Hvala za besedo, spoštovani predsedujoči.

Spoštovani članice in člani Odbora za delo, družino, socialne zadeve in invalide!

Najprej se vnaprej zahvaljujem za vaš posluh in seveda čas za ob današnji predstavitvi predloga novele Zakona o praznikih in dela prostih dneh v Republiki Sloveniji.

V predstavitvi, s katero se predlagatelji obračamo na vas, morda ne boste slišali veliko novega, kajti predlog novele z enako vsebino je bil seveda v obravnavi že v prejšnjem mandatu, mislim, da celo dvakrat. Gre torej za spremembo poimenovanja praznika vrnitve Primorske k matični domovini v praznik priključitve Primorske k matični domovini. Zakaj je ponovna vložitev je morda vprašanje, ki ostaja v zraku in bi seveda nanj najprej želela odgovoriti. Spoštovani! Pobude za spremembo poimenovanja tega praznika v našem javnem, predvsem pa v lokalnem okolju obstajajo že vrsto, vrsto let. Uresničitev hotenja naj ime praznika tudi uradno odseva njegovo dejansko poimenovanje, kot je trdo ukoreninjeno med ljudmi, bi žlahtnost tega praznika še nadgradila. Tudi sama kot Primorka, ki že od mladih let, kot večina Primorcev, praznuje priključitev Primorske k matični domovini, sem prepričana, da je prav, da spoštujemo poimenovanje praznika, kakor živi med ljudmi in ne po črki, kakor živi v zakonu.

Zmeda, ki je nastala z uradnim poimenovanjem praznika z besedo »vrnitev«, je seveda razvidna tudi iz mnogih vabil o obeležjih praznika, ki govori o priključitvi in ne o vrnitvi Primorske k matični domovini. Tako praznik poimenujejo občine, različna društva, združenja. Ljudsko poimenovanje praznika uporabljajo celo lokalni mediji, ko poročajo o slavnostnih prireditvah. Kot dokaz za to je ravno pismo podpore, ki smo ga prejeli od Mestne občine Koper, in se zanj zahvaljujem, ki podpira preimenovanje praznika tako, kot ga predlagamo danes. To velja poudariti, kajti prepričana sem, da so prazniki plemeniti izraz naše državnosti in so tista dragocena vez, ki generacije državljank in državljanov ne glede na naše različnosti povezuje v samozavest in v spominu na ključne dogodke ali osebnosti, ki so zaznamovale slovenski narod, ter utirale pot naši samostojnosti. Zato je še toliko bolj pomembno, da prazniki dejansko in ne samo v zakonu živijo med ljudmi, ker prihajajo od ljudi in odražajo, pa tudi s poimenovanjem neko res skupno zavezo naj nas prazniki združujejo, ne pa vnašajo nemire ali pa celo razdvajajo. Ob tem predlogu spremembe imenovanja praznika se je potrebno izogniti tudi pretiranemu upiranju na slovarsko definicijo obeh izrazov, torej vrnitve in priključitve. Namreč dejstvo je, da prazniki lahko živijo samo, če jih ljudje čutijo, sprejemajo za svoje, ker so tako ponosni na njihovo sporočilnost in jo prenašajo na mlajše generacije. Zgodovina trpljenja, a tudi zmagoslavja, je v srcih Primork in Primorcev zapisana na vsakem koraku življenja. Boj proti tiraniji fašizma je pomemben del kolektivne identitete na Primorskem, kakor tudi v vsej Sloveniji in ta spomin z leti ne usiha. Nanj se opiramo še danes ob žal še vedno aktualnem obujanju neofašističnih ideologij in naša skupna zaveza, da nikoli več ne dopustimo trpljenja, ki je predolgo bičalo preveč ljudi, je simbolno zapisana tudi s praznikom priključitve Primorske k matični domovini. In tudi za to smo odgovorni slišati večletna hotenja, da nosi praznik ime, s katerim se ljudje identificirajo. Trditev, da nam je bila Primorska vrnjena, ker je pač že stoletja pripadala slovenskemu narodnemu ozemlju, je mogoče smiselna iz nekega drugega zornega kota, nikakor je pa ni moč utemeljiti na podlagi mednarodnega prava, kakor tudi ne na podlagi zgodovinskih dejstev. Ko je bila podpisana pariška mirovna pogodba leta 1947, je kot država obstajala zgolj Jugoslavija, katere del je bila Slovenija. Iz pariške pogodbe jasno izhaja, da se je Jugoslavija Primorsko priključila, saj je bila s to pogodbo med Jugoslavijo in Italijo vzpostavljena nova meja. Rapalska meja je bila s tem ukinjena. Kadar se med državama po mednarodnem pravu vzpostavi nova meja, gre vedno za izgubo ali za pridobitev ozemlja, in neizpodbitno zgodovinsko dejstvo je, da se ta ozemlja niso vrnila. Ta ozemlja so se izborila v mukotrpnem, v požrtvovalnem boju so izborili naši predniki. Če je bila Primorska zgolj vrnjena, potem je bil s tega zornega kota nesmiseln tudi narodno osvobodilni boj. Nepotrebne so bile vse žrtve, neizmeren pogum za boj proti okupatorju, saj bi ozemlje po koncu vojne tako ali tako pripadlo Jugoslaviji. Strah, da bi preimenovanje praznika vplivalo na mednarodno priznane pogodbe, s tem pa tudi meje, je prav tako neupravičen. Priključitev Primorske je rezultat mednarodno priznane Pariške mirovne pogodbe, ki je ni mogoče kar tako spremeniti. Pogodbo je Italija podpisala z 21. državami, med njimi tudi Jugoslavijo. Slovenska pričakovanja se s pogodbo sicer niso v celoti uresničila, je bila pa s pogodbo ukinjena rapalska meja.. Z Londonskim memorandumom oktobra 1954, ki so ga kasneje še nadgradili z Osimskim sporazumom novembra 1975, pa je bila meja med Slovenijo, ki je bila del takratne Jugoslavije in Italijo tudi dokončno določena. In nenazadnje, Italija je januarja 1992 Slovenijo priznala kot novo, neodvisno suvereno državo v okviru takrat mednarodno priznanih meja Jugoslavije z Italijo, Avstrijo in Madžarsko, ter republiško mejo s Hrvaško. S tem je Italija neizpodbitno in brezpogojno priznala suverenost Republike Slovenije na celotnem ozemlju, ki ga je Slovenija kot nekdanja republika zavzemala znotraj nekdanje Jugoslavije.

Spoštovane in spoštovani! Če bi kaj rada poudarila, bi poudarila, da realnost poimenovanja za katerega si predlagatelji novele prizadevamo, živi med ljudmi že desetletja, kar smo v politiki ne glede na naša prepričanja dolžni slišati. Zato si iskreno želim, da le uspemo narediti ta pomemben korak in priključitev Primorske k matični domovini tudi s spremembo Zakona o praznikih in dela prostih dneh še približamo tja, kamor prazniki v bistvu tudi sodijo, k ljudem.

Hvala za vaš posluh in seveda sem na voljo za dodatna vprašanja.