Tudi jaz se vsem zahvaljujem za besedo in vas lepo pozdravljam. Ne bom pripovedoval tukaj nobenih osebnih stališč, ampak samo stališča upravnega odbora, ki jih je sprejel na lanskoletni novembrski seji, kjer se na nek način dotika čisto konkretno situacij.

Torej, uvodoma naj povem, da odbor Prešernovega sklada v aktualni sestavi z Zakonom o Prešernovi nagradi, kakršen velja, ni imel nobenih težav, vsaj ne v smeri, v kateri so usmerjeni predlogi sedanjih sprememb. Nekaj težav smo imeli konec leta 2022 in lani ta čas z dvema življenjskima situacijama, ki sta se dogodili, ne da bi jih kdo lahko projektiral, torej, ki ju veljavni zakon ne predvideva in pravne podlage zanju ne predvidevajo niti spremembe, ki se sedaj predlagajo. Vsi se boste spomnili, da je šlo za problem odvzema Prešernove nagrade konec leta 2022 in za obrnjen problem retroaktivne podelitve izročitve ali če hočete vročitve pred 23 leti definitivno zavrnjene Prešernove nagrade. Torej, ti dve situaciji, ki sta realni, ki jih je življenje naplavilo, ne naslavljajo razmisleki o spremembi Zakona o Prešernovi nagradi. Upravni odbor Prešernovega sklada načelno ni proti spremembam zakona, je pa za to, da so te spremembe relevantne, dobro pretehtane in precizno definirane, če je le mogoče, da na nek način prehitijo realnost, ki se tudi lahko zgodi. Če ne, seveda, tale zakon razumno dolgo regulira situacijo v stvarnosti. Upravni odbor je ob spreminjanju zakona zelo pozoren tudi zato, ker bodo te spremembe zadevale vse druge upravne odbore, ki bodo temu, ki se mu mandat izteka, sledili v prihodnosti. Zato je v tej zvezi prepričan, da sprejetje sprememb po hitrem postopku ni smiselno in ni upravičeno. Nekoč sem čisto mimogrede v enem televizijskem studiu slišal pravniški rek: veliko hitenje, slab zakon. Tega pa si, upam, nihče v tej sobi ne želi.

No, na tem mestu ne bom obnavljal faktografije, preko katere je Upravni odbor Prešernovega sklada prejel pobudo za spremembo zakona 10. marca lanskega leta in Predlog zakona o spremembah Zakona o Prešernovi nagradi, ki ga je prejel na mizo na svoji 21. seji 27. junija 2023 in ga zaradi tega tudi ni mogel na tej seji obravnavati, ker gradivo ni prišlo pravočasno. Stališča o predlogu pa je zato upravni odbor izoblikoval na dolgi razpravi na 22. redni seji 5. oktobra 2023 in stališča potem tudi poslal na ustrezne naslove. No, tukaj bom ta stališča skušal predstaviti zgolj po točkah. Prvič, glede organizacijsko tehničnih nejasnosti, o katerih govori predlog zakona o spremembi zakona, omenjenih v predlogu. Torej, upravni odbor ugotavlja, da pri pripravi in izvedbi proslav v njegovem mandatu takih nejasnosti ni zaznal in ga nanje tudi nihče od zunaj ni opozoril. Trditev gospe Škofic iz Kabineta predsednika vlade, da razmerje med Upravnim odborom Prešernovega sklada in Ministrstvom za kulturo glede organizacije proslave ni povsem dorečeno, ni točna, saj sta v veljavnem Zakonu o Prešernovi nagradi vlogi upravnega odbora in Ministrstva za kulturo, kar zadeva organizacijo proslave, popolnoma nedvoumni in jasno opredeljeni, in sicer v drugi alineji 12. člena (citiram): »Strokovna in administrativna dela za upravni odbor opravlja ministrstvo, pristojno za kulturo.« (Konec citata.) In v četrti alineji 7. člena piše takole (citiram): »Upravni odbor v skladu s statutom izbere scenarista in režiserja proslave. Z izbranim scenaristom in režiserjem sklene pogodbo ministrstvo, pristojno za kulturo.« (Konec citata.) Na predlog, torej 3. točka, da bi organizacijo proslav ob slovenskem kulturnem prazniku prevzel Koordinacijski odbor za državne proslave in prireditve, pa upravni odbor pripominja, da je koordinacijski odbor že do sedaj koordiniral izvedbo vseh Prešernovih proslav v mandatu aktualnega upravnega odbora, pa tudi v mandatih pred njim. Tako funkcijo, namreč koordinacijsko in organizacijsko, tudi ima. No, po veljavnem Zakonu o Prešernovi nagradi pa je pristojnost za oblikovanje vsebinskega koncepta proslave in za izbor avtorjev, četrta alineja 7. člena, v rokah upravnega odbora, za kar obstajajo tehtni razlogi. Prešernova proslava je namreč vsebinsko zasnovana tako, da v ospredje postavlja delo in dosežke vsakokratnih nagrajencev. Njihov končni izbor na podlagi mnenja in predlogov področnih komisij pa opravi prav upravni odbor, ki nagrade tudi podeli, jih javno utemelji ter se v ta namen temeljito seznani z delom ter je zato najbolj kompetenten za sodelovanje pri oblikovanju vsebinskega dela proslave, ampak tudi za to, da prispeva slavnostni govor, v katerem aktualni predsednik ali predsednica upravnega odbora apostrofira nagrajence ter da s tem proslavi tudi ustrezen vsebinski ton. Prenos pristojnosti za vsebinsko oblikovanje Prešernove proslave z odbora, ki je po strokovnih kompetencah zadolžen za izbiro, če grdo rečem, osrednjih likov te proslave na koordinacijski odbor, ki pri tej izbiri nima nič, je poseganje v sam smisel delovanja in obstoja upravnega odbora, ki bi bil sicer samo še izbiralec nagrajencev in njihov predstavljalec 3. decembra vsako leto na tiskovni konferenci. Na dolgi rok - to se mi zdi zelo pomembno poudariti, na dolgi rok - se tak ukrep utegne odražati in kazati na tak način, da bo prišlo do popolne nepovezanosti Prešernovih proslav z njihovim vsebinskim jedrom, ki ga tvorijo prav vsakoletni nagrajenci. Veste, koordinacijski odbor ne pozna nagrajencev, z njimi se ni seznanil. On lahko koordinira in dejansko to dela, lahko organizira in dejansko to dela. In mislim, da je to popolnoma dovolj in v redu.

Predlog spremembe prve alineje 11. člena, ki predlaga, da se sedanja dikcija četrte in pete vrstice, ki se glasita: »Način podelitve nagrad, način izvedbe osrednje proslave v počastitev slovenskega kulturnega praznika nadomesti z enotno dikcijo.« Citiram: »Prešernov sklad ima statut, ki podrobneje določa izročitelje nagrad v okviru proslave.« No, tale beseda »izročitelj« je najbrž precej nerodno izbrana, to je bilo tudi danes na tej seji že povedano. Upravnemu odboru se zdi ta izraz sporen. Upravni odbor je v tej zvezi dolžan opozoriti, da gre pri odločanju o Prešernovih nagradah in nagradah Prešernovega sklada za dodelitev nagrad s strani upravnega odbora v glasovalnem izbornem postopku in za svečano podelitev dodeljenih nagrad na Prešernovi proslavi. Vidite, teh predpon k besedam vsaj lansko leto nihče ni hotel upoštevati. Za vrnitev podelitev, ponovna podelitev, vročitev - takih zadev smo imeli polno, ampak besede slovenskega jezika so popolnoma jasne -, torej, za svečano podelitev dodeljenih nagrad na Prešernovi proslavi je zadolžen Upravni odbor Prešernovega sklada. Svečani podelitveni akt je bil od leta 1965, ko se nagrade podeljujejo na način, kakršnega poznamo danes, vedno naloga predsednika ali predsednice upravnega odbora, aktualnega. Upravni odbor ugotavlja, da je glede na slovesnost tega dejanja sintagma izročite nagrade pejorativna, neustrezna. Ne gre samo za izročitev, ker torej predsednik upravnega odbora ni delavec na nekem ekspeditu, ki vam izroči pošiljko, to je hecno.

No, upravni odbor tudi ugotavlja, da predlogi sprememb Zakona o Prešernovi nagradi nikjer ne upoštevajo morebitne zavrnitve nagrade in morebitnega odvzema nagrade. To, kar je bilo lansko leto tak čas tako zelo aktualno, da smo mi v upravnem odboru veliko ur potrošili samo na teh dveh temah, je zdaj nekam izginilo. In zdajle, ko je priložnost, da bi razmislili o tem, kako se v teh dveh primerih ravna, ali se nagrada sploh odvzema, ali je Zakon o Prešernovi nagradi oziroma o katerikoli nagradi, ki ima zadnji člen, ki predvideva odvzem te nagrade, sploh še kulturno relevanten, saj gre za zakon o podeljevanju nagrad, ne za odvzem. In kako se ravna takrat, ko nagrajenec nagrado zavrne. Lansko leto smo doktorirali na to temo, pa nismo nikamor prišli. Torej, jaz bi predlagal kot predsednik upravnega odbora v poslavljanju, da dobro premislite tudi te vidike, ki jih realno življenje sicer prinaša, jih pa seveda zakonodajalec še sanjalo se mu ni o tem, ni mogel predvideti, nihče jih ne bi mogel, ampak danes jih imamo danes jih lahko premislimo, ne mudi se pa prav nikamor če mene vprašate. Najlepša hvala.