Govor

Mateja Čalušić

Spoštovana gospa predsednica, dr. Vida Čadonič Špelič, spoštovane kolegice, kolegi, poslanke, poslanci, vsi ostali, ki ste prisotni ali pa predstavitev kakorkoli drugače spremljate, prav vse vas lepo pozdravljam!

Prihajam iz slovenske Istre, kjer sem obiskovala srednjo šolo in v Ljubljani zaključila študij prve stopnje visokošolskega programa na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani in si tako pridobila naziv diplomirana inženirka agronomije in hortikulture. Med časom študija sem se dodatno usposobila kot svetovalka za fitofarmacevtska sredstva in se tako zaposlila v specializirani prodajalni za kmetijstvo. Okoliščine delovanja družinskega podjetja so terjale, da se v polni meri posvetim tudi njegovemu nadaljnjemu razvoju. Z delavnostjo, predanostjo, ambicioznostjo, naprednimi praksami in timskim delom smo ustvarili uspešno podjetje in v regiji prepoznavno, ki danes zaposluje okrog 30 ljudi ter jim nudi varno okolje tako za poklicni kot osebni razvoj. Ves čas sem ostala zavezana slovenskemu kmetijstvu in to je izkazovala s posameznimi projektnimi deli na področju kratkih dobavnih verig in podpori lokalnim kmetom in kmeticam. Prizadevala sem si za povezovanje mladih kmetijskih pridelovalcev in pridelovalk, za ozaveščanje potrošnikov o pomembnosti podpore slovenskim kmetom in kmeticam, predvsem pa prepoznavnosti našega lokalnega okolja ter pestrosti ponudbe kmetov in kmetic. Ob nastopu poslanskega mandata sem si kot podpredsednica odbora, ki se mu danes predstavljam, vseskozi prizadevala za dobrobit slovenskega kmetijstva - to sicer izkazujejo tudi vse moje dosedanje razprave - hkrati pa sem pridobila prepotreben uvid v sistem delovanja kmetijskih politik v Sloveniji in širše. Preden pa preidemo na konkretno vsebino kmetijstva, bi rada podala nekaj obrazložitev glede moje izobrazbe.

Z vso odgovornostjo zagotavljam, da se nisem lažno predstavljala. Do napake je prišlo, zaradi nepozornosti pri oddaji kandidatnih list za volitve, kar sem podrobneje že pojasnila in pojasnilo je podala prav tako tudi Stranka Gibanje Svoboda. Žal mi je, da je do napake prišlo, vendar naj poudarim, da je bila v vseh dokumentih, ki sem jih posredovala stranki med drugim tudi pristopno izjavo, moja izobrazba pravilno navedena. V istem letu so potekale tudi lokalne volitve, kot je nam vsem znano, na katerih sem bila prav tako na kandidatni listi in je moja izobrazba v dveh jezikih pravilno navedena. Prav tako je bila moja izobrazba pravilno zapisana v predlogu moje kandidature za ministrico, ki jo je v Državni zbor poslal predsednik Vlade. Ne gre torej za to, da bi se želela predstavljati z izobrazbo, ki je nisem dosegla, saj sem se javno na več mestih predstavljala s pravilno navedeno izobrazbo. Priznam, morala bi natančno pogledati vse svoje podatke. Za to tako površnost, se pa moram jasno opravičiti. Javnost je neusmiljen kritik naših ravnanj in prav je tako. Stvari morajo biti pojasnjene in dvomi odpravljeni. Menim, da so mi volivke in volivci namenili mandat v Državnem zboru, zaradi stališč in programa, ki ga zastopam. Verjamem, da bom njihovo zaupanje upravičila tudi na funkciji ministrice, če mi boste seveda to možnost namenili.

Sedaj pa dovolite, prosim, da svojo predstavitev nadaljujem skozi štiri točke. Najprej bom predstavila nekaj ključnih momentov dejanskega stanja skupaj z izbranimi osnovnimi predpostavkami vizije razvoja slovenskega kmetijstva, ki jih dojamem kot lastne. Nadalje, se bom posvetila določenim nevralgičnim točkam, oz. skušala opredeliti ključne izzive znotraj posameznih področij, ki jih zajema resor Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Nadaljevala s ključnimi prioritetami, v kolikor nastopi mandat ministrice za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano ter zaključila z opredelitvijo dolgoročnih ciljev, ki presegajo preostanek mandata. Lahko pa se vzpostavijo tehtne razprave z vsemi relevantnimi deležniki in oblikujejo strokovne nastavke za njihovo morebitno implementacijo v prihodnosti. V okviru politične ureditve Jugoslavije, se je izrazito podpiralo kmetijstvo na družbenih in nacionaliziranih posestvih, medtem ko se razvoju manjših zasebnih oziroma družinskih kmetij ni posvečalo pretirane pozornosti. Zavedati se je potrebno, da je kontinuiteta razvoja modela zasebnega kmetijstva v Sloveniji, ki je danes prevladujoč v primerjavi z jedrnimi državami Evrope, izrazito krajša, skupaj z določenimi specifičnimi težavami, ki se vlečejo že iz tranzicijskega obdobja. Po osamosvojitvi je bilo, je bil leta 1993 v Državnem zboru sprejet eden pomembnejših dokumentov tistega časa strategije razvoja slovenskega kmetijstva, ki je utemeljil večnamensko kmetijstvo po avstrijsko- švicarskem modelu. Zakaj namreč to poudarjam? Zaradi podobnih naravnih danosti in uspešnosti je izbira omenjenega modela bila logična izbira. Danes po 30. letih lahko ugotavljamo, da kljub temu, da je v teku tretji večletni finančni okvir skupne kmetijske politike Evropske unije, in če prištejemo še obdobje pred vstopom Slovenije same v Evropsko unijo, ko je bilo sprejetih več sistemskih sprememb kot priprava na pristop k Evropski uniji in zasledovanju postavljenih standardov s področja kmetijstva, je stanje v kmetijstvu na marsikaterem področju težko primerljivo z omenjenima državama. Z 853 kvadratnimi metri obdelovalne zemlje na prebivalca, smo pri repu med evropskimi državami, dvakrat manj od samega povprečja Evropske unije. Strukturne spremembe v kmetijstvu potekajo počasi in pretežno v odzivanju na spremembe evropske zakonodaje in sledenju evropskim državam z inovativnimi kmetijskimi politikami. Po vstopu Slovenije v Evropsko unijo, je zaradi velikega obsega različnih interesov in konfliktnosti med njimi slovenska kmetijska politika bolj ali manj opravljala nalogo predvidenega sledenja in ni uspela zadosti razviti izvirnega, oziroma naprednega ter nadstandardnega kmetovanja na podlagi naravnih, krajinskih in zgodovinskih posebnosti, kot je to na področju ekološkega kmetovanja uspelo na primer obema omenjenima državama. V letu 2020 v primerjavi z letom 1991, beležimo v Sloveniji več kot 44000 manj kmetijskih gospodarstev. Danes jih imamo v Sloveniji približno 68 tisoč, ki se delijo na kmetijska podjetja, velike družinske kmetije ter majhne in srednje kmetije, na drugi strani pa povprečna starost upraviteljev kmetij je sorazmerno visoka, kar je to že nam vsem znano, in to je povprečna starost 58 let, medtem ko je povprečna velikost kmetijskega gospodarstva v Sloveniji v uporabi približno 7 hektarjev. Dohodkovni položaj kmetijstva ravno tako ni najboljši, saj podatki kažejo še vedno veliko odvisnost od samih proračunskih podpor in v primeru slabših pridelovalnih sezon celo presegajo polovico faktorskega dohodka. Slab dohodkovni položaj kmetov in kmetic, je eden izmed ključnih razlogov za nezadosten razvoj slovenskega kmetijstva in podpovprečno število mladih v starostni strukturi samega kmetijstva. Kmetijsko in prehransko varnost absolutno razumem kot temelj obstoja vsake države. Področje kmetijstva in agroživilske industrije v času globalnih kriz ter spremenjenih dobavnih prehranskih verig sodijo v najožji krog nacionalnih interesov vseh razvitih držav. Pri tem moramo vztrajati tudi v Sloveniji. V času vrha pandemije koronavirusne bolezni in ob izrazitih vremenskih nihanjih, ki so v veliki meri posledica podnebnih sprememb, smo na področju kmetijstva, prehrane ter gozdarstva zagotovo spoznali dvoje. Prevelika odvisnost od tujine lahko ob resnih motnjah v dobavni verigi, ki smo jim bili priča med pandemično krizo ali aktualno krizo v Ukrajini, povzroči resne težave v oskrbi s hrano. Podnebne spremembe žal izjemno vplivajo na pridelovanje hrane ter kontinuiteto prehranskih verig. V času podnebne krize je najprej na preizkušnji naše dosedanje razumevanje kmetijstva in gozdarstva in z njima povezani temeljni koncepti, ki smo jih oblikovali v dosedanjih letih. Zunanji dejavniki tako postajajo stalna grožnja področjema, ki jih moramo sprejeti kot izziv in jih skušati obrniti sebi v prid. Ni skrivnost, da v stranki, ki ji pripadam, zagovarjamo napredne prakse v kmetijski proizvodnji in zagotavljanje najvišjih standardov dobrobiti za rejne živali v duhu odgovornosti do zanamcev in etičnosti do same narave. Trdno sem prepričana, da slovenski kmet in kmetica v veliki meri tako tudi delujeta že danes, kljub temu, da je močna industrializacija kmetijstva odplaknila veliko dragocenega znanja, ki je izviralo in poznavanja zemlje in narave in samega sobivanja z njo. Zato menim, da bodo nove, pa tudi preverjene zelene tehnologije ter znanost v kmetijstvu, če hočete pametno kmetijstvo, odigrali ključno vlogo, da bo kmetijstvo v prilagajanju podnebnim spremembam na eni strani zagotavljalo hrano za slovensko prehransko suverenost ter na drugi strani ohranjalo ekološki in trajnostni pristop h kmetovanju z varovanjem naravnih virov, vlaganja v raziskave in razvoj na področju kmetijstva in gozdarstva ter prenos znanja do kmetov, bodisi semenske banke, trajnostno upravljanje s samimi gozdovi so tako ključnega pomena za nadaljnji razvoj slovenskega kmetijstva. Potrebujemo torej znaten premik v razumevanju pomena znanja pri zagotavljanju prihodnjega trajnostnega razvoja kmetijskih gospodarstev. Poudarek mora biti na spodbujanju inovacij, prenosa znanja v prakso. Znanje in strokovna podpora sektorju je ključna, da se zagotovijo proizvodi in storitve z višjo dodano vrednostjo, kar bo prispevalo k dvigu same konkurenčnosti.

Naj na koncu tega dela navedem štiri razvojne koncepte, ki jih prepoznavam kot ključne pri svojem delu na ministrstvu in imajo temelje po usmerjenih spodbudah, ki prispevajo k motivaciji, da kmet in kmetica pridelata čim več hrane: krepitev vloge kmeta v celotnem procesu proizvodnje hrane, dobro delovanje celotne preskrbe s hrano, kar se odraža v zagotavljanju dostopne, kakovostne in varne hrane, ohranjanje hrane narave, dobrobiti živali in okolja ter samega podnebja, krepitev socialnega tkiva podeželja. Pri tem poudarjam, da je osnovna predpostavka resno in kontinuiranje prilagajanja kmetijstva na podnebne spremembe. Se pravi, prvi izmed štirih ključnih konceptov je v osnovi ohranjanje družinskih kmetij, bodisi malih in srednjih, na hribovitih območjih, kajti skoraj tri četrtine slovenskih kmetij deluje na območju z omejenimi dejavniki, torej na geografskih območjih, ki niso idealna za kmetijstvo oz. imajo hribovito lego, s spodbujanjem prehoda na trajnostne oblike kmetovanja in predelavo v izdelke z dodano vrednostjo, ki se prodajajo pretežno neposredno. Boljše usmerjanje spodbud za perspektivne, aktivne in razvojno naravnane kmetije, ki predstavljajo jedro razvoja slovenskega kmetijstva ali t. i. inovativni kmetje. Usmerjanje spodbud za večja kmetijska gospodarstva, pomembna z vidika prehranske suverenosti in za tehnološko preobrazbo oz. predvsem za prehod na trajnostne oblike obdelave zemlje, spodbujanje nastanitvenega ter kulinaričnega turizma oz. turistične kmetije. Slovenski turizem ustvarja visoko dodano vrednost in zavidljive številke. Uspeh slovenskega turizma je odraz zlasti ohranjanja narave in podeželja, za kar imata veliko odgovornost ravno slovenski kmet in kmetica. Zavedam se, da naprednih kmetijskih politik ni možno uresničevati brez kmetov in kmetijske zemlje, zato vse stoji in pade na zdravem nasledstvu na kmetijah, torej mladi in plodni kmetijski krajini ter ohranjanju proizvodnega potenciala oz. kmetijskih zemljišč.

Menim, da v Sloveniji, žal, še ni zadostnega zavedanja, da obdelana zemlja na podeželju pomeni tudi prehransko varnost ljudem v mestu. Mladi morajo v kmetijstvu videti svetlo prihodnost. O kmetijstvu se ne sme govoriti samo v času kriz, ampak mora postati bolj pogosta tema slovenskega političnega odločanja. Promocija slovenskega kmetijstva ne sme svoj vzor iskati v idealiziranih predstavah, ki nam jih v slovenskem kmetijstvu servirajo oglaševalske kampanje, ampak se mora odnos do kmetov in kmetic ter predstava o njih graditi sistematično z naslovom na uspešne in napredne kmete in kmetice, ki v Sloveniji so in jim je potrebno dati prostor in besedo.

Glede na to, da sem pri tem namenila veliko prostora viziji kmetijstva, bom v naslednjem delu svoje predstavitve začela na področju samega gozdarstva, ki je tudi ključno za razvoj kmetijske politike v Sloveniji.

Slovensko gozdarstvo ima priznano prakso gospodarjenja z gozdovi po načelih trajnosti in mnogonamenskosti, ki mu jo lahko zavida velika večina evropskih držav. Tak način gospodarjenja z gozdovi velja ohraniti, saj nam le to zagotavlja uspešno ohranitev gozdov. Zaradi vpliva podnebnih sprememb in vedno večjih okoljskih in naravovarstvenih zahtev do gozdov, je pa potrebno v gozdarstvu tudi vstopati z modernizacijo delovnih procesov, tehnologij ter poenostaviti nekatere administrativne postopke; uredba o deforestacij, visoke zahteve po kvalitetnem obnovljivem viru prinašajo velike izziv za celo gozdarstvo v prihodnjih letih. Zato je potrebno dosledno izvajanje strateških gozdno gospodarskih načrtov, ki jih je v letu 2023 sprejela Vlada Republike Slovenije, v katerih so navedeni ukrepi za blaženje podnebnih sprememb.

V Sloveniji imamo velik delež zasebnih gozdov in veliko razdrobljenosti zasebne gozdne posesti. Več kot 413000 lastnikov gozdov zaradi različnih vzrokov, ki botrujejo slabši učinkovitosti gospodarjenja z zasebnimi gozdovi, je trenutno naša ključna možnost krepitve močne javne svetovalne gozdarske službe, ki usmerja, usposablja, izobražuje lastnike in uporabnike samih gozdov. Nadaljevanje digitalizacije gozdarstva je gozdarstvo, ki prinaša modernizacijo javne gozdarske službe in izboljšanje evidenc podatkov oziroma tako imenovana digitalizacija. Neizogibno bo tudi potrebno nadaljevati pogovore v okviru gozdnega dialoga z vsemi deležniki o spremembah Zakona o gozdovih. Priprava pa tudi izvedbenih uredb strateškega načrta skupne kmetijske politike za leto 2023-202 za izvajanje ukrepov na področju gozdarstva in njihovo uspešno izvajanje.

Zaradi velikega števila nesreč, ki smo jim vsako leto priča v gozdovih, je ključna krepitev ozaveščanja in usposabljanja lastnikov gozdov in izvajalcev del v gozdovih za varno delo v gozdovih v okviru strateškega načrta.

Prehranska samooskrba, v Sloveniji vemo koliko smo samooskrbni z živalskimi proizvodi, žal pa nismo samooskrbni z rastlinskimi proizvodi ter sadjem. Stopnje samooskrbe so bile sicer leta 2022 višje kot v letu prej pri sadju, mesu in medu, znižale so se pa pri žitu, krompirju, zelenjav, mleku in jajcih. Prehransko varnost bomo zagotovili tudi z več rastlinske pridelave hrane. Pri prehranski varnosti je ključnega pomena rodovitnost tal, brez učinkovitih ohranitvenih ukrepov tudi pridelka ne bo. Ključni ukrepi spopadanja s podnebno krizo bodo zadeli tudi spremembe pri prehranjevalnih navadah in pridelavi hrane oziroma usmerjanja v večjo rastlinsko porabo, brez sprememb v pridelavi hrane ni učinkovitega spopadanja s podnebnimi krizami.

Živinoreja je zagotovo najbolj obsežna panoga slovenskega kmetijstva. Mislim, da se o tem vsi strinjamo. V Sloveniji med živinorejskimi panogami prevladuje govedoreja, sledi perutninarstvo, prašičereja, reja drobnice, konjereja, čebelarstvo in ostale. Najpomembnejša proizvodna usmeritev v živinoreji in kmetijstvu nasploh je prireja mleka in mesa. V zadnjih 10-ih letih se je v Sloveniji zmanjšal ne samo obseg živinoreje na kmetijskih gospodarstvih, ampak tudi skupno število kmetijskih gospodarstev, ki se ukvarjajo s samo živinorejo, torej več kot tri četrtine kmetijskih gospodarstev se v Sloveniji ukvarja z omenjeno panogo, vendar se je velikostna struktura živinorejskih gospodarstev v primerjavi s popisom iz leta 2000 precej spremenila. Število gospodarstev, ki redijo več kot 20 glav velike živine, se je med letoma 2000 in 2020 povečalo na 27.% Trajnostni razvoj živinoreje, ki vključuje okoljski in podnebni vidik ter poudarja dobrobit živali, je nujen. Prepoznavanje tega dejstva, da tudi čedalje bolj pridobiva na pomenu, pa me izredno veseli in v tej smeri bi želela nadaljevati tudi kot ministrica. Pri tem je ključno zasledovanje in prispevanje k ciljem zelenega dogovora. Intervencije skupnega načrta med leti 2023 in 2027, vezani posredno ali neposredno na sektor živinoreje, prispevajo k trajnostni proizvodnji hrane, ohranjanju in izboljšanju naravnih virov ter blažitvi podnebnih sprememb.

Prav je, da tudi v Sloveniji stremimo k zvišanju nadstandardov na področju usmrtitev živali za prehranjevanje. Po mnenju strokovnjakov je napačno to, da se dobrobit živali v okviru področne zakonodaje razume le kot preprečevanje bolečine, trpljenja in bolezni. Trajnostne in etično napredne prakse živinoreje že lahko opazimo na nekaterih kmetijah po Sloveniji, ki se odlično prepletajo s sodobno tehnologijo ter sonaravnim kmetovanjem pri razvoju poljedelstva. V odnosu do spodbujanja razvoja trajnostne živinoreje in njenega premika v gorska območja se je potrebno dotakniti vprašanja rabe njiv za namen krme živali. Krmna žita za živali izpodrivajo krušna žita za prehrano ljudi. V letu osamosvojitve smo pšenico in piro kot najpomembnejši krušni žiti pridelovali na 40 tisoč hektarjih, po zadnjih uradnih podatkih Statističnega urada Republike Slovenije pa leta 2020 le še na dobrih 27 tisoč hektarjih. To pomeni, da so se površine zmanjšale za več kot 12 tisoč hektarjev. Pri tem se zastavlja tudi vprašanje diverzifikacije poljščin monokulture. Kmetije so veliko bolj občutljive na vremenske ujme, saj pridelujejo eno ali dve poljščini. Tu pa svoje odigra skupna kmetijska politika, ki preko zahtev po kolobarju, bistveno pripomore k temu, da v Sloveniji monokulturnih kmetij praktično ni.

Samooskrba na področju zelenjave je naša rak rana. Tudi rezultati v letu 2022 niso spodbudni, saj se je samooskrba z zelenjavo ustavila na 38 %. Dvig vhodnih stroškov je močno prizadel pridelovalce zelenjave, pri katerih predstavljajo energija in gnojila, ki sicer so se najbolj podražila, velik strošek. Na naše police prihajajo zelenjave iz veletržnic iz tujine, ki se tam ne proda. Posledično trgovci kmetom v Sloveniji ponujajo nižje odkupne cene. Promocija slovenske hrane sicer dosega določene pozitivne rezultate, vendar je potrebno to urediti na širši sistemski ravni in označevanje slovenskih proizvodov urediti za vsa relevantna področja kmetijskih proizvodov v skladu z evropsko zakonodajo. Zaradi podnebnih sprememb bodo rastlinjaki na kmetijskih površinah različnih kakovosti prsti postali naša realnost, sploh, če bomo želeli ohranjati zadostno prehransko samooskrbo, o kateri je veliko govora v zadnjih letih. To velja posebej za zelenjavo, ker odstotek samooskrbe je prenizek. Moje mnenje je, da si realno povečanje samooskrbe na področju zelenjave ne moremo predstavljati brez proizvodnje v zavarovanih prostorih, tako imenovanih plastenjakih in steklenjakih, tako na talen ali pa na ne talen oz. hidroponski gojitveni način. Ključno pa je seveda tudi samo namakanje.

V Sloveniji sadjarstvo predstavlja sektor z velikim potencialom za razvoj. V zadnjih desetih letih pridelujemo sadje skupaj z jagodami na 10 tisoč hektarjih, kar predstavlja dva odstotka kmetijske zemlje v rabi. Celotna pridelava sadja predstavlja med 3,8 in 7,5 kmetijske proizvodnje. Kljub temu se sadjarstvo sooča z več izzivi, vključno z ekstremnimi vremenskimi razmerami, pojavom novih škodljivcev in bolezni, povečanjem stroškov proizvodnje, visokimi cenami energije in logistike, inflacija, pomanjkanjem delovne sile ter nekoliko zmanjšano potrošnjo svežega sadja. Pomembno je nasloviti vpliv podnebnih sprememb, ki nastajajo pogostejše in intenzivnejše ter zelo vplivajo na sadjarsko panogo. Za izboljšanje konkurenčnosti in trajnosti sektorja so ključne strukturne spremembe, povečana vlaganja v investicije in razvoj ter tesno sodelovanje med pridelovalci, strokovnjaki in političnimi odločevalci. Prav tako je potrebno nasloviti problematiko pomanjkanja sezonske delovne sile, ki je ključnega pomena za uspešnost sadjarstva. Zavzemala se bom za tehnološko posodobitev sadjarskega sektorja, kot tudi za lažje in hitrejše umeščanje vodnih zadrževalnikov za potrebe namakanja v prostor. Namreč, zavedam se pomembnosti namakalnih in oroševalnih sistemov.

Ta Vlada je do danes že pokazala veliko posluha za čebelarstvo in v tej smeri bi želela nadaljevati. Naj omenim samo najbolj aktualno, prvič so bili v poletnih poplavah in neurjih prizadeti čebelarji in čebelarke obravnavani na tovrsten način prepoznavanja škode, ki so jo utrpeli na čebelarskih objektih in seveda zadnje spremembe na področju označevanja medu na ravni Evropske unije. Skladno z zavzemanjem Poslanske skupine Svoboda in celotne ekipe na Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano za jasnejše označevanje porekla medu torej, da se na embalažo mešanic medu zapiše vse države iz katerih je med v mešanici medu, so evropski poslanci prav na pobudo Slovenije pred kratkim potrdili novo označevanje, med na način natančnejše navedbe držav porekla izdelkov, ki bodo zagotovile večjo preglednost potrošnikom in olajšale izbiro bolj zdravih in regionalnih izdelkov. Ta kmetijska panoga prav tako, kot druge, čuti izjemne posledice podnebnih sprememb. Prilagajanje je nujno potrebno tudi v tej panogi, saj nestanovitne vremenske razmere postajajo tako rekoč stalnica. Brez čebel ne bo niti opraševanja, brez tega ne bo pridelka in s tem ne bo niti zdrave hrane. Večina rastlin je odvisna od opraševanja za tvorbo semen, kar je glavni korak v njihovem razmnoževanju. Čebele so pomembne tudi pri opraševanju kmetijskih pridelkov in sadnega drevja. Brez učinkovitega opraševanja je lahko obseg pridelka močno zmanjšan ali pa ga sploh ni. Zato čebelarski sektor vstopa v novo realnost, čemur bodo nujno sledile prilagoditve in nekatere dolgoročne spremembe v njegovem delovanju, če ga bomo želeli ohraniti na tako visoki ravni. Za to bo potrebno še aktivneje pristopiti k vzpostavitvi dolgoročnih ukrepov za ohranitev in razvoj čebelarskega sektorja v Sloveniji, ki bodo v zdravem razmerju stimulativni tako za poklicne kot tudi prostočasne čebelarje. Kolikor sem seznanjena in me izredno veseli, da sta Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano že v sklepnih fazah s Čebelarsko zvezo Slovenije in Združenjem profesionalnih čebelarjev Slovenije o finančnem nadomestilu za zmanjševanje posledic slabe sezone v čebelarskem sektorju.

Dotaknila se bom še nekoliko ribištva področja. Še naprej menim, da se je potrebno z vsemi aktivnostmi zavzemati za ohranitev sektorja morskega gospodarskega ribištva, marikulture in akvakulture, ohranitev delovnih mest in spodbujanje predelovalnih dejavnosti v sektorju ribištva. Velik poudarek je potreben tudi na promociji in informiranju o pomenu lokalnih rib in školjk za slovenski priobalni ribolov, naravo ter naravno in kulturno dediščino ob upoštevanju pravil skupne ribiške politike, katere aktivni del je tudi naš gospodarski ribiški sektor.

Če se dotaknemo podnebnih sprememb in samega področja ekološkega kmetijstva, o katerih sem v uvodni predstavitvi veliko govorila, je samo prilagajanje na podnebne spremembe predpogoj za razvoj slovenskega kmetijstva. To se prepozna tudi v skupni kmetijski politiki, saj je v tem programskem obdobju strateškega načrta za ukrepe pri prilagajanju kmetij podnebnim spremembam na voljo enkrat več denarja, okrog 50 milijonov evrov. Namenjeno je za razne ukrepe. Menim, da izzivov bo veliko. In če se dotaknem posameznih področij, naj začnem z namakalnimi sistemi, ki vemo, da v Sloveniji imamo opremljenih zgolj 6 tisoč hektarjev kmetijskih zemljišč. V Pomurju se namaka zgolj 800 hektarjev od 52 tisoč hektarjev kmetijskih površin. Ključen je dostop do sistemov namakanja in vodnih zadrževalnikov ter povezljivost vodovodnih omrežij. Izpopolnjen sistem namakanja se začne s primarno infrastrukturo, kjer se preko Nacionalnega načrta zagotovi večje vodne zadrževalnike in povezljivost vodovodnih omrežij. Na podlagi javnih razpisov Programa za razvoj podeželja pa se kmetom kot uporabnikom zagotovijo sekundarni sistemi, ki dejansko omogočajo namakanje kmetijskih površin in primarnih sistemov. Zaradi podnebnih sprememb bodo rastlinjaki na kmetijskih površinah različnih kakovosti prsti postali realnost, kot sem že povedala, sploh če bomo želeli ohranjati zadostno samooskrbo. To velja predvsem za zelenjavo, kjer nismo samooskrbni. Zaradi različnih pogojev občin ter relativno počasnih sprememb občinskih prostorskih načrtov za postavitev rastlinjakov se slovenski kmetje v določenih predelih Slovenije težko prijavijo na razpise za financiranje ukrepov, saj ne dobijo dovoljenj za postavitev večjih rastlinjakov. Razmišljati bo potrebno tudi o prilagoditvi kmetijskih kultur na površinah, kjer so pričakovane intenzivne suše ter spodbujati koncepte kmetovanja, ki zaradi postopka obdelave zemlje ohranjajo višjo stopnjo vlažnosti, niso podvržene tolikšni eroziji ob nalivih po sušnih obdobjih. Glede na izkušnje ekoloških kmetij našo tradicijo sonaravnega kmetovanja je za odpornost kmetij in manjšo odvisnost od gibanja cen gnojil na trgu pomembna tudi preusmeritev na trajnostne kmetijske prakse. Evropski parlament je v letu 2021 sprejel strategijo "Od vil do vilic", ki zahteva prehod k trajnostnemu sistemu pridelave Evropske unije in pridelave hrane ter zagotavlja prehransko varnost in dostop do zdrave hrane. Opredeljuje 27 konkretnih ciljev za preobrazbo prehranskega sistema. Slovenija že nekaj časa ne dosega zadostnega ter stanovitnega trenda rasti ekoloških kmetij. Jasno je, da ekološke kmetijske prakse izdatno zmanjšujejo izpuste toplogrednih plinov in kot take predstavljajo eno izmed rešitev za dosego ambicioznih ciljev v okviru evropskega zelenega dogovora. V letu 2022 je predhodna vlada sprejela Akcijski načrt ekološkega kmetovanja do leta 2027. Do leta 2015 zastavljenega cilja 15 % nismo dosegli. Danes se ekološko kmetuje na 11 % kmetijskih površin. Da dosežemo 11 % ekološko obdelanih kmetijskih površin, kot to opredeljuje sprejet strateški načrt skupne kmetijske politike, je med drugim potrebno povečati kadrovske zmogljivosti ter operativnost kmetijskih svetovalnih služb za področje ekološkega kmetijstva, ki jih je potrebno okrepiti na ravni celotne države. Struktura pomanjkljivosti ekološkega kmetovanja v Sloveniji je, da prevladuje 84 % travinj z zelo majhnim deležem njiv. Na tem področju bomo morali povečati sredstva za znanost in raziskave in pospešiti prenos znanja do kmetov. Kljub dejstvu, da je trg z ekološko hrano med hitreje rastočimi trgi v kmetijstvu v Evropski uniji je Slovenija žal med tistimi državami, ki veliko ekoloških živil še vedno uvozi, čeprav velja za izjemno perspektiven sektor z vidika naravnih danosti. Povpraševanje po ekoloških izdelkih tako v Sloveniji kot v Evropski uniji presega ponudbo, saj potrošniki vse bolj posegajo po ekološko pridelani hrani, ki jo neposredno povezujejo z odgovornostjo do naravnega okolja ter osebnim zdravjem. V strateškem načrtu skupne kmetijske politike za podpore za ekološko kmetovanje na hektar, predvidenih skupnih 92 milijonov evrov. V predhodni finančni perspektivi je bilo za ta namen namenjenih 65 milijonov evrov. Veseli me, da se v obstoječi finančni shemi za program ekološkega kmetovanja namenja izdatno večji delež, prav tako so se okrepili tudi ostali ukrepi, ki bodo prispevali k razvoju ekološkega kmetovanja, investicijske spodbude, podpore in sam prenos znanja.

Nadaljevala bom s pogovori v okviru posvetovalnega telesa, Svet za ekološko in trajnostno proizvodnjo hrane, ki je bil v tem mandatu ustanovljen ravno na pobudo naše poslanske skupine. Država mora v prvi vrsti predstavljati zgled pri nakupu slovenskih ekoloških agroživilskih proizvodov, zato je najprej potrebno dosledno uresničevati obveznih 15 % v javnih zavodih in stremeti k povečanju tega deleža. Večji nadzor uresničevanja višine naročil slovenskih ekoloških proizvodov s strani javnih zavodov mora biti osredotočen tudi na način in kakovost pridelave.

Na ministrstvu bi si želela prav tako resno lotiti pogovorov o zakonodajnih spremembah na področju lokalne hrane in lokalnih trgih ter o promociji kmetijskih in živilskih proizvodov. Poleg nadgradnje sistemskih ureditev področja hrane z vidika kakovosti, označevanja hrane, shem kakovosti, zmanjševanja izgub hrane, poštenega delovanja prehranske verige, me zanima zlasti natančnejše določanje pristojnosti in obveznosti varuha odnosov v verigi preskrbe s hrano. Premislek o vzpostavitvi pravne podlage za vzpostavitev Nacionalnega inštituta za hrano, za kar je najpomembneje, ureditev področja lokalnega trga in javnega naročanja hrane v javnih zavodih.

Zakon o kmetijstvu poleg ureditve evidenc o kmetijski pridelavi in prodaji, spremljanje podnebnih vplivov, ureditve posebnih kmetij, učnih in demonstracijskih, je potrebno odpreti tudi intenzivne pogovore o ureditvi javne službe kmetijskega svetovanja. Ključno ostaja, da je javna služba kmetijskega svetovanja neodvisna ter transparentna institucija z vseobsegajočo teritorialno razvejanostjo in razpolaga s kvalitetnim prenosom znanja. Javna svetovalna služba mora biti v večji meri za kmete brezplačna in predvsem prožna v smislu prilagajanja novim potrebam, hkrati mora predstavljati gonilo razvoja slovenskega kmetijstva z brezpogojnim vključevanjem najnaprednejših kmetijskih praks. Tako notranja organizacijska struktura službe mora slediti ciljem ekološkega, trajnostnega in pametnega kmetovanja s končnim ciljem pridelave kvalitete in zdrave hrane.

Ena izmed prioritet oziroma področij, ki me bodo sigurno pričakale ob nastopu na mandat, je sam Zakon o zaščiti živali, kjer se zasleduje cilj učinkovitejšega preprečevanja nezakonitih praks ravnanja z živalmi, nova zakonska ureditev nadgrajuje in uzakonja sodelovanje med nevladnimi organizacijami in veterinarskimi službami, ki na terenu pravzaprav poteka že sedaj. Zaradi različnosti kršitev in žal še vedno njihove velike številčnosti, je sodelovanje na tak način, ki pa nikakor ne posega v neodvisno delovanje državnega organa, gotovo lahko samo koristno. Zagotovo je še veliko prostora ter načinov, kako čim bolj ozavestiti našo družbo za odgovorno ravnanje z živalmi, vendar pa hkrati vsaj po našem prepričanju pomembno vlogo igrajo odvračilne sankcije, izobraževanje lastnikov ter učinkovitejši nadzor. Zato je pomembno, da zakon spravimo k življenju, in da se prične izvajanje novele v celoti, hkrati pa moramo razmišljati tudi o preventivni dejavnosti. Pri rejnih živalih bi izboljšanje stanja lahko prinesla reorganizacija rednih letnih pregledov gospodarstev, kjer bi se pregledi izvajali skladno z oceno tveganja, kar bi vplivalo na frekvenco pregledov. Pri malih živalih je potrebno začeti razmišljati o preventivnih aktivnostih, ki bi pomagale omejiti razmnoževanje predvsem mačk in hkrati obvezno urediti sistem zavetišč, kjer se soočamo tako s finančno kot s prostorsko stisko.

Kar se samega stavkovnega sporazuma tiče med kmetijskimi organizacijami. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano že ves čas sodeluje pri obravnavi stavkovnih zahtev slovenskih kmetov, ki so se začele v lanskem letu spomladi, in išče ustrezne rešitve, ki bodo zadovoljile potrebe kmetov in hkrati upoštevale cilje in omejitve skupne evropske kmetijske politike. Pomembno pa je tudi, da rešitve niso v nasprotju s strateškimi usmeritvami razvoja kmetijstva, kot jih določa strateški načrt skupne kmetijske politike, nacionalni energetski in podnebni načrt. Tu mora država odigrati svojo vlogo, saj je odgovorna za dolgoročno varovanje širšega interesa državljanov. Rešitve morajo biti usklajene s cilji skupne evropske kmetijske politike, saj je Slovenija del Evropske unije in se zavezuje k upoštevanju skupnih pravil in standardov. Zato je pomembno najti ravnovesje med specifičnimi potrebami slovenskih kmetov ter skupnimi cilji in standardi Evropske unije. To je v veliki, največji možni meri že upošteval strateški načrt skupne kmetijske politike, ki ga je Slovenija izpogajala za obdobje med leti 2023 in 2027, pa vendar je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in gozdarstvo in prehrano uspelo v letu 2023 z Evropsko komisijo se dogovoriti za pomembno spremembo na zahtevo kmetov, ki so ostro nastopili proti uvedbi režima na območju Nature 2000, je v strateškem načrtu sedaj prostovoljni ukrep za kmete na območju Nature in niso podvrženi režimu. Tako se Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano nenehno in močno trudi sodelovati s stavkovnim odborom, je pa res, da je dialog lahko otežen, če ena pogajalska stran navaja zgolj ultimate in ne pogajalska izhodišča. Vsekakor menim, da je ključno ohranjati kulturni dialog in spoštljiv odnos. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano je zavezano k varovanju dobrobiti kmetijskega sektorja. Vseeno pa v svojem delovanju ni brez omejitev, ki sem jih že naštela. Pripravljeni pa smo še naprej sodelovati z vsemi deležniki.

Če se dotaknem še Zakona o divjadi in lovstvu. Sam predlog zakona je bil v javni obravnavi in pri katerem smo poslanke in poslanci Poslanske skupine Svoboda aktivno sodelovali. Predlog zakona je tudi prinašal dobre rešitve. Potrebno je torej nadaljevanje postopka z nekaterimi popravki. Zlasti je potreben razmislek o rešitvah glede potrebe po ločitvi načrtovanja ukrepov v populaciji in življenjskem okolju divjadi od izvedbenega dela v loviščih posebnega namena. Dobre rešitve so bile gotovo vzpostavitev ustreznih pravnih podlag za zbirke oz. evidence osebnih podatkov. Uvaja se označevanje parkljaste divjadi že neposredno po odvzemu, zagotavlja se pravna podlaga za možnost odvzema posameznih osebkov divjadi na nelovnih površinah. Uvaja se dovolilnica za lovske goste. Pomanjkljivo urejena področja ureja bolj podrobno. Na primer, varstvo divjadi pred nepotrebnim vznemirjanjem zastarele rešitve zamejuje s sodobnejšimi, predvsem uporabo lovskih psov pri lovu ter organiziranje šolanja lovskih psov.

Aktualna tema tudi vsaj v času mojega mandata kot poslanke so bile vedno tudi velike zveri, ki verjamem, da marsikatero skrb naredijo tudi slovenskemu kmetu. Res, napadi velikih zveri na pašne živali vedno bolj vplivajo na kmetijstvo v gorskem območju. To je zelo kompleksna tema in pri reševanju je potrebno vključevanje različnih strokovnjakov in slediti tudi določeni zakonodaji s področja varovanja divjih živali, pa seveda tudi dobrobiti rejnih živali. Tako sta ti dve politiki marsikdaj v koliziji. Konkretno, zahteva po paši živali za ukrep dobrobiti živali v strateškem načrtu je ob pojavljanju velikih zveri na določenem območju otežena ali onemogočena. Tako mora takrat kmet uveljaviti višjo silo, saj je v nasprotnem primeru neupravičen do podpore skupne kmetijske politike. Poudariti moram, da Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano ni vsebinsko pristojno za upravljanje z velikimi zvermi, ampak je ta vsebina v izključni pristojnosti Ministrstva za naravne vire in prostor. Ministrstvo za kmetijstvo gozdarstvo in prehrano izvaja ukrepe za varovanje premoženja in zagotavljanje konkurenčnosti kmetov z območja velikih zveri, na primer s podporami za varovanje črede, uporabi pastirskih psov. Vendar pa vsi ti ukrepi ne morejo v celoti reševati problematike sobivanja človeka z velikimi zvermi. Zaščitni ukrepi so pomembni, vendar so lahko zgolj spremljajoči dejavnik rednemu aktivnemu upravljanju z rjavim medvedom in volkom. Zato je pomemben pogovor in dogovor med resornima ministrstvoma o učinkovitem izvajanju vseh oblik zaščitnih ukrepov na eni strani ter ozaveščanje o sobivanju pašnih živali z velikimi zvermi na drugi strani. Ker je vpliv zveri na kmetovanje tako pomemben je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano pristopilo tudi k izdelavi študije o učinkovitosti ukrepov varovanja pred velikimi zvermi. Namen same študije je bil pripraviti strokovne podlage o zaščitnih ukrepih varovanja pašnih živali pred velikimi zvermi za izvajanje strateškega načrta ter podajanje usmeritev in navodil glede izobraževanja in ozaveščanja rejcev o pravni uporabi zaščitnih ukrepov. Študija je dala strokovne usmeritve glede oblike investicijske podpore za namen zaščite in varovanja pred samimi napadi.

Področje oljkarstva, se ga bom na hitro dotaknila, glede na to od koder prihajam, pa sem velikokrat ga tudi omenjala in vem, da ni skrivnost, da sem kot poslanka napovedala, da je v pripravi osnutek Zakona o oljkarstvu, pri katerem sem aktivno tudi sodelovala, zato se bom zavzemala, da se področje uredi in to v različnih stopnjah, bodisi glede same organizacije podpornih služb na področju oljkarstva, ki delujejo, obveznosti samih pridelovalcev, ki se jim nalaga, ko se odločijo za omenjeno panogo, vzpostavitev transparentnosti in sledljivosti pridelave za dobrobit samega slovenskega potrošnika ob nakupu oljčnega olja. Vse to in še marsikaj se je izkazal kot problem po pogovorih z deležniki, zato se mi zdi pomembno, da zakon ugleda luč. Seveda pa verjamem, da bo še veliko usklajevanj, razprav zato, da najdemo skupni cilj prav s tistimi, ki se jih zakon dotika.

Na točki, kjer se bodo potem v zadnjem delu, kot sem omenila, da se bodo odpirale nekoliko obširnejše razprave, kjer bi želela, da se temelji nastavijo in bo to za dobrobit razvoja v prihodnosti slovenskega kmetijstva, kar mislim, da ne bo dovolj časa za trajanje mandata, ko se zaključi. Ena izmed pogovorov, ki jih bomo odpirali je definitivno področje Sklada kmetijskih zemljišč in sama zaščita kmetijskih zemljišč, samo področje, se vsi zavedamo kako zelo je pomembno in zaradi samega izrednega zmanjšanja obsega kmetijskih zemljišč kot nenadomestljivega vira za zagotavljanje prehranske varnosti prebivalstva v državi je treba skrbeti za varovanje kmetijskih zemljišč, ohranjati in izboljševati pridelovalni potencial ter skušati povečati obseg kmetijskih zemljišč, preprečevati nesmotrno poseganje na kmetijska zemljišča, trajnostno ravnati z rodovitno zemljo ter načrtovati in skrbeti za prostorski in proizvodni razvoj kmetijstva.

Za Slovenijo mora ostati strateško bolj pomembna pridelava hrane na kvalitetnih kmetijskih zemljiščih kot izgradnja infrastrukture. V Sloveniji imamo velik problem razdrobljenosti posesti. Zemljišč primernih za hrano je pa vse manj. Z 800 kvadrati obdelovalne zemlje na prebivalca smo pri repu, to sem že omenjala, kar velja za splošno prepričanje, da je mogoče z zemljo za namene gradenj zaslužiti veliko več kot s pridelavo hrane. Na njej se bo v prihodnosti pritisk na kmetijska zemljišča povečeval. Na lokalni in državni politiki pa je, da jo zaščiti.

Z zadnjo novelo zakona o kmetijskih zemljiščih, ki je bila sprejeta, je pozidava kmetijskih zemljišč nekoliko zaostrila, vendar še vedno ostaja skrb, da se bodo najboljša kmetijska zemljišča ob pritiskih kapitala še naprej pozidavala.

Še ena izmed tem, o katerih se veliko govori, katera je zelo kompleksna in nam bo predstavljala velik izziv so mladi v kmetijstvu, kjer je ključen cilj, da imajo mladi kmetje in kmetice takšen dohodek iz naslova kmetovanja, da jim ni potrebno razmišljati o dodatni zaposlitvi. Danes vemo, da države že vrsto let v okviru ukrepa pomoč za zagon dejavnosti za mlade kmete namenja nepovratna sredstva tako za tiste mlade prevzemnike kmetij, ki bo kmetovanje v celoti njihova poklicna dejavnost, kot tiste, ki so poleg kmetovanja zaposleni še drugje. Poklic kmeta kmetice mora postati bolj cenjen. V Sloveniji še ni zadostnega zavedanja, da obdelana zemlja na podeželju pomeni tudi prehransko varnost. Mladi morajo v kmetijstvu videti prihodnost. Izredno pomemben je tudi poudarek na izobraževanju v sklopu šolskega sistema. Na primer sistematični obiski šol naprednih mladih kmetov. Slovenske kmetije je potrebno pomladiti. Prenos kmetijskega gospodarstva na mlado prevzemnico, prevzemnika se lahko spodbudi na dvostranski način: z zagotovitvijo različnih, predvsem pa dostopnih in birokratskih nezapletenih podpor za mentorstvo starejšim kmetom, ki bodo kmetijo predali mlajšim, ter usmerjenim, spodbudnim za mlade v smislu proizvodnje izdelkov z dodano vrednostjo in neposredno prodajo na domu. Razmisliti bi morali tudi o posebnem modelu jamstvene sheme, ki bo mlade spodbujal k nakupu zapuščenih kmetij, predvsem na hribovitih območjih, ki se žal zaraščajo. Potrebno je torej zagotoviti pogoje, da se bo na hribovitih območjih tudi v prihodnosti splačalo kmetovati glede na starostno strukturo slovenskega kmetijstva je prav, da ima država primerne finančne spodbude tudi za drugačne primere, ko si kmetje in kmetice zagotavljajo prihodke za pokojninsko in invalidsko ter zdravstveno zavarovanje z opravljanjem druge dejavnosti in ne s kmetovanjem. Mnogi mladi, ki prihajajo iz družin, v katerih poklicno kmetujejo, so se izšolali tudi za druge iskane poklice oziroma so postali strokovnjaki tudi na drugem področju, medtem, ko so se kmetovanja priučili v družinskem okolju, zato je prav, da poklicno delajo tudi tisto, kar jih veseli, oziroma za kar so se izšolali in se morda nekaj let kasneje v celoti posvetijo izključno kmetovanju. Glede na to, da je danes izobrazbena struktura mladih kmetov višja kot nekoč in če želimo, da se bo kdo od mladih kmetov lažje odločil za poklic kmetovalca, potem je smiselno razmišljati tudi o določenih ukrepih, ki gredo v smeri krajšega delovnega časa, daljšega dopusta ali dolgoročnega kritja odsotnosti zaradi obveznosti pri delu na kmetiji. Sezonsko povečan obseg dela je eden izmed takih primerov.

Ne samo, da mladim kmetom zagotavljamo neposredne finančne spodbude, potrebno jim je omogočiti tudi lažji dostop do pridobitve samih zemljišč, tako tistim, ki se že ukvarjajo s kmetijstvom kot tudi tistim, ki se bodo morda odločili še za to panogo.

V Sloveniji imamo veliko inovativnih mladih kmetov, ki lahko pomenijo kažipot za ostale mlade v kmetijstvu, okrepitev sistemov povezovanja mladih prevzemnikov kmetij z raziskovalnimi institucijami, svetovalnimi službami, drugimi inovativnimi kmeti ter višanje podpor za inovacije v kmetijstvu, tako na ravni raziskovalnih institucij kot kmetov v praksi, ki bodo prinesle optimizacijo dela v kmetijstvu. Mladi si morajo na podlagi mnogih novih znanj in tehnoloških ter trajnostnih pristopov v kmetijstvu delo olajšati. Zaradi napredka ima lahko danes nekdo, ki se ukvarja s kmetijstvom, tudi svoj prosti čas. Kljub obveznostim na kmetiji, skrb za rejne živali, lahko ima svoje prostočasne dejavnosti. Večanje proizvodnje Z manjšimi stroški in z enakimi ali manjšim časovnim vložkom.

Tako. Zaključila bi tako, da se bom zavzemala in trudila, da bomo redno in predvsem uspešno sodelovali z vsemi sodelavci na ministrstvu, ki verjamem, da so zelo strokovno podkovani. Vsebine, ki čakajo resor v prihodnjem obdobju, se bom trudila še naprej usklajevati z vsemi deležniki. Zaupanje v tim je izrednega pomena in skupni cilj, vsem nam mora ostati, pomagati kmetu in kmetici, da lahko opravljata svoje poslanstvo, ki je edinstveno in vse bolj pomembno. Ključno je dobro sodelovanje z vsemi deležniki. Zadružna zveza Slovenije, Kmetijsko gozdarska zbornica, Sindikat kmetov Slovenije, Zbornica kmetijskih in živilskih živilskih podjetij, Čebelarska zveza Slovenije, Zveza slovenske podeželske mladine, Zveza lastnikov gozdov, Združenje profesionalnih čebelarjev, Združenje hribovskih in gorskih kmetov, Zveza društev ekoloških kmetov Slovenije in vsi ostali, ki jih morda na tem mestu nisem naštela, verjamem, da mi bodo pomagali in da bomo skupaj razvijali kmetijstvo tako, kot se bomo enotno zavzeli.

Zaradi svoje odločnosti in jasne usmerjenosti sem prepričana, da lahko ključno prispevam k izboljšanju trenutnega stanja podeželja ter življenjskih pogojev vseh ljudi, predvsem pa tistih, ki imajo omejene življenjske možnosti. Z jasno usmeritvijo h konkretnim ciljem in prioritetam bomo lahko prišli do konkretnih rezultatov, ki jih bodo prepoznali ljudje sami. Imeti prave vrednote in odprto komunikacijo z ljudmi pa je ključni pristop, ki ga želim ohraniti tudi v prihodnje.

Naj se na koncu še iskreno zahvalim za vso izkazano zaupanje vsem svojim sodelavcem in seveda predsedniku, kateri je predlog za mojo kandidaturo podal. Najlepša hvala za vašo pozornost.