Hvala lepa za besedo.

ZPS je v skladu s svojimi nalogami pripravila pisno mnenje, ki je bilo izdano 7. decembra. V pisnem mnenju je uvodoma pripravila splošne pripombe, potem pa še pripombe k posameznim členom. Sedaj bi glede na tek tega postopka povzela nekatere splošne pripombe glede amandmajev, glede na to, da še amandmaji koalicijskih poslanskih skupin niso vloženi, bom pa zaprosila za besedo kasneje ob glasovanju za posamezen amandma, če bo to potrebno.

Predlog zakona poleg odstopa od različnih temeljnih sistemskih zakonov in začasnih ukrepov, vsebuje novele številnih zakonov, česar sicer ne upošteva naslov zakona, ki bi moral odražati bistvo njegove vsebine. ZPS je glede na uporabljeno tehniko najprej opozorila, da se ta specifičen pristop lahko uporabi le izjemoma, kar ogroža jasnost in preglednost zakonske ureditve. Pogoji sočasnega poseganja v več zakonov z enim zakonom so lahko le jasno definirana osrednja vsebina in enotno izhodišče zakonskega urejanja, istovrstnost predlaganih rešitev ter njihova neločljiva medsebojna povezanost. Ta povezanost je utemeljena samo, če je nujno potrebna vsebinska skladnost in hkratna uveljavitev na vseh področjih zakonskega urejanja, ker bi v nasprotnem primeru tekom zakonodajnega postopka in z uporabo ustavnih institutov veto referendum, lahko prišlo do takšnega neskladja med posameznimi zakoni, da bi bilo kršeno načelo pravne države.

Uporaba te t. i. omnibus tehnike v zakonodajnem gradivu ni posebej utemeljena. Povezanost in enotno izhodišče zakonskega urejanja, ki bi se sicer lahko izkazovala v zvezi z namenom določenim v prvem odstavku 1. člena predloga zakona ni podana pri vseh novelah, ki jih predlog zakona vsebuje, še zlasti pa ne pri odstopih od različnih zakonov.

Iz zakonodajnega gradiva tudi ni razvidno, zakaj so namesto novel oblikovani odstopi od določb različnih zakonov, med katerimi so tudi sistemski zakoni s področja zdravstva ali drugi sistemski zakoni, katerih trajanje ni omejeno na določeno časovno obdobje, v katerem naj bi odstop veljal. Odstopi ne zajemajo le področja zdravstvenega varstva, temveč tudi druga pomembna, vsebinsko zaokrožena področja zdravstva, urejena v posebnih zakonih, na primer zdravstvena dejavnost, zdravniška služba, pacientove pravice in druga področja, na primer delovna razmerja, uveljavljanja pravic iz javnih sredstev tak pristop ni ustrezen. Trajni odstop ima po svoji vsebini sicer značaj zakonske spremembe. Da je dejanski namen predlaganih odstopov sprememba oziroma dopolnitev veljavne zakonske ureditve, pogosto jasno izhaja tudi iz načina na katerega so členi obrazloženi. Del odstopov po vsebini torej predstavlja trajno spremembo zakona, del določb pa prav tako trajno ureditev vsebine, ki v sistemski zakonodaji še ni urejena. Odstopi trajne narave zahtevajo ustrezno sistemsko ureditev v področni zakonodaji. Zaradi razlogov, določenih v Poslovniku državnega zbora, odstopov v tem zakonodajnem postopku ni mogoče spremeniti v spremembo oziroma dopolnitev zakona, se pravi v novelo. Namesto tega pa bi bilo treba nujno določiti časovno obdobje, v katerem bodo odstopi od sistemske ureditve učinkovali.

Ob vsakem odstopu od pravnega sistema se opozarja, da mora biti ta utemeljen, saj v osnovi načenja pravno predvidljivost in varnost, ki sta temeljni prvini načela pravne države. Utemeljitve za naštete odstope niso podane, zato navedeni odmiki od sistemskih rešitev ogrožajo pravno varnost in zmanjšujejo stopnjo zaupanja v pravo. V pripombah k členom je posebej opozorjeno tudi na nepravilno oblikovanost odstopov od ureditev celotnega člena, ki veljavno vsebino v celoti povzemajo, namesto da bi določili le v čem je razlika od veljavne ureditve. Pogosto so oblikovani kot odstopi od zakonske ureditve, ki nima neposredne zveze z materijo, ki se ureja tako, da gre le za navidezne odstope, ki veljavne ureditve ne spreminjajo, ampak jo dopolnjujejo. Uporaba takšne tehnike povzroča nepreglednost in nejasnost zakonske ureditve, zlasti v razmerju do posameznika, ki bi moral iz zakona razbrati svoj pravni položaj. Uvodoma je bil posebej izpostavljen 60. člen zakona, ki uvaja sistemsko povračilo, ki začasno uvaja obvezno dajatev in sicer z vidika druge alineje drugega odstavka 90. člena Ustave, ki določa, da ni dopusten referendum o zakonih o davkih, carinah in drugih obveznih dajatvah ter o zakonu, ki se sprejema za izvrševanje državnega proračuna. Če razpis referenduma o predlogu zakona ne bi bil dopuščen, četudi bi se primarno nanašal na druge določbe predloga zakona in ne na določbo 60. člena, bi se s tem nedopustno poseglo v pravice izhajajoče iz instituta zakonodajnega referenduma. Če pa bi razpis referenduma o predlogu zakona bil dopuščen, bi bil dopusten tudi glede 60. člena, ki je skladno z navedeno določbo Ustave izvzet iz referendumskega odločanja. V obeh primerih lahko Državni zbor sprejme odločitev, ki je po mnenju ZPS ustavno pravno sporna, zato vključitev te ureditve v predlog zakona lahko privede do ustavno pravno nedopustnega položaja. S predlogom zakona se novelirata tudi dva zakona, ki sta bila sprejeta z namenom omilitve posledic in vpliva nalezljive bolezni SARS cov-2 oz. zaradi omilitve in odprave posledic nalezljive bolezni covid-19. Namen predloga zakona je odprava organizacijskih slabosti zdravstvenega sistema in dolgih čakalnih dob ter zagotovitev zadostnih in ustreznih zmogljivosti za stabilno delovanje zdravstvenega sistema in učinkovito izvajanje zdravstvenega zavarovanja na področju zdravstvenega varstva. Ni izključeno, da je takšen namen mogoče doseči tudi z ukrepi, ki so bili uveljavljeni, zaradi omilitve posledic drugega vala epidemije covid-19, oz. za zajezitev širjenja in blaženja posledic nalezljive bolezni covid-19, vendar bi bilo treba za zasledovanje namena tega predloga zakona tovrstne ukrepe v tem predlogu zakona oblikovati na novo. V zvezi s 45. členom predloga zakona, ki se nanaša na izvajanje zdravstvene dejavnosti v posebnih pogojih je ZPS v mnenju opozorila na spornost ureditve z vidika načela legalitete in sicer na presplošno in ohlapno opredeljene kriterije za ugotovitev obstoja izjemnih okoliščin, ki ne vsebujejo jasnih in objektivno določenih meril in kazalnikov, kar ministru omogoča široko polje presoje, glede ureditve ukrepov tudi izven primera naravnih in drugih nesreč.

Opozorjeno je bilo na vsebinsko neopredeljenost posameznih začasnih ukrepov, med katerimi so tudi ukrepi takšne narave, da posegajo v ustavne pravice ter pravice iz naslova varstva dela, glede katerih je zahteva po določnosti pravne podlage za podzakonsko urejanje še strožja. V zvezi s trajanjem ukrepov je mnenje opozorjeno, da razlogi za določitev maksimalnih rokov trajanja ukrepov v obrazložitvi niso pojasnjeni. Možnost vlade, da z odlokom ukrepe podaljšuje brez časovne omejitve, pa daje izvršilni veji oblasti neomejeno pooblastilo za vzdrževanje ukrepov, s katerimi se z različno stopnjo intenzivnosti posega v pravice in pravni položaj posameznika. S trajanjem ukrepov pa se njihova invazivnost še povečuje. Različnost intenzitete posega bi se morala odražati tudi pri določitvi trajanja ukrepa že na zakonski ravni. Navedeno v ohlapno določenih kriterijih za samo odreditev ukrepov nedvomno lahko predstavlja prekomeren poseg v pravice in je sporno z vidika načela legalitete. Ukrepa, prepovedi izrabe letnega dopusta in omejitve opravljanja dela pri drugem delodajalcu izvajalcu sta oblikovana kot splošna prepoved, ki naj bi v povezavi s 45. členom predloga zakona veljala za vse zdravstvene delavce in zdravstvene sodelavce v skladu z odredbo ministra. Določba ki določenim kategorijam zaposlenih ob nastopu določenih okoliščin na podlagi podzakonskega akta ministra vnaprej na abstraktni ravni prepove izrabo letnega dopusta ali posega v njihovo svobodo dela brez možnosti upoštevanja dejanskih potreb delovnega procesa in okoliščin na strani delavca, lahko predstavlja prekomeren poseg v ustavno pravico.

Hvala zaenkrat.