Hvala predsednica za besedo in seveda tudi za prijazno vabilo.

Predsednik uprave je bil kratek, upam da ne boste meni zamerili, če bom malce daljši in bom si sposodil tudi nekaj njegovega časa. Hvala vnaprej za razumevanje.

Devet dni nazaj, 27. novembra, je minilo leto dni od referenduma o RTV. Hkrati se je na včerajšnji dan, pol leta nazaj, konstituiral nov Svet RTV Slovenija. Vsi, ki so in smo na referendumu glasovali za, še zlasti pa vsi, ki so in smo se ob referendumu aktivno angažirali, smo si najbrž želeli in pričakovali, da bomo ob teh mejnikih lahko poslušali predvsem vesele novice iz našega največjega javnega medija in največje kulturne institucije. Se ne, da jih ni, gledanost se počasi zvišuje, tudi zaupanje javnosti v RTV Slovenija se je povečalo. Medtem, ko je letos spomladi beležila najslabši rezultat od kar raziskava Ogledalo Slovenije meri zadovoljstvo z njo, je oktobra med vsemi spremljanimi institucijami zabeležila najvišjo rast zaupanje. Res pa je, da so te vesele novice kmalu preglasile novice o katastrofalnem finančnem položaju, ki jih je seveda bilo slutiti že poleti, nenazadnje tudi pomladi. Ne, očitno, če rečem ne, tudi za RTV Slovenija drži rek, da »Is going to get worse before it gets better«, očitno bo moralo biti prej še malo slabše, da bo lahko boljše. Zdi se namreč, da so šele zdaj, sredi priprave novega finančnega in programskega načrta zares pokukali na plano vsi njeni pretekli grehi ki, če smo iskreni, ne segajo samo dve leti nazaj, ko se je začel politični stampedo po Radioteleviziji, pač pa gre za probleme z zelo dolgo brado. Ervin Hladnik Milharčič, naš slavni novinar, je nekoč dejal, da je družba zdrava toliko, kolikor je zdrav njen javni servis, RTV Slovenija kot največji slovenski javni medijski servis na žalost ni zdrava, je organizacijsko, poslovno, kadrovsko in tudi programsko zastarela. Tukaj si je treba naliti čistega vira. Že dve desetletji bolj ali manj caplja na mestu, za kar si je, pa hkrati tudi ni kriva sama. Eden glavnih problemov naše javne RTV je v tem, citiram enega od raziskovalcev, da polnih 30 let od ustanovitve samostojne države Slovenije, medijska politika in posebej razvoj RTV Slovenija kot najpomembnejšega javnega medija, nista bila predmet poglobljene strokovne javne obravnave, ki bi temeljila na skrbni preiskavi stanja, jasni opredelitvi ciljev delovanja, zlasti javne radiotelevizije ter soočenju poglavitnih akterjev in alternativnih razvojnih možnosti. S takšno razpravo, to dodajam sam, bi se najbrž končno lahko tudi premaknili od večnega in konfliktnega vprašanja, ali je RTV prispevek dovolj visok, k mnogo bolj relevantnemu vprašanju, koliko denarja sploh potrebuje javni medijski servis za zagotavljanje javnega interesa. Se pravi, katere televizijske in radijske programe in dejavnosti 2 milijonska skupnost potrebuje? Kaj naj javna služba torej sploh vključuje ter koliko takšna letna produkcija stane? Takšne, sicer nujno potrebne razprave pa se na žalost ne da opraviti v pol leta, kakor se seveda v pol leta v instituciji z 2 tisoč 100 zaposlenimi, več deset enotami, rekordnimi 700 sistematiziranimi delovnimi mesti, tremi sindikati in tako dalje, in tako naprej, ne da posodobiti delovnih procesov in optimizirati ter modernizirati upravljanja in produkcije. Vse to je novo vodstvo, se pravi uprava, direktor in navsezadnje tudi svet imelo v planu, pa so nas žal dohiteli in prehiteli okostnjaki iz omare. Iz gradiv, ki ste jih prejeli do sveta, upam, da so jih prejeli vsi člani tega odbora, ne samo ocene poslovanja do konca letošnjega leta, pač pa tudi osnutka finančnega in programskega načrta, ki vam je bil poslan, ste lahko izvedeli, v kakšnem finančnem stanju je RTV in kakšne so najverjetnejše posledice za njen program.

Kot je rekel predsednik: letošnje leto bomo končali z 10,5 milijona izgube. Rezerve, s katerimi se je v preteklih letih še lahko reševala tekoče izgube, se pravi delnic Eutelsata, ki jih je modro in spretno pred desetletji priskrbel eden od bivših direktorjev, tudi skoraj ni več. Ostalo jih je samo še za nekaj 100 tisoč evrov. RTV prispevek se ni povišal od leta 2012, prihodki RTV zato takrat bolj ali manj stagnirajo. 2012 so znašali 131 milijonov, leta 2022 137 milijonov. Medtem se je seveda produkcija programa za RTV bistveno podražila, bistveno višji so vsi stroški zunanjih storitev. Inflacija je v tem desetletnem obdobju bila 30 odstotna, tudi plače v RTV so konstantno rasle, pa prav je, da so rasle. Zaposleni na RTV so javni uslužbenci in povprečna plača javnih uslužbencev se je od 2012 do 2023 zvišala za 39 %. Povprečna bruto bruto plača zaposlenih na RTV se je sicer povečala za manj, samo za 20 %, a vseeno se je skupni strošek plač na RTV v zadnjih desetih letih povečal za 20 milijonov, iz 58 milijonov na 78 milijonov. Za plače je leta 2012 šlo, če sem pravilno izračunal, 44 % celotnega budžeta RTV Slovenija, leta 2017 52 %, lani pa že 56 %.

Zaradi vsega tega ima na primer danes TV Slovenija za nakup športnih in drugih pravic, nakup tujih serij in filmov in dokumentarcev, najeme tehnologije, zunanje izvajalce in sodelavce, za scenografije, avtorske pravice, prevode, bistveno manj denarja, kot ga je imela pred desetimi leti. Leta 2010 je recimo, za vse to kar sem naštel, imela 27 milijonov, leta 2012 26 milijonov, leta 2023 17 milijonov, naslednje leto pa jih bo imela samo še 12, pri čemer je upoštevajoč revalorizacijo 26 milijonov iz leta 2012 enakovrednih današnjim 33 milijonom. Povedano drugače, TV Slovenija bo v naslednjem letu realno razpolagala z 21 milijonov manj prostega denarja za program kot pred desetimi leti, oz. samo še s tretjino tistega, kar je imela nekoč. To pojasni tudi, zakaj je uprava v osnutku finančnega načrta za 2024, ki ga je svetu posredovala prejšnji teden in ga je svet potem prejšnji teden delil tudi z odborom, pesimistično zapisal:

"Osnutek programsko produkcijskega načrta 2024 je daleč od želenega in daleč od tega, kar bi uprava, direktorji in zaposleni želeli ponuditi bralcem, poslušalcem in gledalcem. Ker dodatnih sredstev zaenkrat ni možno pridobiti, so možne zgolj organizacijske spremembe, ki bodo omogočile prerazporeditev sredstev med enotami."

V resnici je, in glede tega je v javnosti polno nerazumevanja, svet RTV soočen z nemogočo izbiro. Ena opcija je drastično oskubljen program, odpade prenos olimpijskih iger, na Radiu Slovenija se ukine v Nedeljo zvečer, ukine se Panorama, nočni program bo voden samo še tri noči na teden namesto dosedanjih sedem. Število oddaj z Zapisi iz močvirja, Izštekani, se prepolovi, enako število je radijskih iger. Na Radiu Koper se ukinjajo tri glasbene oddaje, na TV Slovenija se število risank zmanjša za 40 %, število oddaj Male sive celice za tretjino, namesto petih epizod Inšpektorja Vrenka bosta posneti in predvajani samo dve, namesto 52 prenosov maš jih bo samo 12. Za polovico se zmanjšajo filmi tedna, sedmi pečat, kinoteka, petkov kino Kino Kekec, da ne naštevam. Druga možnost, pravi uprava, je, če poenostavim, da kaj grobo odrežemo: se na primer odrečemo glasbeni produkciji, se pravi orkestroma in zborom, ukinemo založbo, bistveno okrnimo ali celo ukinemo samostojno produkcijo regionalnih programov, masovno odpuščamo. Naj ne bo nobenega dvoma: gre za opcije, ki so vsaka slabša od druge in predvsem vse globoko napačne. Čisto vse pomenijo le in samo umiranje na obroke. Simfonični orkester in Big Band, na primer, nista samo integralni del RTV in njenih programov, ampak tudi nacionalna kulturna spomenika. Brez regionalnih programov in centrov bo RTV težko javni medij za vse. Kaj naj naredimo, me zato sprašujejo kolegice in kolegi v svetu? Kaj boste naredili, me sprašujejo zaposleni v hiši, novinarji, prijatelji, veliko tistih, s katerimi smo si pred enim letom skupaj pomagali ob referendumu? Ne vem. Uprava pravi, da je naredila vse, kar je lahko, ker da drugih opcij v tako kratkem roku nima. Tudi Vlada pravi, slišali smo državnega sekretarja, da je z dodatnimi desetimi milijoni za narodnostne programe v danih zakonskih okvirih naredila vse, kar sme in kar lahko. Kar lahko torej naredim sam, ko imajo v danih zakonskih okvirih vsi ostali zvezane roke tiskati denarja pač ne znam in ne smem, je edino še to, da prosim vas, poslanke in poslanci, da pomagate, ker očitno lahko samo še vi. Ob tem sem, ker je očitno problem zakonski okvir in ker se že skoraj 20 let profesionalno ukvarjam s postopki priprave in pisanja zakonodaje, lahko sam naredil vsaj še to, da sem s pomočjo kolegov, ki enako verjamejo v javno RTV pripravil Predlog interventne novele Zakona o RTV. Tukaj jo imam in bom potem prosil, da se vsem razdeli. Ne govori o dvigu RTV prispevka, o katerem govori se v celotni javnosti. Se namreč med tistimi, za katere je aktualni model plačevanja po električnem priključku globoko zastarel in globoko socialno nepravičen. V socialni državi, če vanjo verjamemo, naj bi premožnejši za javni servis solidarnostno plačevali več kot socialno šibkejši. Dvig prispevka, če ravno na prvi pogled najenostavnejši in skoraj samoumeven bi za to le še dodatno utrdil zgrešen in nepravičen dajatveni model, ker revni plačajo enako kot premožni in ker mlade in stare samske osebe plačujejo enako kot premožni pari in družine. Namesto tega bi morali krizo izkoristiti za reformo modela financiranja in slediti skandinavskim državam ali Avstriji, recimo, ki je pred kratkim uvedla progresivno plačevanje prispevka po dohodninski lestvici. Predvsem pa 8 evrov na leto, kolikor bi znašalo povišanje, če bi recimo prispevek januarja uskladili z letošnjo inflacijo marsikateri družini blizu roba nekaj pomeni. V teh časih je socialno šibkim treba pomagati, ne jemati. O novem modelu financiranja bi se morali začeti pogovarjati takoj skupaj s tem, kakšno javno RTV hočemo, potrebujemo in si lahko privoščimo in do konca naslednjega leta tudi najti in uskladiti nove rešitve. A RTV Slovenija dodatno pomoč rabi takoj. Predlagana novela za to akutno finančno situacijo intervencijsko rešuje tako, da med naloge javne službe RTV Slovenija dodaja Simfonični orkester, Big Band zbore RTV Slovenija ter zagotavljanje dostopnosti programov RTV Slovenija za slepe in slabovidne ter gluhe in gluhoneme in hkrati določa, da jih, če jih ni mogoče financirati iz prispevka, sofinancira državni proračun. Ne gre za izumljanje tople vode. Slišali smo prej državnega sekretarja, rešitev je identična obstoječi ureditvi glede na primer narodnostnih programov. Tudi oni so del javne službe, in če zanje zmanjka sredstev iz prispevka, sredstva zagotavlja proračun. In kakor je ta obstoječa določba omogočila Vladi, da letos za narodnostne programe zagotovi 5 milijonov evrov, naslednje leto pa še intervencijskih deset bi sprememba, ki jo predlagam, omogočila, da državni proračun prispeva tudi za delovanje orkestrov in zborov in zagotavljanje dostopnosti programov za vse. Predlagana rešitev tako na nek način poskuša ubiti dve muhi na en mah. Državi omogoča dodatno krizno finančno intervencijo, da RTV sploh lahko preživi, pri čemer je znesek približno enak, kot če bi se RTV prispevek uskladil z letošnjo inflacijo, hkrati pa končno priznava in zagotavlja ustrezen status, status javne službe vsem tistim dejavnostim, ki si to že dolgo zaslužijo: Simfoničnemu orkestru, Big bandu, zborom in dejavnostim za večjo dostopnost programov za slepe in slabovidne ter gluhe in gluhoneme, ki jih RTV Slovenija izvaja že od leta 1996 in pri tem s konstantnim preizkušanjem in uvajanjem tehničnih in drugih inovacij postavlja in dosega standarde, ki jih v Sloveniji ne dosega noben drug medij. Ta rešitev je v državi, kakršno hočemo, skoraj samoumevna, in ker dodatno ne obremeni socialno najbolj ranljivih, je v času krize ne le skoraj, temveč več kot samoumevna. Ali kot je pred dvema dnevoma dejala predsednica države: "Simfonični orkester, Big Band RTV Slovenija, To so kulturni dragulji, ne RTV Slovenije, ampak Slovenije kot države. In upam, da bomo razumeli, kako zelo pomembna institucija je RTV Slovenija, edina, ki bo delala oddaje za manjšine, oddaje za invalide in tako naprej. To niso komercialno zanimive teme in pri teh temah tudi ne bo komercialnih prihodkov. To je velika dodana vrednost, kakovost in poslanstvo te hiše," je zaključila predsednica.

In vi poslanke in poslanci, vi ste tisti, ki temu poslanstvu lahko zagotovite obstoj.

Hvala.