namreč, vidimo ključnih pet tipov prilagoditev, o katerih govori zakon in o katerih smo tudi mi spraševali anketirance. To so gradbene, tehnične, na način zvočnih indikatorjev pa svetlobnih indikatorjev in seveda ustrezne pisne informacije. V zgornji vrstici najprej pogledamo stanje danes in vidimo delež tistih, ki danes teh prilagoditev ne izpolnjujejo. Potem neko samo oceno kako s sedanjimi seveda dostopnimi sredstvi in načrti te institucije načrtujejo napredek v rdečih kvadratkih pa tisti končni rezultat, ki je pa zaskrbljujoč, kaj se bo zgodilo na dan, ko bo 15-letno obdobje poteklo in bi pravzaprav moral biti v vrednosti teh procentov vse nič teh 5 rdečih, če želimo seveda zavezo, ki smo jo kot država invalidom dali, kot družba invalidom dali izpolniti. In to je tisto kar nas lahko skrbi in to je razlog zakaj menimo, da bi morali drugače in več delovati na tem področju.

Potem pa segmentirana tabela, ki malo več razkrije o institucijah, tipih institucij, recimo izobraževalna in vzgoja na začetku, pa potem zdravstveno varstvo, socialno varstvo, ločeno umetnost in kultura, uprava, represivni organi, zaposlovanje in delo ter okolje in kmetijstvo. Samo en trend v tej tabeli bi komentiral. Zadnji trije stolpci, ki označujejo prilagoditve, kot so zvočni indikatorji, svetlobni indikatorji in pisne informacije, res še bolj alarmantne številke sporočajo, na nek način so samo objekti socialnega varstva so tisti, kjer je situacija najboljša in po drugi strani pa seveda je relativno lažje odpraviti zaostanke na področju zadnjih treh stolpcev, na področju senzornih oviranosti, bolj zahtevni in finančno in izvedbeno so seveda prilagoditve, ki so gradbene ali tehnične. Zdaj, potem, ko smo se seznanili s stanjem v državi, smo želeli na nek način od teh, ki so z nami v tej anketi sodelovali, slišati, kaj se jim zdijo razlogi za takšno nedostopnost in povedali so nam naslednje, denar se pojavlja, seveda zelo pomembno za to, ni sredstev za posege. Potem so težave ali lahko posegamo v spomeniško kulturno zaščitene objekte da bi dosegli to spremembo potem seveda ni nujno da tisti ki bi to morali organizirati dobro poznajo zakonodajo ne vedo kaj točno bi morali pravzaprav izvesti in kako bi se tega lotili če se ustavimo samo na področju pomanjkljivosti na področju zakonodaje. Zdaj, glede tega je sicer nekaj novosti, ampak trenutna zakonodaja seveda ne sporoča še, da takrat, ko bo potekel zakonski rok, da bi bilo potrebno seveda takšno prilagoditev imeti v stavbah, čeprav je po zadnjih interpretacijah to seveda za pričakovati, namreč vprašanje pa je ali so odgovorne osebe jasno dobile sporočilo, da bodo po 11. decembru 2025 za to odgovorne. Pri vlogi odgovornih institucij bi poudaril, da se je na našo poizvedbo Urbanistični inštitut odzval v smislu, da so v preteklih letih izvedli vrsto strokovnih in raziskovalnih projektov s področja zagotavljanja dostopnosti, da pa gre za časovno zamejene projekte, ki so financirani iz javnih sredstev na podlagi razpisov, to, kar smo zaznali kot problematično, da ne poteka neko stalno sodelovanje med Urbanističnim inštitutom in Ministrstvom za delo, družino in socialne zadeve in enake možnosti na tem področju in da seveda zavezanci po Zakonu o izenačevanju možnosti invalidov doslej še niso bili sistematično informirani o svojih dolžnostih. In drugo, za izvajanje Zakona o izenačevanju možnosti invalidov je pristojno Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, ki je pristojno tudi za invalidsko varstvo. Potem so tukaj še druge inštitucije za ukrepanje in vodenje politik, kot sta na primer Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje, za okolje, podnebje in energijo. Nenazadnje pa je za nek celovit pristop ključna Vlada in seveda vsa ministrstva, ki na svojih delovnih področjih uresničujejo cilje Nacionalnega akcijskega programa za invalide. Priporočila kot nek sklep našega raziskovanja, kako delovati, da bi opisane probleme odpravili. Zagovornik je Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti priporočamo naj v sodelovanju z Urbanističnim inštitutom zagotovi metodološko in strokovno analizo stanja prostorske dostopnosti vseh objektov v javni rabi in jo javno objavi. Tisto, kar mi želimo, je, da v Sloveniji nastane neka baza podatkov, nekakšen semafor, kjer bo opisano, kakšno je stanje te javne infrastrukture, kajti to je način, kako lahko načrtujemo, vidimo, kje so odsotne prilagoditve in načrtujemo njihovo odpravljanje.

V sodelovanju z Urbanističnim inštitutom je po našem mnenju potrebno vzpostaviti nacionalno svetovalno informacijsko točko. Torej neko, točko kamor se bodo odgovorne osebe javnih institucij po Sloveniji lahko obrnile in bodo na enem mestu dobili vse informacije o tem, kaj je njihova obveznost, gradiva in stike za pomoč glede izvajanja teh obveznosti v smislu, da je potrebno seveda ljudi izobraziti tudi o tem, kakšne prilagoditve morajo namestiti glede zvočnih in svetlobnih indikatorjev ter pisnih informacij.

In tretje, še vedno pogrešamo. Več kot 10 let po sprejemu Zakona o izenačevanju možnosti invalidov Predpis o minimalnih zahtevah za dostopnost, ki je bil v 5. odstavku 8. člena zakona predviden namreč dostopnost do blaga in storitev. Ta predpis bi pomembno vplival tudi na odpravo drugih ovir za zagotavljanje tako dostopnosti v javni rabi, torej vseh, ki ponujajo blago in storitve. To so tri priporočila za Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve. Mislim, da je odveč posebej poudarjati, da je dejstvo, da po desetih letih še ni pravilnika, ki izhaja iz zakona, samo po sebi zgovorno. Ministrstvo za kulturo je tisto ki lahko razreši dileme o poseganju v objekte, kjer so potrebna kulturno varstvena soglasja, in sicer priporočamo da pripravi smernice za odločanje v postopkih teh soglasij, kjer se bo upošteval vidik seveda tehtanja tudi pravice do dostopnosti in seveda dolžnosti nekega zagotavljanja kulturno spomeniškega varstva in tukaj nas zelo veseli, da se je ministrstvo lotilo tega procesa v času ta priporočila so nastala konec lanskega, da naj bi na Zavodu za varstvo kulturne dediščine že pripravljali smernice, in da se bodo uskladile na Ministrstvu za kulturo, potem pa še na Ministrstvu za naravne vire in prostor. To je podlaga za to, da se bodo razreševale mnoge dileme kadar se objekti nahajajo, objekti nahajajo v spomeniško zaščitenih stavbah. Ministrstvo za naravne vire in prostor pa priporočamo, seveda, to je še originalno priporočilo, priporočili smo predlog spremembe Gradbenega zakona tako, da bi ta vključeval končni rok za obvezno primerno prilagoditev obstoječih zakonov in uvedel pristojnost inšpekcije in globe v primeru kršitev. Zdaj tukaj pa moram pojasniti, da so nam razložili na ministrstvu sedaj prepričljivo, da ni potrebe za dopolnjevanje zakona, da bodo pač to lahko začela avtomatsko uporabljati. Seveda pa bomo to prakso lahko spremljali šele po izteku roka, 25, zato še vedno menimo, da bi bilo potrebno organizirati neke vrste osveščevalno aktivnost, kjer bodo zavezanci jasno seznanjeni s temi obveznostmi, da ne bodo pač to decembra 2025 izvedeli in se s tem odveč odmika pač ta njihova seznanitev z obveznostmi. Na koncu pa Vladi gre za zahteven projekt, kjer je seveda v igri veliko infrastrukture, zato menimo, da bi bilo potrebno pripraviti oceno potrebnih proračunskih sredstev in nekakšen investicijski načrt, kako bomo Slovenijo naredili prilagojeno za rabo invalidom in drugim, ki jih neke ovire seveda pri tem ovirajo in zato bo, kot pač vemo, potrebno zagotoviti neka proračunska sredstva, ker kadar se objekti dohajajo v občinah, v manjših krajih, je nemogoče pričakovati, da bodo to zdaj seveda lahko izpeljali. Opozorili smo tudi na možnost, da bi se za to uporabila evropska sredstva, in kljub sporočilu začetka tega tedna, ne moremo reči, da je prvo priporočilo upoštevano, tudi drugo ne. Vlada nas je sicer v dopisu ta teden obvestila, da je vsak, vsaka investicija iz evropskih sredstev zavezana k temu, da sledi logiki dostopnosti invalidov, ampak to ni poanta našega priporočila. Poanta našega priporočila je celosten pristop. Celosten pristop pomeni tudi pomembno sporočilo več kot 130 tisoč ljudem, ki jih invalidnost tako ali drugače zaznamuje, to je, da se pač država drži svojih zavez, mednarodne konvencije, zakonodaje.

Hvala lepa. V okviru te točke je to zaključek moje predstavitve.