Spoštovani gospod podpredsednik, redke predstavnice Vlade, kolegice in kolegi!

Spoštovani davkoplačevalci! Nedolgo nazaj je predsednik Vlade dr. Robert Golob slovenski in delno tudi mednarodni javnosti oznanil, da imajo v koaliciji krizo zaradi korupcije. Nekaj dni kasneje je predsednica druge največje koalicijske stranke, ko je govorila o tem, priznala, da ljudje v Sloveniji živijo vse slabše. Obe izjavi sta bili na široko objavljeni; najbrž ni treba, da tukaj citiram bolj natančne podatke, kdaj in kje. Tako je pravzaprav povod za to sejo, ki smo jo sklicali na to temo, dal sam predsednik Vlade. Zdaj, če sam predsednik Vlade priznava, da imajo krizo v koaliciji zaradi korupcije, potem najbrž ni treba obtoževati opozicije, zakaj je sklicala to sejo. O ostalih razlogih za sklic te seje, ki so navedeni v gradivu, s strani mojih kolegic in kolegov kasneje v razpravi. Jaz bi samo opozoril na nek bistveni rezultat vse te razprave, ki se je odvijala po tem, ko je bilo odkrito, da je Vlada Republike Slovenije iz državne proračunske rezerve razporedila milijone evrov za nakup razpadajoče stavbe, ki naj bi služila za sodno palačo. Poslušali smo s strani predstavnikov Vlade, tudi najvišjih predstavnikov Vlade, da je to neka zadeva, ki je bila podtaknjena s strani strokovnih služb, kasneje se je ost uperila v koalicijsko stranko, ki je vodila ta resor. Ministrica te stranke je najprej krčevito, ognjevito branila ta nakup, na kar je obrnila ploščo, začela obtoževati vse živo okrog sebe, vse kar se je dogajalo potem, ko je ta sporni nakup prišel v javnost, je do neke mere vse to, kar se je dogajalo, do neke mere razčistilo situacijo, tako da nekatere stvari poznamo, nekaterih stvari še vedno ne poznamo, in očitno v interesu tistih, ki imajo škarje in platno v rokah ni, da bi se ta zadeva razčistila, od sedeža NPU, Nacionalnega preiskovalnega urada do Ministrstva za pravosodje, ker je verjetno vsa dokumentacija ali pa večina te dokumentacije je z avtom kakih deset minut, pa v roku enega meseca, pa še nekaj, še noben kriminalist tega urada, ki naj bi to preiskoval, menda ni obiskal ministrstva. Po drugi strani smo doživeli pred leti hiter obisk z odredbo za hišno preiskavo, ko je policija iskala neobstoječo pisarno Andreja Širclja na sedežu stranke, Slovenske demokratske stranke. Sliši se, da je celo bila opravljena hišna preiskava na podlagi prijave enega od poslancev koalicije zoper njegovo bivšo ljubico, ki naj bi ga zalezovala, skratka depolitizirana policija, zelo hitra, ko gre za, ko gre za nekatere stvari, ki vladajoče motijo, ko gre pa za prvovrsten korupcijski škandal, ki ga priznava sam predsednik vlade, pa glejte, nobenega kriminalista na kraju kjer se je zbirala, pa verjetno tudi odkrivala, pa verjetno tudi prikrivala, če so bili tam tudi storilci, kot pravi ministrica, tega spornega nakupa, kjer naj bi šlo tudi za sume številnih kaznivih dejanj, kot smo to poslušali tudi s strani predstavnikov Vlade, ampak vse to je manj pomembno od zaključka, ki ga Vlada ponuja v zvezi s tem. Zaključek, ki se ponuja s strani Vlade in vladne koalicije ob odstopu ministrice ali pa zamenjavi ministrice, pa ob vsem tem, kar se je razčiščevalo je, da je zadeva zaključena s tem, ko je ministrica odstopila. Ona je podpisala pogodbo, je objektivno odgovorna zdaj odstopila, kriminalisti do Ministrstva za pravosodje še vedno niso prišli, se pravi, tam nekje leta 2036 bo mogoče kaka, kak formalni epilog s strani izjemno hitrih pristojnih organov, ko gre za trivialne zadeve in izjemno počasnih, ko gre za velike stvari. Pa je temu res tako? Glejte, jaz tukaj ne branim ministrice, daleč od tega, še posebej glede na to kako je obračala ploščo, ampak ministrica je podpisala to pogodbo potem, ko je Vlada ta projekt dvakrat odobrila. Najprej ga je uvrstila v NRP, nato je še prerazporedila sredstva in bilo je zelo zanimivo poslušati kako naj bi šlo tukaj za drobiž. Zdaj 8 milijonov evrov je seveda malo v primerjavi s celotnim proračunom, o tem nekaj kasneje, je pa 8 milijonov evrov denar s katerim lahko zgradiš šolo in športno dvorano je denar, s katerim lahko zgradiš dva domova za starejše, je denar s katerim lahko zgradiš obvoznico okrog kakega kraja, je denar, s katerim lahko bistveno izboljšaš kvaliteto življenja nekaj tisoč ljudem. To je velik denar, in 8 milijonov je šlo za propadajočo stavbo, večinoma iz državne proračunske rezerve, ob tem pa ravno ta Vlada in ta vladna koalicija predpisuje nove davke in dajatve zato, da se napolni sklad za obnovo po poplavah in s tem se dodatno bremeni davkoplačevalce in gospodarstvo. In to poslušamo od avgusta do konca leta, potem pa pride tisti čas med božičem in novim letom in letijo iz proračunske rezerve milijoni, ne samo za ta nakup, tudi druge podobne stvari so se takrat dogajale, za vse živo. Takrat pa očitno nekateri v Vladi mislijo, da je tukaj več vreč. Vse javne ali pa državne vreče se polnijo iz enega samega vira, in to so žepi davkoplačevalcev. In to je kategorija, ki je v tem primeru absolutno oškodovana. In bistvo vsega tega in osnovni motiv zakaj se dogaja ta seja je, da vladna koalicija zdaj ponuja odgovor, češ, da je možno, da neke službe, pa neka stranka napleteniči neko zadevo, korupcijsko zadevo, in potem Vlada to zadevo dvakrat potrdi, ne da bi bilo nekega checkihnga tukaj, brez tega, da bi nekdo pri zadevi, ki je znana, ki je očitna, ki mora vzbuditi alarmne zvonce pri zadnjemu članu kabineta predsednika Vlade, zadnjemu članu sekretariata, generalnega sekretariata Vlade, kajti 20 let in še več v Sloveniji poteka saga o nakupu ali pa izgradnji sodne palače. Rezervirano je elitno zemljišče blizu centra Ljubljane, na delu ozemlja bivše vojašnice Ljuba Šercerja. Gradbena jama je tam v državni lasti. Trije projekti so bili narejeni in plačani za to. Večkrat se je že poskušala graditi, pa je prišla finančna kriza ali pa epidemija in so bile ovire, ampak zadeva je na nek način pripravljena. In kolikor vem, zdaj sodstvo ne nasprotuje temu, da se tam nekaj zgradi in bi se že lahko zgradilo, če seštejemo, koliko denarja je šlo za najemnine, za različne prostore in pisarne, ki se najemajo po Ljubljani, za različna sodišča. Zanimivo je, da so med tistimi, ki so največji najemodajalci, znana imena s področja pravosodja, odvetništva in tako naprej in da je tukaj močan lobi, ki je tudi seveda zaviral v vseh administracijah, da bi prišlo do rešitve prostorskega problema za slovensko pravosodje. In to je znano. In potem pridejo predlogi, da se kupi neka propadajoča stavba brez parkirišč zato, da se reši ta problem. Zdaj vi trdite, da je to možno, da se je zgodilo, ne da bi komurkoli v tej verigi odločevalcev od Ministrstva za pravosodje naprej, se pravi finančnega ministrstva, ki je moralo prerazporediti sredstva generalnega sekretariata Vlade, kabineta predsednika Vlade samega, predsednika Vlade, ne da bi kjerkoli zazvonili alarmni zvončki, pa bi nekdo vprašal: ja, pa se je to dobro preverilo, pa zakaj kupujemo propadajočo stavbo, če imamo pa projekte, zemljišča, gradbeno jamo, da se ta problem reši. Se pravi, vi trdite, da od Urad ministra za pravosodje naprej nihče ni odgovoren. Recimo, da kupimo to razlago. A veste, katero vprašanje se potem postavi? Koliko takšnih okostnjakov je še v omari te Vlade? Če lahko neke službe naštrikajo neko zadevo, za katero gre iz državne proračunske rezerve, namesto v sklad za obnovo po poplavah, za nakup propadajoče stavbe, v zadevi, ki je očitna, za katero vsa birokracija v Ljubljani ve, koliko takih primerov je še lahko v omarah. S to razlago, videli smo tukaj predsednika Vlade, ki je kazal neko gradivo zadnjič, češ, Vlada ni bila nič obveščena, glejte, na parih listih je bilo to napisano, nobene razlage, nobene cenitve, itn. Glejte, če, če javnosti predate in pristojnim organom to razlago, potem je treba opraviti forenzično preiskavo vseh podobnih prerazporeditev sredstev, vseh takšnih nakupov, ker ni nobene garancije, da je pri ostalih zadevah pa ta checking deloval. Jaz mislim sicer, da ni na svetu finančnega ministra, ki prej, preden predlaga prerazporeditev iz državne proračunske rezerve 6 ali pa 7 milijonov evrov, ne pokliče predsednika Vlade pa ga vpraša, mislim, če je to nekaj, kar, kar pije vodo, še posebej pa ne v državi, ki je bila katastrofalno prizadeta z ujmo avgusta in kjer se dvigajo davki in prispevki zato, da zdaj napolnimo sklad za obnovo. Če pa verjamete finančnemu ministru, da ni, da ni obvestil predsednika Vlade prej, da nihče nad njim za to ni vedel prej, preden je Vlada sploh dvakrat o tem odločala, oprostite, potem priznavate, da imate Vlado, v kateri se ne ve, kdo pije in kdo plača. Oziroma vemo, kdo plača, ne - plačamo davkoplačevalci. Kdo pa pije ob vsem tem pa pač nekaj se je že razvedelo, nekaj se pa še očitno bo. Torej jaz predlagam tukaj, da tudi sama koalicija glede na to, da nekaj časa bo to še na žalost vladajoča oblast, resno razmisli o tem, kakšno razlago te, bom rekel, korupcijske afere prodaja javnosti in pristojnim organom. Prav vse, kar je bilo narejeno v zvezi s finančnimi prerazporeditvami, nakupi, investicijami, je sumljivo, če lahko nekaj uradnikov pa generalni sekretar ene stranke spravi skozi zadevo za 8 milijonov. Torej predlagam, da se s tem ukvarjate, ne s tem kdo je kupoval pa prodajal orožje pred 30 leti - ja, slovenska vlada, Ministrstvo za obrambo. Jaz sem bil minister za obrambo. Mi smo kupovali, menjavali in prodajali orožje za to, da smo lahko kupili novega in boljšega, in to zato, ker so nas razorožili na sam dan, ko je prisegala prva Demosova vlada, in to z veliko vlogo in pomočjo nekoga, ki vam še vedno postavlja nove obraze: Milana Kučana. Njega vprašajte, zakaj je bilo treba kupovati orožje.

Hvala lepa.