Hvala lepa. Hvala lepa za povabilo.

Zdaj na nek način združenja različna seveda vedno dajo neke strokovne pobude, ko se določena zakonodaja sprejema ali spreminja, tukaj se pa potem seveda sprejemajo politične odločitve, kar je tudi povsem normalno. Mi bi želeli zgolj opozoriti na to, no, da zakonodaja ali pa sistem, v katerem danes smo, pravzaprav ne zadošča vsem tem izzivom, ki, s katerimi se lokalne skupnosti soočamo pri otrocih ali pa tudi ne otrocih, starejših seveda, ki težko govorijo ali sploh ne govorijo slovenskega jezika. Ne glede na to, da se je tudi v letu 2019 pravilnik o normativih in standardih, standardih za izvajanje, za izvajanje programa osnovnih šol spremenil in na nek način tudi zagotovil večje število ur slovenščine, danes to ne zadostuje, bom rekel, temu, da otroci, ki seveda ne govorijo slovenskega jezika, bi se lahko normalno vključevali v sam proces. Tako da mi smo v združenju seveda podali svoje predloge ne samo, bom rekel, pred mesecem dni, tudi v preteklih letih, tudi, bom rekel, t. i. pripravljalnice mislim, da so že bile kar nekaj časa nazaj pobuda, ki je bila takrat sprožena s strani Mestne občine Kranj in se ta pobuda tudi takrat ni upoštevala. Je pa tudi res, in s tem se tudi strinjam, zgolj, bom rekel neka definicija ali nek pojem v neki zakonodaji še ne pomeni ničesar, če tega ni mogoče potem implementirati v našo družbo, v naš sistem, kjer vemo, da vsak poseg lahko ima za posledico seveda nekih kadrovskih vprašanj, infrastrukturnih, finančnih vprašanj in če, seveda, tukaj nimamo vseh odgovorov potem je včasih boljše, da ničesar ne spreminjamo, ne sprejemamo, kot pa, da imamo potem težave oziroma imamo zakonodajo, ki je ne moremo izvajati.

Zdaj, jaz bi zgolj na kratko naši predlogi, ki so bili, so bili predvsem v tej smeri, da bi se znižal normativ. Danes je 18 učencev, tujejezičnih. Na 18 učencev pripada, mislim, da, 0,5 učitelja slovenščine. Torej, da bi se pač število učiteljev na število učencev povečalo, da bi se omogočilo tudi, da bi šole med seboj se lahko na tem področju učenja slovenščine povezovale. Vemo, da pač šole imajo različne vpise teh otrok in da bi na nek način zagotovili, da bi bilo to vsaj dve uri dnevno učenje slovenskega jezika.

Zelo pomembno je tudi dejstvo, s čimer se tudi lokalne skupnosti soočamo, da ne govorimo zgolj o priseljencih oziroma tistih, ki so danes ali pa pred letom dni prišli v naše okolje, so konec koncev tudi primeri, ko se otroci rodijo v Sloveniji, pa mogoče potem niso vključeni v predšolsko vzgojo in ko pridejo v prvi razred, ugotovimo ali ugotovijo, seveda, da tudi ti otroci ne znajo slovenskega jezika. Torej tudi te otroke je potrebno na nek način umestiti v ta sistem in pa seveda tudi določiti neko mejo, mejo priseljencev oziroma teh otrok, tuje govorečih, ki lahko sodeluje v samem oddelku.

Zdaj, za konec zgolj to, to so zdaj neke parcialne rešitve, v vsakem zakonu. Tisto, kar mi ugotavljamo je in kar potrebujemo in tukaj tudi pozdravljam to, vsaj mislim, da v tej smeri gre, željo po tem, da se res sprejme neka celovita strategija integracije ljudi, tuje govorečih ljudi, v naše okolje. Brez tega nam tudi ti parcialni ukrepi ali pa rešitve ne bodo kaj dosti prinesli oziroma vsaj ne bodo prinesli celovitih rešitev. Tako, da tukaj v tej smeri gre seveda naša pobuda in pa mogoče ugotovitev, vsaj na več področjih je tako, pa tudi pri sami integraciji, da integracijo pokrivajo tudi različni resorji med vsakim sicer po svojem področju, ampak, mogoče to medresorsko usklajevanje potem v praksi ne funkcionira dovolj dobro ali učinkovito in da bi ta pojem integracije morali mogoče razmisliti, seveda, če je to tehnično in strokovno primerno, da bi se enostavno obravnaval v enem samem stebru in da bi, bom rekel, imeli s tem tudi manj sistemskih, sistemskih težav.

Toliko mogoče z moje strani. Hvala lepa.