Hvala lepa, gospa predsednica. To je bilo malo preveč, jih je še nekaj takih, ki so to pot tlakovali, je pa res, da moja generacija, tu nas kar nekaj sedi, zaključuje svojo poklicno pot in je dala skozi pač vse od tranzicije, vstopa v Evropsko unijo in do tega.

Torej, spoštovane poslanke in spoštovani poslanci, spoštovane kolegice in kolegi! Jaz bom poskušal zelo na kratko utemeljiti, da smo danes pred tretjim največjim mejnikom pred katerim je slovensko kmetijstvo in kmetijska politika po oblikovanju samostojne države. Prva je bila seveda sama osamosvojitev in oblikovanje kmetijske politike, potem je bil vstop v Evropsko unijo, sedaj je pa v bistvu prilagoditev na nove družbene zahteve, na klimatske spremembe, na vso tranzicijo, ki se je zgodila in transformacijo, ki se dogaja in ki spreminja tako pridelovalne postopke, kot tudi odnose do hrane, kjer kmetijstvo se pač mora na novo prilagoditi.

Poskušal bom to razložiti skozi trajnostne elemente in tudi skozi proteste. Kajti, protesti nam zelo veliko govorijo, če poslušamo, kako se odzivamo, kaj nam kmetje povejo tukaj in drugje po Evropi, slišimo celo zgodbo te preobrazbe. Potem bi pa poskušal dati tudi nekaj predlogov.

Torej, kar se ekonomske dimenzije tiče, je dejansko tako, da je dohodkovni položaj slovenskega kmetijstva neugoden, vsaj v povprečju, da je zelo velika nestabilnost cen in dohodkov, da vsako leto se s kakšno panogo kaj zgodi. Leto 2023 je bilo zelo slabo za pridelavo žit in še za kakšno. Predvsem pa je zelo velika negotovost pred prihodnostjo. In to je ena od stvari, ki kmete, bom rekel, jih zelo ovira pri njihovem načrtovanju, jih dela negotove in tako naprej. Nam so cene out putov nekaterih ključnih proizvodov padle, cene inputov so še zmeraj visoke. Trgovinski sporazumi so pač naredili in delajo, kar delajo. To pomeni, imamo pač sporazum z Ukrajino, ki bi naj bil namenjen nerazvitemu svetu, vendar veliko blaga ostane v Evropi in spreminja cenovna razmerja. Imamo praktično izpogajan sporazum z državami Latinske Amerike, Mercosur, ki bo zelo zamajal cenovna razmerja. Tu so pa seveda tudi podnebne razmere, ki izrazito povečujejo tveganja, ki so izrazit dejavnik negotovosti. In pomemben element zaostrovanja razmer je pa tudi kmetijska politika. In mislim, da kmetje se predvsem oziroma tudi na to odzivajo. Imeli smo prvo leto strateških načrtov, ki so v marsičem spremenili, torej po celi Evropi, Slovenija tu ni izvzeta, spremenili dosedanje prakse, dosedanje instrumente. Torej, Evropska komisija je uveljavila preko Evropskega parlamenta in sveta, tako so bili ključni, pač zakonodajalci so se tako odločili. Dejansko kljub vsemu kar nekaj elementov zelenega prehoda, še več jih pa čaka. In ta nova okolijska arhitektura seveda pomeni dodatne zahteve, dodatne priložnosti, pa tudi nevarnosti. In mislim, da je tukaj bil zelo velik problem, sedaj grem na to okolijsko trajnost, da mi tega v Evropi, namenoma grem, ne na Slovenijo, ker bo takoj konkretno, preveč konkretno, v Evropi tega nismo znali narediti. To se pravi, kmete prepričati, da so stvari drugačne, jim narediti ukrepe, ki imajo dejanske učinke, prilagoditi jih na nove razmere, spilotirati stvari in seveda imamo, kar imamo, 100 tisoč kmetov so po ulicah, kar je zelo pomenljivo in razumljivo. Kmetje ne govorijo o prilagajanju okolju, podnebju in tako naprej. Govorijo o prevelikem administriranju. In tudi iz domače razprave nekako se da dojeti, da mi nismo dojeli, da se je nek model kmetijstva ustavil, da praktično to kar smo sto let govorili kako pridelovati, kako prehraniti prebivalstvo, da je ta model se je izpel in enostavno dela preveliko škodo in okolju in na koncu tudi ljudem, na koncu tudi prebivalstvu in tudi samim kmetom. In zdaj seveda, kako to narediti, kako to transformacijo izpeljati, to je pa v bistvu najtežje, ker gre za spremembe v glavah, za nove tehnologije. In seveda kmetje ne morejo kar na silo to narediti. In mislim, da je Evropska komisija tukaj naredila, bom rekel, zelo, ne bom rekel, da nori eksperiment, ampak praktično je naredila zelo veliko napako. Postavili so meje, brez da določene stvari, brez da bi dovolj razmislili, brez da bi naredili prilagoditev na te stvari in je praktično cel sistem transformacije trajnostnih prehranskih sistemov, kakor temu rečemo, je dejansko padel na ulici prav zaradi slabih priprav prav zaradi tega. In danes imamo v bistvu politično vojno v parlamentu, evropskem, imamo vojno med strankami, torej, politika se je vmešala nekaj, kar bi moralo biti strokovno prilagojeno in primerljivo. In to je zelo, zelo slabo. Meni so kolegi iz Direktorata za kmetijstvo razlagali, kako je to potekalo, da so ljudje licitirali, koliko procentov bodo zniževali pesticide, koliko bodo te območje, eno, drugo, tretje, brez resnih strokovnih analiz in to seveda ni dobro. Torej, mi smo nekaj, kar moramo narediti, naredili slabo. In seveda, kmetje so se odzvali. Najprej niso verjeli, da se jim bo to zgodilo, zdaj so pa na ulicah. Zdaj je pa drug problem, da imamo občutek, da pa bodo stvari ustavljene. Stvari ne morejo biti ustavljene. Mi smo odgovorni do tega planeta. Stvari bodo šle naprej. Vprašanje je seveda pa kako bomo kmetijstvu pomagali, prilagodili in ga naredili takega, da bo prilagojen na to. In tukaj moramo razlagati, da kmetijska politika ni samo za kmete. Kmetijska politika je za družbo in mora na vse te cilje, ki jih imamo mi lepo zapisanih, ta naš strateški načrt ni tako slabo narejen, kot bi nekateri radi prikazali. Stvari so začrtane dobro. Vprašanje je pa, kako to izvajamo.

In tukaj je zelo velik problem, jaz mislim, da smo tudi v Sloveniji padli na izpitu, kako smo trasirali nove ukrepe. To je strokovno delo, to je treba pilotirati, to se je treba s kmeti pogovarjati, treba preveriti, ali bodo sprejeli ali ne bodo sprejeli, ali so učinki za okolje in naravo tapravi ali niso. Mi to delamo tako, da malo pokopiramo, malo iščemo in na koncu se mogoče malo pogajajo, kmetijske interesne pa okolijske organizacije, pa malo kmetijsko ministrstvo pa na koncu pride še Ministrstvo za naravne vire, pa Evropska komisija in iz tega dobimo nekaj, kar je političen kompromis. Mi pa ne moremo delati političnega kompromisa ne s kmeti in ne z naravo in ne z okoljem in ne s podnebjem. In tukaj seveda smo vsi padli. Torej, vsi ti trije mehurčki, kmetje in naša kmetijska stroka, okolje in okolijska stroka in država z načinom reguliranja. Zato je tako nujen ta dialog. Ne zato, da bi se radi imeli, pa da bi se /nerazumljivo/. Mi moramo na dejstvih utemeljeno stvari spreminjati.

Potem je pa še tretji element trajnosti, to je socialni, ki po moji oceni v ozadju še bolj kmete spravlja na ulice in v nelagodje, celo v bes, jezo in nemoč. To je pa to, da v bistvu v celi Evropi imamo ostarelo delovno silo. Veliko kmetov nima naslednikov. Si predstavljate, kako to za njih izgleda, ko dejansko cele generacije so delale in zdaj pač ni naslednikov. Po drugi strani imamo pa mlade naslednike, ki vstopajo pogumno, tudi s podporami in tako naprej, in enkrat vidijo, da ali delajo prav ali ne delajo prav, kakšne so perspektive. Cene padajo, nekdo jim neke regulative, ki jih ne razumejo, razlaga oziroma nalaga, na Nizozemskem celo jemlje zemljo, pri nas celo na nekaterih območjih prepoveduje kmetovati in podobne stvari. Seveda ljudje so besni in spet smo padli na izpitu. Da ne govorimo seveda o vseh drugih problemih, socialnih, revščina se pojavlja na podeželju in tako naprej.

Torej, kaj narediti? Kakšni predlogi bi morali biti? Jaz mislim, da je ena od ključnih stvari je ta, da dejansko ta dialog vzamemo resno. Ta dogodek je eden, ki je pozitiven. V bistvu je bil tudi, večina nas je bilo na predsedničinem forumu novembra, ko se poskuša vse strukture plus nosilce odločanja, tu ima Državni zbor izjemno pomembno vlogo, plus vlado, plus kmetijske organizacije, okolijske organizacije ministrstva spraviti skupaj in govoriti. In če, recimo, tako kot smo to poslušali, lahko na Brdu, govorimo zelo, zelo še mimo drug drugega. Torej, ne slišimo drug drugega. Kmetijci svojo zgodbo, okoljevarstveniki in predstavniki države na tem področju s svojo zgodbo. In dokler ne bomo razumeli drug drugega, ne bo šlo. In tukaj je tudi zelo velika odgovornost strok in vseh inštitucij, ki se morajo tudi prilagoditi. Moram reči, da tudi mi smo del problema. Torej mi, ki prihajamo iz, bom rekel, inštitucij prenosa znanja, ker premalo poudarka dajemo tem novim stvarem in jih premalo razvijamo. Mi pa tudi seveda, tudi delamo tisto za kar smo plačani in kar nam kdo nalaga. In tukaj je tudi seveda zelo pomembno, kako država investira svetovanje, prenosa znanja in tako naprej. Torej, dialog, ki ga jaz razumem, bo v bistvu tako, kot so Nemci začeli in v bistvu Nizozemci poskušajo, pa na Evropski uniji poteka, enostavno nek stalen forum, ki poskuša najti rešitve in iskati neko novo vizijo. Mi sicer strateške dokumente imamo, ampak mi si ne smemo več dovoliti to, kar se nam je dogajalo zadnja dva kroga, da večina dokumentov nastaja na državniški strani, potem se kmetijske in okolijske interesne organizacije in država odziva in potem pridemo do nekih povprečnih rešitev. Mi moramo doseči nekaj več, vključiti vse potenciale v državi, tako strokovne kot človeške, tudi tuje strokovnjake, če je treba, da bomo znali to kmetijstvo dejansko peljati v neko pravo smer, kajti trendi niso dobri in mi smo sredi kaosa.

Drugo, zelo podpiram to kar je rekel državni sekretar, dejansko na dejstvih utemeljene stvari, znanje. Mi se ne smemo pogovarjati na podlagi občutkov. Veliko razprave v kmetijstvu in v Sloveniji se to zelo izostrijo, je na podlagi čustev, občutkov, kaj ljudje mislijo, kaj so slišali in tako naprej. Vse stvari imajo svoja dejstva. Vemo, kakšen je ekonomski položaj, ampak recimo za slovensko kmetijstvo ne vemo zelo natančno. Mi recimo, zdaj ne vemo natančno, recimo, v tej krizi nekateri sektorji čisto dobro vozijo, ampak tisti, ki so zdaj kritični, seveda razpolagajo. Torej sploh osnovno informatiko, da ne govorimo še o okolijskem delu, o socialnem delu. Mi recimo ne vemo o položaju žensk, ki je zelo kritična na podeželju, mimogrede. To je neka tiha zgodba, za katere sploh ne vemo. Mladi vsaj izpostavljajo položaj mladih. Torej, podatki, znanja, vedenje - tukaj enostavno smo zaostali. Če je slovensko kmetijstvo imelo najboljše podatke v 90 letih, ko smo se pogajali z Evropsko unijo, danes za veliko stvari nimamo ne podatkov ne vedenja, predvsem pa vse interpretiramo tako kot nam odgovarja in paše.

Potem zelo velik premik moramo narediti na podlagi, torej na ukrepih. Torej, če se gremo preobrazbo, potem je treba dejansko ukrepe razvijati, ki bodo imeli učinke, ki bodo trajnostni, ki bodo kmetom dali primeren dohodek, vendar bodo tudi prenesli okolju in jaz se malo manj bojim za vode pa tla, zelo se pa bojim za klimo in predvsem naravo, kjer dejansko razviti tehnologije, ki bodo tudi vzdržne z vseh treh vidikih, da bodo kmetje obstali, pa da bomo v naravo prispevali. Včasih mi to deluje na iskanje kvadrature kroga. In to ni rešitev, ki bi jo znanost znala rešiti čez noč. Tudi v Evropi imajo, v svetu imajo s tem resen problem. Torej, tretji element, četrti element pa vrednote, prenos znanja, z ljudmi govoriti, iti na teren, tako kot je bilo že danes povedano z dveh ministrstev, pogovarjati, ampak ne pogovarjati na način, saj bomo naredili, pa poslušati, pa potem počakati, pa eno malo stvar zamenjati, pa potem dejansko stvari gredo svojo pot naprej. Ne, odkrito, odprto zgodbo, kakšne so alternative v pridelavi hrane, kaj narediti na podnebju, kaj narediti z ekologijo in tako naprej. In tukaj nam vsem manjka ta odprtost in iskrenost. Vsi se skrijemo za neko, bom rekel, prilagajanje interesom, čustvom in tako naprej. Tako da to jasno sporočilo morajo vsi dobiti, dialog mora biti. Okoljevarstveniki morajo prenehati misliti da bodo zgolj z regulatornimi mehanizmi stvari reševali s kmeti se je treba pogovarjati kmetje pa morajo tudi spoznati da dejansko čas se je spremenil in tako kot smo do zdaj hrano pridelovali ne gre več ker je na škodo okolja. Tako, da jaz upam da se nam ne bo zgodilo v slovenskem kmetijstvu tako, kot se je z rudarji v Veliki Britaniji ali pa z ribiči v Španiji, ko so šli na ulice, protestirali, gladovno stavkali, ampak rudarjev v Veliki Britaniji ni, v Španiji je pa to pač omejeno na deset procentov nekdanjih ladij. Torej, v interesu kmetijstva je, da se preobrazi, prilagodi, in moj apel gre v tej smeri.

Hvala za pozornost.