Spoštovana predsedujoča, poslanke in poslanci ter ostali navzoči.

Zagovornik načela enakosti v zahtevi za oceno ustavnosti tretje alineje drugega odstavka 6. člena Zakona o osebni asistenci navaja, da gre za diskriminacijo, neenako obravnavanje oseb z invalidnostmi na podlagi osebne okoliščine starosti, saj so osebe z invalidnostmi stare 65 let in več, ki izpolnjujejo vse ostale pogoje za pridobitev osebne asistence, neupravičeno prikrajšane pri uveljavljanju pravice do osebne asistence. Vendar je potrebno poudariti, da je eden izmed osrednjih namenov Zakona o osebni asistenci spodbujanje zaposlitve invalidov, saj je namen delovno aktivni populaciji in pri definiranju zgornje starostne meje upravičenosti do pravice do osebne asistence je zakonodajalec zasledoval cilj aktivnega udejstvovanja posameznika v družbi. Starostna omejitev 65 let je v splošni zavesti javnosti sprejeta kot zaključek aktivnega življenjskega obdobja. Tudi teorija poudarja, da določitev starostnega pogoja lahko racionalno utemeljimo ob ključni predpostavki, da je za osebe, ki je ne izpolnjujejo, poskrbljeno na drug način. Koriščenje pravice do osebne asistence je le del celovite storitve, ki je namenjena invalidom, gre za trojček zakonov, ki so celovito in sistemsko uredili financiranje tega področja. Poleg Zakona o osebni asistenci navedeni trojček predstavljata še Zakon o celostni zgodnji obravnavi predšolskih otrok s posebnimi potrebami, namenjen invalidnim otrokom, ter Zakon o dolgotrajni oskrbi, ki je namenjen starejšim osebam. Starostna meja 65 let v Zakonu o osebni asistenci ni absolutna, saj določa dve izjemi, ki omogočata določenim kategorijam invalidov koriščenje osebne asistence(nadaljevanje tudi po 65. letu. V primeru uveljavitve pravice do osebne asistence, asistence pred dopolnjenim 65 letom, oseba ostane upravičena do te pravice tudi po tem letu. Drugo izjemo pa zakon ureja z uvajanjem komunikacijskega dodatka. Poleg tega osebna asistenca ni edini tovrstni socialni institut v Sloveniji, pač pa so v slovenskem pravnem sistemu uveljavljeni instituti, ki so zelo podobni in primerljivi osebni asistenci. Takšen institut so na primer družinski pomočnik, oskrbnik družinskega člana in pomoč družini na domu, ki so namenjeni tudi starejšim osebam.

Ob upoštevanju vseh navedenih argumentov, izjem, ki zmanjšujejo težo posega v pravico invalidov do nediskriminacijskega obravnavanja alternativnih socialnovarstvenih storitev, pomena ciljev, ki jih zasleduje izpodbijana ureditev s spodbujanjem zaposlitve invalidov ter z zagotovitvijo vzdržnih javnih financ, menimo, da izpodbijana določba objektivno in razumno utemeljuje legitimen cilj ureditve, ki je uresničen na primeren in potreben način ter ne posega prekomerno v pravico starejših invalidov do nediskriminacijskega obravnavanja kot ga ureja prvi odstavek 14. člena Ustave. Glede na navedeno menimo, da izpodbijana določba tretje alineje drugega odstavka 6. člena Zakona o osebni asistenci ni v neskladju z Ustavo. Hvala za pozornost.