Hvala lepa za besedo. Lep pozdrav vsem skupaj! Pomembno je, da v družbi čim več govorimo o odnosu do starejših in tudi njihovi oskrbi. To velja tudi za politični prostor, ki se mora ukvarjati predvsem z zagotavljanjem vedno boljših rešitev, tudi na osnovi preizpraševanja obstoječih. Žal se ne morem znebiti občutka, da je to, kar gledamo danes in smo gledali že v sredo, namenjeno zgolj diskreditaciji in poskusu prikaza te vlade in koalicije kot nekompetentne za reševanje sicer zatečenega stanja in temu, da se tisti, ki v preteklih letih na tem področju niso naredili dovolj, prikažejo kot rešitelji, ki se edini zavzemajo za ureditev stanja. Smo leta 2024. Te dni Ministrstvo za solidarno prihodnost praznuje prvo obletnico delovanja, eno leto. S strani tistih, ki so vladali dolga leta, pa poslušamo vprašanja zakaj vse nakopičene zadeve iz zadnjih 20 let niso rešene. Politizacija je prva stvar, ki pade ob tem na pamet. Žal. Časa so imeli dovolj, zavedanje je obstajalo, opozorila so bila redna in leta, desetletja so minevala. Če bi bila v preteklosti strategija prava, predvidevam, da danes ne bi bili tu oziroma bi se pogovarjali drugače. Vse je bilo nastavljeno, da se to področje uredi, pa se ni. Verjamem, da predlagatelj čuti stisko, kar bomo danes, predvidevam, slišali večkrat. Vse to čutimo vsi. Škoda, da te stiske niso čutili v preteklih letih, ko so imeli na razpolago vse zakonodajne vzvode. Ali je stanje alarmantno? Seveda je. Seveda je, alarmantno je že leta. Spomnimo se časa covida, ko so vse do takratne stiske, na katere se je dolga leta predhodno opozarjalo, vse dotedanje pomanjkljivosti, za katere vam ni bilo mar, eskalirale v grozljivih zgodbah. Se je stanovalkam in stanovalcem domov za starejše kdo opravičil za vse napačne odločitve? Zaposlenim mogoče? Mogoče vseeno poglejmo na pozitivno stran. Pričakovana življenjska doba v Evropi in prav tako v Sloveniji se podaljšuje in s tem se delež starejših v populaciji povečuje. To je dobro, ker gre za civilizacijski dosežek, ampak zato so vprašanje kakovostnega, dostojnega in solidarnega življenja te generacije osrednjega pomena. Institucionalno varstvo, kamor sodijo domovi za starejše, je zgolj ena od oblik pomoči starejšim. Ko govorimo o kakovostni in dostopni oskrbi, pa moramo govoriti o celoti. To celoto lahko zagotavlja le celovit sistem dolgotrajne oskrbe. Naj spomnim, šele v tem mandatu smo uspeli zagotoviti in uzakoniti sistem financiranja dolgotrajne oskrbe. Prej ste na hitro sprejeli zakon, ki je bil votel, okoli ga pa ni bilo nič, če se izrazim malce poetično. Da bo poudarek ob novem financiranju dolgotrajne oskrbe, ob površnih podtikanjih o uvajanju nekih novih davkov, kar bomo danes tudi večkrat slišali, jasen vsem. 2. člen Ustave Republike Slovenije pravi, da je Slovenija socialna in pravna država, temeljno načelo socialne države pa je solidarnost. Solidarnost zasledujemo v sistemih socialnih zavarovanj in ta solidarnost je in mora biti vodilo pri odločanju o tem, na kakšen način bomo pridobili sredstva, na primer, za dolgotrajno oskrbo in o tem, na kakšen način jih bomo porabili. In prav je, da vsi prispevamo za lepšo in zasluženo starost vseh. Veseli, da smo o tem dosegli večinski družbeni dogovor. Za lepšo in zasluženo starost tudi tistih, kateri novi dom so oz. bodo domovi za starejše. Realnost današnjega časa je veliko pomanjkanje kadra v njih. Če smo že, še pred petimi leti govorili o pomanjkanju prostora, danes vemo, da je težava pri pridobivanju in ohranjanju zaposlenih. Kaj ste naredili predlagatelji, ko ste imeli v rokah škarje in platno? Niste se pravočasno in konkretno lotili teh pričakovanih težav, kadrovske podhranjenosti, načina financiranja dolgotrajne oskrbe in ustreznejše porazdelitve med plačilom za zdravstveno oskrbo, ki je financirana iz zdravstvene blagajne in socialno oskrbo, ki jo stanovalci domov za starejše plačujejo iz žepa svojega, sorodnikovega ali občinskega. Ne. Namesto tega so se obljubljali novi zidovi, se fotografirali z lopatami in na hitro podeljevali koncesije. Ob dejstvu, da je namestitev v koncesijskih domovih za 30 % dražja kot v javnih domovih, kar je, če gledamo finančno situacijo večine starejših, večine upokojencev popolnoma nesprejemljivo. Tudi v luči tega, da je v to višjo ceno vključena investicija, ki si jo je koncesionar tako povrnil, a višja cena je ostala tudi potem, ko so bili vsi krediti že poplačani. No, tudi od podeljenih koncesij v preteklosti za okoli 2 tisoč 500 novih postelj, jih je bilo v roku zagotovljenih približno 500, tako da vam tudi grajenje zidov očitno ni šlo prav dobro, kaj šele ukvarjanje s čim drugim, recimo s kadrovskimi stiskami v domovih.

Kje smo za to danes na tem področju? Za zaposlene so seveda bistveni delovni pogoji in plačilo. Ko smo pri plačilu, naj izpostavim, da je minimalna plača zelo dober pokazatelj, kako zelo rastejo življenjski stroški, ostale plače pa močno zaostajajo oz. stagnirajo. Minimalna plača je namreč vezana na minimalne življenjske stroške. Žal ste se vi predlagatelji, namesto da bi oblikovali pravičnejši plačni sistem ukvarjali z zgražanjem nad rastjo minimalne plače, ki pa dejansko kaže ogledalo celotni družbi. Ne predstavljam si kaj bi bilo, če tega instituta ne bi bilo, saj bi bila velika večina plač, ki so sedaj minimalne, dejansko še nižja, marsikatera veliko nižja. Med prejemnike osnovnih plač, ki ne dosegajo minimalne, sodijo tudi številni zaposleni v domovih za starejše.

V Levici in tej koaliciji se tega problema zavedamo in ga tudi rešujemo. Plače za področje zdravstva in socialnega varstva so se v tem mandatu dvignile dvakrat, nazadnje aprila 2023. Sprejet in na pobudo Ministrstva za solidarno prihodnost podaljšan, je bil ukrep ki delavcem in delavkam iz plačne skupine J v socialnem varstvu prinaša dodatek k plači. Ministrstvo pa tudi ves čas intenzivno sodeluje pri pogajalskih procesih oziroma pri oblikovanju rešitev, vezanih na plačno reformo in pri tem naj spomnim na ključno zavezo Levice, enka je minimalka, nobena osnovna plača ne sme biti nižja od minimalne.

In če se dotaknem še pogojev dela. Živimo v sistemu, ki zagovarja učinkovitost, žal ne s človeške, ampak z ekonomske plati. In že včeraj, davno nazaj, bi se morali kot družba vprašati in doseči konsenz. So nam pomembni ljudje v socialnem varstvu, tako zaposleni kot uporabniki, ali zgolj ekonomska učinkovitost? Ker do nastopa te Vlade na to vprašanje niste odgovorili ali pa ste izbrali v prvi vrsti ekonomske kriterije, imamo danes kadrovske normative, ki niso primerni. Tukaj se lahko vsi strinjamo. Tisti zaposleni, ki ostajajo v domovih za starejše, so zato preobremenjeni in izgoreli.

A pristojni se tudi s tem problemom ukvarjajo. Leta 2022 so bile sprejete spremembe kadrovskih normativov o socialnem varstvu, ki se bodo postopno povečevali. Do leta…, do leta 2030 se tako načrtuje povečanje števila zaposlenih v domovih za starejše in drugih socialno varstvenih zavodih za kar 2 tisoč 200 zaposlitev. Ob tem je treba poudariti, da Ministrstvo za solidarno prihodnost skrbi tudi za to, da se izboljševanje kadrovske situacije ne prelije v višanje oskrbnin domovom za starejše se iz državnega proračuna še vedno krije dodatne stroške, ki so nastali zaradi naštetih in že predhodno sprejetih ukrepov. Tovrstna sredstva bodo zagotovljena do dokončne uveljavitve novega Zakona o dolgotrajni oskrbi oziroma do 30. novembra 2025. Ocenjena vrednost izplačil v letu 2024 znaša 20 milijonov evrov, v letu 2025 pa 16, kar pa res manjka so zdravstveni normativi. Sindikati kot predstavniki zaposlenih že ves čas, lahko rečem, leta pozivajo k sprejetju kadrovskih normativov za področje zdravstvene nege v domovih za starejše in v zdravstvu na splošno. Temu pozivu se na tem mestu pridružujem.

Naj omenim še najaktualnejši ukrep, ki dokazuje aktivnost Ministrstva za solidarno prihodnost za izboljšanje kadrovske stiske za starejše. Še nekaj dni je v javni obravnavi Zakon o nujnih ukrepih za izboljšanje kadrovskih in delovnih pogojev ter zmogljivosti pri izvajalcih socialno varstvenih storitev in dolgotrajne oskrbe, ki bo tudi domovom za starejše omogočil izvajanje ukrepov v podporo zaposlovanju in ravnanju s kadri. Med osmimi predvidenimi ukrepi so med drugim kadrovske štipendije, financiranje nacionalne poklicne kvalifikacije, nadgradnja programov za integracijo tujih delavk in delavcev, usposabljanja novo zaposlenih.

Za konec bi lahko vljudno razlagal kako pomembno temo danes obravnavamo in da si vsi prizadevamo k dobrim rešitvam, ampak v resnici ne verjamem in v Poslanski skupini Levica ne verjamemo, da je sklic današnje seje iskren in da je namen rešiti situacijo, zlasti kadrovsko, v domovih za starejše. Žal pretekle izkušnje kažejo, da gre zgolj za predstavo za javnost tistih, ki so na horuk za potrebe volitev spisali zakon o dolgotrajni oskrbi, ki naj bi se financiral iz neobstoječega demografskega sklada in iz zavarovanja, ki ga niso definirali. In na koncu bo ostalo zapravljenih vsaj šest ur s populističnim leporečenjem, ki ljudi žal vedno znova vseeno pušča na cedilu. Taki predstavi v imenu Poslanske skupine Levica pravim ne hvala.