Hvala.

Lepo pozdravljeni!

Tako kot je bilo danes že izpostavljeno, se z bralno pismenostjo ukvarjamo seveda tudi v okviru priprave Nacionalnega programa vzgoje in izobraževanja. Res je, da tudi nismo čakali na zadnje rezultate PISA, ker smo spremljali, kaj se pravzaprav dogaja na tem področju že prej, in kot je bilo že omenjeno, tudi organizirali javno razpravo mnenj pred približno mesecem dni na to temo.

Naš program je nekako v zaključni fazi, kot je bilo danes že omenjeno. Predvidevamo v januarju, če boste seveda pripravljeni za to, da predstavimo ta dokument tudi pri vas in potem vse cilje in akcijske načrte, ki jih je potrebno izpeljati za dosego teh ciljev, tudi predstavimo širši javnosti.

Zakaj nas ti slabi dosežki na področju bralne pismenosti niso presenetili - zaradi tega, ker smo spremljali, kaj se dogaja na področju nacionalnega preverjanja znanja, kjer pravzaprav vsako leto dobimo povratne informacije o znanju, o dosežkih naših učencev. To, kar je morda na področju PISA še bolj zaskrbljujoče kot sami dosežki, pa je pravzaprav dejstvo, da je opaziti ta negativen trend in to na vseh področjih. Če se lahko pri matematični pismenosti tolažimo še s tem, da smo nad povprečjem, in da se pravzaprav lahko pri naravoslovni pismenosti tolažimo s tem, da smo v samem vrhu pravzaprav še vedno držav na tem področju, pri bralni pismenosti nimamo več nobene tolažbe, padli smo celo pod povprečje. Drži torej, podpovprečje držav OECD, drži seveda tudi to, da je negativen trend opaziti pri vseh državah, vendar tako velikega negativnega trenda, tako velikih razlik, kot je to v Sloveniji, pa pravzaprav ni v skoraj nobeni drugi državi. Analiza nacionalnih preizkusov znanja je dejansko pokazala, ne samo pri slovenščini, ampak tudi pri drugih predmetih, da imajo naši učenci v povprečju nižje število točk oz. nižje dosežke pri besedilnih nalogah, torej pri tistih nalogah, kjer se ne sprašuje samo po podatkih, ki jih je mogoče iz besedila enostavno izpisati, ampak ki zahtevajo globlje razumevanje besedila. To se zlasti pokaže pri matematiki in tudi pri naravoslovnih predmetih, recimo, pri fiziki v lanskem šolskem letu, kjer so bili zelo slabi povprečni rezultati. In ena od razlag je zagotovo ta, da je bilo veliko problemskih nalog, se pravi nalog, kjer so morali učenci prebrati besedilo, iz besedila izluščiti podatke in potem iz teh podatkov nekaj narediti. Torej, to je trend, ki ga dejansko opažamo že vrsto let.

PISA je pokazala tudi zelo velike razlike med spoloma na področju bralne pismenosti v Sloveniji. Ponovno moram poudariti - nič novega za tiste, ki natančno spremljamo nacionalne preizkuse znanja vsako leto -, ti pokažejo zelo velike razlike med spoloma, seveda v korist višjih povprečnih dosežkov pri učenkah. Torej, imamo bistveno več učenk, ki dosežejo tiste višje ravni znanja, višje povprečno število točk, in pa bistveno več učencev, ki dosežejo nižje povprečne dosežke oz. se uvrščajo pod slovensko povprečje. To je seveda tudi jasno sporočilo, jasen signal, da je potrebno razmisliti, kaj se pri slovenščini dogaja pri našem pouku, zakaj pravzaprav so vendar učenke nekoliko bolj motivirane, očitno, na področju bralne pismenosti. Tudi za branje kot učenci, če recimo to primerjamo z angleščino, pri nacionalnem preverjanju znanja iz angleščine takšnih razlik med spoloma niti slučajno ne opazimo in predmetna komisija za angleščino se, lahko rečem, velikokrat pohvali, da tudi uspe v nacionalni preizkus znanja vključiti takšno besedilo, ki je za oba spola zanimivo. Dosežki na nacionalnem preverjanju znanja tudi pokažejo, da so razlike med učenci znotraj šole bistveno večje, kot so razlike med šolami, kar pomeni, da slovenske šole delajo približno enako in da do teh razlik prihaja zaradi individualnih razlik med učenci, posledično tudi razlike med regijami v Sloveniji niso bistvene. Pri slovenščini so nekako približno sedem odstotnih točk. Nacionalni preizkus znanja sicer ni naravnan na ta način, ni oblikovan tako, da bi lahko neposredno delali primerjave med regijami iz leta v leto, ampak če pa pogledamo dosežke iz več generacij, je pa jasno, da imamo dve regiji v Sloveniji, ki sta vedno med najvišjimi dosežki, to sta Osrednjeslovenska regija in pa Gorenjska regija. Pravzaprav se ti dve, torej se učenci teh dveh regij uvrščajo vedno v sam vrh. Na drugi strani imamo pa Obalno, Kraško in Zasavsko regijo, kjer so pa učenci pravzaprav vedno pod povprečjem, torej pod slovenskim povprečjem. Kot sem omenil, ni nacionalni preizkus oblikovan na ta način, da bi lahko delali neposredne primerjave med regijami in tudi ne med leti, ampak vendar, nek trend pa je opaziti in smiselno bi bilo delati predvsem tudi s temi šolami, kjer se njihovi učenci uvrščajo pod slovensko povprečje.

Ker sem izhajal sedaj iz nacionalnega preverjanja znanja, bi omenil tudi to, da vsako leto naša komisija pripravi poročilo o nacionalnem preverjanju znanja. In v zaključku tega poročila imamo vedno tudi zelo konkretne usmeritve, kaj bi bilo smiselno pri pouku spremeniti, zato da bi se dosežki učencev izboljšali. In lahko rečem samo to, da se mi zdi zelo velika škoda, da se očitno teh priporočil, navodil, kakorkoli že to imenujem, ne jemlje bolj resno. Bom prebral samo iz letošnjega nacionalnega, torej iz poročila o nacionalnem preverjanju znanja, kaj so zapisali v predmetni komisiji za slovenščino. Torej, priporočajo, da naj učenci pri pouku vseh predmetov rešujejo naloge, ki preverjajo globlje razumevanje besedila in samostojno tvorjenje jezikovno pravilnih krajših besedil; da se jih naj spodbuja k razumevanju besedila kot celote, ne le posameznih odstavkov, k povezovanju podatkov iz raznih delov besedila, k prepoznavanju, luščenju iskanih podatkov iz niza več podobnih, k primerjanju več besedil in k temu, da neko trditev ali mnenje utemeljijo s podatki iz besedila. S tem želimo tudi opozoriti, da razvoj bralne pismenosti ni in ne sme biti razumljen kot odgovornost zgolj učiteljev slovenščine, ampak vseh, ki poučujejo v vzgojno izobraževalnem sistemu, pa tudi medijev, lahko dodam, tudi politikov, ki moramo ohranjati, morate ohranjati kulturo slovenske besede in seveda celotne družbe. To so zelo konkretna navodila, usmeritve iz poročila o nacionalnem preverjanju znanja. In kar je res zaskrbljujoče, da lahko iz leta v leto preberemo bolj ali manj podobne usmeritve. V praksi pa se očitno ne spremeni zadosti. Da pri bralni pismenosti ne gre zgolj za slovenski jezik, ve recimo tudi predmetna komisija za matematiko, ki je letos zapisala: »Ob reševanju besedilnih nalog naj učenci uporabljajo različne strategije branja z razumevanjem in strategije reševanja vključno s sistematičnim poskušanjem.« Skratka, tisto, kar je res pomembno zavedanje, je to, da če želimo delati na področju bralne pismenosti, če želimo razvijati to področje, je seveda potrebno zavedanje, da učitelji slovenščine ne morejo sami narediti zadosti, ne morem reči, da nič, ker lahko ogromno, ampak ne pa zadosti. Torej, to mora biti seveda zaveza vseh, ki so kakorkoli vpeti v vzgojno izobraževalni sistem in seveda tudi celotne družbe. Ker sem omenil nacionalni program vzgoje in izobraževanja, dokončnih rešitev ne morem niti ne želim še razlagati, dokler ne bomo imeli programa potrjenega, torej v mesecu januarju. Lahko pa seveda omenim nekaj razmišljanj, ki smo jih že opravili. Prvo razmišljanje je to zavedanje, da je seveda bralna pismenost osnova za učenje, zato je potrebno skozi celoten proces od predšolske vzgoje in dejansko skozi celotno življenje nameniti bralni pismenosti posebno pozornost. Na področju predšolske vzgoje je potrebno spodbujati predbralne spretnosti v tem obdobju. In kot je bilo danes že izpostavljeno, v to je potrebno vključiti tudi starše. Dejansko je potrebno razvijati kulturo branja in kulturo zavedanja, kaj bralna pismenost dejansko pomeni za uspešnost prav vsakega posameznika. Če bodo otroci tisti, torej, če bodo otroci imeli priložnost videti svoje starše, da berejo, če se bodo starši pogovarjali z otroki o prebranih knjigah, potem bo seveda tudi otrok razvil to navdušenje ali pa vsaj pozitiven odnos do branja. Tukaj bi izpostavil seveda tudi vse, ki smo vključeni v vzgojno izobraževalni proces. Torej, vsak vzgojitelj, vsak učitelj in drugi strokovni delavci v vzgoji in izobraževanju morajo ravno s svojim zgledom biti nek model otroku, da bo začel brati. Naslednja zadeva, ki jo je potrebno izpostaviti je razvijanje bralne pismenosti pri vseh predmetih, torej ne le pri materinščini, kar mora država spodbujati tudi v okviru kurikularne prenove, s tem, da je bralna pismenost, jezik kot takšen, splošni cilj kurikula, se pravi neka prečna kompetenca, ki se razvija dejansko pri vseh predmetnih področjih. Pri pouku je potrebno krepiti vlogo pisanja in tvorjenja besedil. Zopet ima tudi na tem področju tako država kot fakultete, ki izobražujemo prihodnje pedagoške delavce, izredno pomembno vlogo s stalnim strokovnim izobraževanjem. Z ustrezno ponudbo stalnega strokovnega izobraževanja.

Naslednja zadeva, ki bi jo želel izpostaviti je pa vprašanje učbenikov in vprašanje delovnih zvezkov, ki se uporabljajo v našem šolskem sistemu. Večkrat sem že izpostavil, da imam občutek, da je trenutno najboljši po mnenju nekaterih tisti učbenik in tisti delovni zvezek, ki je najbolj všečen. Kaj pa pomeni, da je najbolj všečen? Pomeni, da je zelo barvit in pomeni, da od otrok ne zahteva tako rekoč nič. Če bomo imeli še naprej učbenike in delovne zvezke, kjer bodo otroci vstavljali manjkajoče besede, kjer bodo morali samo poiskati, kateri pojem iz levega stolpca ustreza pojmu iz desnega stolpca in narediti povezavo med tema dvema pojmoma. Na ta način se seveda bralna pismenost otrok ne bo razvijala. Tukaj se bomo dejansko morali vprašati tudi o konceptu tako imenovane permisivne šole, računati na to, da bodo učenci razvili bralno pismenost samo na neki način, ki ne bo od njih zahteval nekega dejanskega napora in učenja, to seveda ne bo šlo. Do takrat bomo imeli na tem področju in tudi na drugih področjih ne samo slabe rezultate, ampak tudi padanje v naših dosežkih.

Zelo pomembno je, da imajo učitelji in drugi strokovni delavci zelo jasne usmeritve, kaj se od otrok v posameznem razredu pričakuje. Se pravi, jasno oblikovani standardi znanja, ki bodo omogočali spremljanje napredka vsakega posameznika na tem področju. Potrebno je zagotoviti diagnostično preverjanje učenčevega znanja na področju bralne pismenosti in sicer od obdobja predšolske vzgoje skozi celotno izobraževanje. Vesel sem, da se obeta sprememba na področju nacionalnega preverjanja znanja v smislu, da bo obvezen, torej obvezno tudi v tretjem razredu osnovne šole. Zdaj že kar nekaj let izvajamo poskus na tem področju. Slišal pa sem, bom rekel in upam, da se to na koncu vendarle ne bo zgodilo, da se tudi na tem področju predvideva izjema, torej, da nacionalni preizkus znanja v tretjem razredu naj ne bi bil obvezen za šole, ki izvajajo osnovnošolski program po posebnih pedagoških načelih. Dokler je nacionalni preizkus znanja v tretjem in v šestem razredu v formativni vlogi, dokler služi izključno samoevalvaciji dela šole, ni dejansko nobenega strokovnega argumenta, da katerakoli šola v Sloveniji ne bi sodelovala v nacionalnem preizkusu znanja. Če, če v šoli obravnavajo učno vsebino v drugačnem tempu, če določenih standardov ne morejo doseči, je to pač stvar interpretacije posameznega ravnatelja, posameznega učitelja, da bo staršem učencev znal razložiti, zakaj so učenci pri določeni nalogi dosegli nižje povprečne dosežke, kot jih dosegajo v slovenskem povprečju. Mislim pa, da si država ne sme privoščiti in to je pravzaprav pokazala tudi PISA, da en del učencev, četudi manjši del, pa vendarle pomemben del, izpade iz te povratne informacije, torej, da bi tudi izpadli iz obveznega nacionalnega preverjanja znanja v tretjem in šestem razredu osnovne šole.

Zakaj so ti podatki potrebni in pomembni, vidimo sedaj, zato, da lahko država sproti spremlja, kaj se na tem področju dogaja. Kot sem omenil že v izhodišču nas ti rezultati, nas, ki spremljamo dosežke na nacionalnem preverjanju znanja niso presenetili, šole pa potrebujejo te podatke za to, da lahko nemudoma diferencirajo in tudi individualizirajo nadaljnje delo na tem področju in tistim učencem, za katere ugotovijo, da imajo težave na področju bralne pismenosti seveda na ustrezen način prilagodijo pouk in jim pomagajo, da bodo na tem področju napredovali.

Morda za zaključek samo še odgovorim na to, kar ste na začetku izpostavili, veliko je bilo projektov v Sloveniji na tem področju, ki so bili uspešni, tudi mednarodne raziskave so takrat pokazale, da so naši učenci napredovali. Kje pa se pojavi težava? Ko se projekt zaključi, ni sistemske rešitve in projekt zamre, namesto, da bi se tiste stvari, ki so uspešne, ki so dobre vpeljale v celoten šolski sistem. To pa je dejansko tudi odgovornost ne samo šolske politike, ampak politike na splošno, da zna podpreti tiste projekte, ki so dobri v za učence in za celoten šolski sistem. Hvala lepa.