Ja, hvala za besedo in povabilo. Torej, Janez Vogrinc, Univerze v Ljubljani in Pedagoška fakulteta, poleg tega pa tudi vodja delovne skupine, ki je pripravila nacionalni program vzgoje in izobraževanja za obdobje od 2023 do 2033.

Dovolite, da o nekaterih točkah, ki jih, s katerimi se ukvarja sprememba Zakona o osnovni šoli, podam stališče, ki je deloma vezano na naš nacionalni program, v določenih točkah pa bom podal tudi svoj osebni pogled. Začel bi z nacionalnim preverjanjem znanja, ki ga seveda absolutno podpiramo. Naj omenim, da so v lanskem letu različne mednarodne raziskave znanja, kot je recimo PISA, pokazale precejšen padec v dosežkih naših učencev, predvsem na področju bralne pismenosti. Za nas, ki smo v preteklosti resno analizirali dosežke učencev na nacionalnem preverjanju znanja bom rekel, žal ti rezultati niso bili presenečenje zaradi tega, ker so že tudi nacionalni preizkusi znanja pokazali določene težave, ki jih imajo naši učenci, predvsem na področju bralne pismenosti. To se ni kazalo samo pri slovenščini, tam, kjer so morali učenci prebrati daljše besedilo ali pa daljše navodilo in v skladu s tem izluščiti podatke ali pa potem oblikovati svoj odgovor v obliki povedi, ampak se je to dejansko pokazalo tudi pri vseh ostalih predmetih. Povsod, kjer so bile besedilne naloge, smo že vrsto let ugotavljali, da imajo naši učenci v povprečju precej nižje dosežke kot tam, kjer je potrebno oblikovati zgolj računski zapis odgovora oziroma odgovoriti na kratko s posamezno besedo. To pravzaprav vse nakazuje na to, da moramo imeti v našem šolskem sistemu različne načine ugotavljanja znanja učencev, pa ne gre samo za ugotavljanje znanja, ampak je to šele osnova za resne ukrepe, ki jih je potrebno potem izpeljati na nivoju posamezne šole in tudi na nivoju šolskega sistema. Zato podpiramo tudi v nacionalnem programu nacionalno preverjanje znanja v tretjem razredu osnovne šole. V tretjem razredu je namen nacionalnega preverjanja znanja predvsem preveriti pismenost naših učencev. In tisto, kar je potrebno poudariti pri tem, je, da je to dovolj zgodaj, da se takoj identificirajo učenci, ki imajo na tem področju težave. Posebej izpostavljam področje bralne pismenosti, ki je pravzaprav osnova tudi učenja vseh ostalih predmetov. Če ne bodo učenci imeli razvito bralno pismenost, bodo seveda tudi pri drugih predmetnih področjih imeli nižje dosežke in težave pri učenju. Še enkrat bi želel izpostaviti, da sama identifikacija teh učencev seveda ni zadosti, treba je sprejeti ustrezne ukrepe, treba je sprejeti nemudoma in oblikovati načrt dela, kako tem učencem dejansko pomagati.

Kar se tiče nacionalnega preverjanja znanja v tretjem razredu, bi omenil, da se poskusno preverja že od leta 2017. In tisto, kar je zelo razveseljujoče, je to, da čeprav gre za poskus, je v tem poskusu torej prostovoljno sodelovala več kot polovica osnovnih šol in posledično tudi več kot polovica učencev, kar pomeni, da za te učence to seveda ne bo predstavljalo nobene novosti. Pomembno je pravzaprav tudi izpostaviti, da gre izključno za formativno vlogo nacionalnega preverjanja znanja, kar pomeni, da ne gre za ocenjevanje, torej učenci niso ocenjeni, gre za dodatno povratno informacijo, tako učencem, njihovim učiteljem in tudi njihovim staršem. Seveda se pogosto pojavi tudi vprašanje, zakaj to sploh potrebujemo, saj vendarle učitelji lahko vsakodnevno opazijo učence, ki imajo učne težave. Pa vendar želim izpostaviti, da gre tukaj za drugačno informacijo, da gre pravzaprav torej tudi za primerjavo dosežkov znanja posameznega učenca z njegovimi vrstniki, ne samo iz istega oddelka iz iste šole, ampak pravzaprav tudi na nacionalnem nivoju. Zato je takšna dodatna informacija seveda izredno pomembna. Mislim, da je poskusno preverjanje znanja v tretjem razredu v vseh teh letih pokazalo, da je lahko zelo dobro vpeto v normalno izvedbo pouka in da za samo izvedbo pouka, za delo učiteljev in nenazadnje tudi za učence to ne predstavlja nobene dodatne težave in nobenega posebnega stresa. Zato tako državna komisija, kot tudi vsi, ki smo sodelovali pri oblikovanju nacionalnega programa vzgoje in izobraževanja, podpiramo nacionalni preizkus znanja v tretjem razredu prav za vse učence, brez izjeme. Tukaj bi želel poudariti, da po našem mnenju je to pomembno tudi za šole, ki izvajajo program osnovne šole po posebnih pedagoških načelih. Vsekakor razumemo, da imajo v različnih programih različen tempo obravnave učne vsebine, vendar ko gre za formativno povratno informacijo, ki služi predvsem evalvaciji dela posamezne šole, to ne sme predstavljati nobene težave. Tiste naloge, ki jih recimo učenci v neki šoli niso še obravnavali zaradi tega, ker imajo to učno vsebino uvrščeno kasneje v šolsko leto, je seveda treba staršem, pa tudi učencem samim pojasniti, zakaj so pri teh nalogah bili v povprečju slabši kot pri drugih nalogah, kjer pa se je preverjala vsebina, ki so jo dejansko že obravnavali. Podpiramo tudi to, da se lahko dosežki na nacionalnem preverjanju znanja v devetem razredu upoštevajo pri vpisu v srednje šole. To se nam zdi zelo pomembno z vidika pravičnosti in tudi večje objektivnosti kriterijev. Šolska praksa kaže da so interne ocene zelo visoke, kaže pa tudi to, da ima socialno ekonomski status, iz katerega otrok izhaja, zelo velik vpliv tudi na želje, bom rekel, posameznika po nadaljnjem izobraževanju. In dosežek, ki ga učenci dobijo na nacionalnem preverjanju znanja, ki je vendarle strukturiran inštrument, enak za celotno državo, lahko seveda da zelo pomembno dodatno informacijo, ki bo prispevala k temu, da se bodo učenci in pa tudi njihovi starši, odločali za vpis v tiste srednješolske programe, ki so zanje najustreznejši.

Enak argument lahko ponovim tudi za učence, ki so vključeni v program z nižjim izobrazbenim standardom. Tudi za te učence je izredno pomembno, da dobijo še eno dodatno, objektivnejšo, povratno informacijo ravno za to, da bodo tako sami kot seveda tudi njihovi učenci, njihovi starši, se opravičujem, se znali potem odločiti za najustreznejše nadaljevanje izobraževanja.

Kar se tiče tujega jezika lahko ponovim, da tudi to rešitev, torej da se vpelje v prvi razred osnovne šole prvi tuji jezik, podpiramo. Ta rešitev je nekako tudi v skladu s cilji Evropske unije pri učenju jezikov, ki so to že zdavnaj izpostavili kot pomembno prednostno nalogo. Cilj naj bi bil, da vsak državljan poleg maternega jezika obvlada še dva druga jezika. In podpisnica, torej Slovenija je tudi podpisnica teh dogovorov, ki jih zaenkrat še ne dosega, bo pa seveda s to spremembo, če bo potrjena, vsaj prvi korak v to smer narejen.

Prepričan sem, da je znanje tujih jezikov izredno pomembno in da nobena tehnologija ne more nadomestiti neposredne komunikacije, ki je lahko med dvema posameznikoma, tudi če nekdo ne zna ravno dobro tujega jezika. Dodaten argument za to, da se vpelje prvi tuji jezik v prvi razred osnovne šole kot obvezen predmet je seveda tudi delež generacije učencev, ki je obiskovala prvi tuji jezik kot neobvezen izbirni predmet, torej več kot 93 % učencev se je za to odločilo, kar seveda nakazuje tudi na to, da za učence prvega razreda z ustreznimi didaktičnimi pristopi učenje tujega jezika ne predstavlja nobene težave in nikakor ne ogroža znanja materinščine.

Omenim naj tudi to, da odkar imamo prvi, torej opcijo učenja prvega tujega jezika v prvem razredu, tudi na nacionalnem preverjanju znanja opažamo po eni strani zelo velik napredek v znanju teh učencev, ki so se eno leto dlje učili v glavnem angleščine, hkrati se pa tudi razlike med učenci zmanjšujejo. Pri angleščini smo namreč vsako leto ugotavljali zelo velik standardni odklon, ki torej je nakazoval zelo velike razlike v znanju tujega jezika med učenci. Dodatno leto učenja je pravzaprav te razlike precej zmanjšalo, kar je pomembno tudi, ko govorimo o pravičnosti našega šolskega sistema.

In če se na koncu dotaknem samo še učenja na domu. Tudi v tem primeru podpiramo spremembe tako v okviru nacionalnega programa vzgoje in izobraževanja, ki so v tej spremembi Zakona o osnovni šoli nakazane. Ravno tako z vidika pravičnosti in enakopravnosti je seveda pomembno, da vsi učenci, torej tudi tisti, ki se izobražujejo na domu, pokažejo doseganje enakovrednih izobrazbenih standardov. Naj podam, bom rekel, svoje osebno mnenje glede tega, da že, da že trenutni Zakon o osnovni šoli vzpostavlja določeno zmedo na tem področju, kajti v 90. členu Zakona o osnovni šoli imamo navedeno v prvem odstavku, da mora z izobraževanjem na domu vsak učenec pridobiti vsaj enakovreden izobrazbeni standard, kot ga zagotavlja obvezni program javne šole. Nato pa so v nadaljevanju tega odstavka predpisani predmeti iz katerega se, iz katerih se dejansko preverja doseganje tega enakovrednega standarda znanja.

Torej, po mojem mnenju je to v nasprotju s prvim odstavkom, ki dejansko govori o tem, da mora vsak učenec doseči enakovreden izobrazbeni standard. Zakaj je to pomembno? Zaradi tega, ker se ne sme zgoditi, da v času izobraževanja nek učenec, recimo, ne bo slišal nič s področja kemije, nič s področja biologije, fizike. Trenutno pravzaprav imamo omogočeno, da se preverja znanje samo iz enega naravoslovnega področja. Enako velja za področje umetnosti oziroma za področje družboslovja. To po mojem mnenju tudi postavlja te učence v zelo neenakovreden položaj. Kajti, vsak učenec mora imeti možnost, da nadaljuje svoje izobraževanje v kateremkoli srednješolskem programu. In seveda, če ne osvoji vsaj enakovrednega izobrazbenega standarda pri enem od predmetov, ki sem jih prej našteval, seveda ima bistveno slabšo osnovo za nadaljnje izobraževanje.

Kar se pa tiče že omenjenega prenovljenega koncepta, razširjenega programa osnovne šole, pa sprememb pri izobraževanju učencev s posebnimi potrebami pa lahko samo rečem, da tudi te spremembe podpiramo. Hvala.